Višegrajska skupina je zgodba štirih srednjeevropskih držav, ki jih je povezala skupna zgodovina desetletja trajajoče sovjetske nadoblasti. Zgodba, ki je v marsičem precej različna od slovenske zgodbe.

Zaradi ruskega napada na Ukrajino se je Zahod odločil, da zmanjša svojo energetsko odvisnost od Rusije. Velike izbire Zahod nima, saj lahko računa zgolj na arabske zalivske države. Energetsko odvisnost od Rusije tako zamenjuje energetska odvisnost od zalivskih držav.

Donald Trump bo še tretjič kandidiral za predsednika ZDA. Na poti do Bele hiše bo moral na strankarskih volitvah najprej premagati svoje republikanske tekmece. Njegov najresnejši tekmec bo morda floridski guverner Ron DeSantis. Ta zazdaj še ni javno povedal, ali bo kandidiral že za volitve 2024 ali pa bo počakal na leto 2028.

Majhni Katar, ki gosti letošnje svetovno nogometno prvenstvo, je država nasprotij. Zaradi nafte in zemeljskega plina je ena najbogatejših držav na svetu, a hkrati je še vedno trdna absolutistična monarhija, ki prebivalcem zapoveduje stroga islamska pravila, tuje delavce pa obravnava kot nekakšne sodobne tlačane ali sužnje.

Hrvaška, ki je članica EU postala 1. julija 2013, bo januarja prihodnje leto vstopila v evroobmočje, nasmiha pa se ji tudi vstop v schengen. Kljub temu pa še vedno ostaja v skupini najrevnejših članic EU. Vse večja težava za Hrvaško je izseljevanje v tujino, ki še najbolj pesti Slavonijo.

Vmesne kongresne volitve utegnejo biti za ameriškega predsednika Joeja Bidna hud udarec, saj obstaja velika možnost, da republikanci dobijo nadzor nad kongresom. Zmaga republikancev bo tudi spodbuda za Donalda Trumpa, ki se očitno resno pripravlja na predsedniške volitve leta 2024.

Nemci zaradi težav z dobavo ruskega plina s strahom pričakujejo zimo. Zaradi morebitnega pomanjkanja plina bo poleg nemških gospodinjstev pod udarom tudi nemška industrija, na primer steklarne in jeklarne. Plinska kriza je tudi prisilila sovodjo Zelenih Roberta Habecka, da je s svojo odločitvijo o podaljšanju delovanja dveh jedrskih elektrarn prekršil eno od glavnih ideoloških dogem te stranke.

Med vojno v Ukrajini je turški predsednik Recep Tayyip Erdogan postal zelo mednarodno dejaven. Sodeluje tako s Kijevom kot Moskvo in se ima za pomembnega mirovnega posrednika. Svojo moč kaže tudi z občasnim žuganjem Finski in Švedski, da ju ne bo spustil v Nato. Prste ima vmes tudi pri vnovičnem izbruhu napetosti med Azerbajdžanom in Armenijo. Še zlasti Američanom pa gredo pokonci vsi lasje zaradi njegovih načrtov, da bi Turčijo včlanil v Šanghajsko organizacijo za sodelovanje.

Britanska kraljeva družina, ki se od leta 1917 imenuje po kraju Windsor in istoimenskemu gradu, je zagotovo najbolj znana družina na svetu. Svojevrsten dokaz tega je bila tudi nedavna smrt kraljice Elizabete II., saj je bila to za nekaj časa glavna svetovna novica. Ker številni člani družine Windsor radi zabredejo v težave zaradi škandalov, bodo verjetno še precej let ena od najbolj medijsko zanimivih zgodb.

Papež Frančišek je trn v peti številnim bolj konservativnim in tradicionalistično usmerjenim pripadnikom Cerkve. Ti se želijo njegovega čimprejšnjega odhoda. Papež pa zazdaj ne kaže želje, da bi sledil predhodniku Benediktu XVI. in se upokojil. Z imenovanjem vedno novih kardinalov želi tudi vplivati na izbiro prihodnjega papeža.

V začetku septembra bo nekaj več kot 160 tisoč članov konservativne stranke odločilo, kdo bo novi britanski premier. V igri sta po nekaj krogih izpadanja samo še zunanja ministrica Liz Truss in nekdanji finančni minister Rishi Sunak. Če zmaga Trussova, bo Velika Britanija morda dobila novo železno lady, če zmaga Sunak, pa bo britanski premier prvič v zgodovini indijskega rodu.

»Služil bom denar.« Tako je pred skoraj dvajsetimi leti Gerhard Schröder odgovoril na vprašanje, kaj bo počel, ko ne bo več nemški kancler. To mu je tudi uspelo. Kot lobist in poslovnež je samo z delom za ruska energetska podjetja vsako leto v svoj žep spravil okoli milijon ameriških dolarjev.

Vojna v Ukrajini je pognala kvišku cene energentov in hrane. Zaradi naraščajoče draginje, ki ima seveda zaradi nezadovoljstva ljudi tudi politične posledice, so centralne banke v EU in ZDA napovedale vojno inflaciji z dvigom obrestnih mer. To pa lahko svetovno gospodarstvo potisne v recesijo.

Avstrija velja za skoraj idilično in zgledno urejeno demokratično državo. Toda zadnja leta je morala prebroditi nekaj hudih političnih kriz in medijsko odmevnih afer, zaradi česar so se v kratkem času na položaju kanclerja zvrstili kar trije možje. Ruski napad na Ukrajino pa je v drugih zahodnih držav sprožil številna sumničava vprašanja o tesnem avstrijskem sodelovanju z Moskvo.

Čez dve leti Američane znova čakajo volitve predsednika ZDA. Joe Biden, ki zadnje dneve pada tako s kolesa kot v javnomnenjskih anketah, si želi znova kandidirati. Po maščevanju za poraz iz leta 2020 hlepi tudi najslavnejši slovenski zet Donald Trump. Za morebitno ponovno vlogo prve dame pa se zadnje mesece s svojimi javnimi nastopi ogreva tudi naša Melania.

Za zdaj ni videti, da se bo vojna v Ukrajini kmalu končala. Velike izgube v Ukrajini in zahodne sankcije Putinove Rusije še niso omajale. Še več, visoke cene energentov in hrane so voda na ruski mlin. Prav tako je malo verjetno, da bo Ukrajincem uspelo v bližnji prihodnosti osvoboditi vse ozemlje, ki ga je do zdaj zasedla ruska vojska.

Hrvaški predsednik Zoran Milanović s svojimi izjavami že nekaj let razburja hrvaško in tudi tujo javnost. Zaradi njegovih izjav so se zadnje čase jezili Avstrijci in Ukrajinci, pa tudi Finci in Švedi. Velik trn v peti je tudi hrvaškemu premierju Andreju Plenkoviću.

Številni politiki v twiterju, ki je med nami že petnajst let, vidijo čudežno orožje za zmago na volitvah, a v resnici v realnem svetu nima odločilnega vpliva na javno mnenje. Uporabniki tviterja so pogosto prepričani, da nagovarjajo veliko ljudi, dejansko pa so večinoma ujeti v svoj mehurček.

Ko je decembra lani Olaf Scholz postal nemški kancler, so številni njegovi socialdemokratski kolegi vzneseno govorili o socialdemokratskem desetletju. Toda to socialdemokratsko desetletje se je končalo le v nekaj mesecih. Scholz bo moral zdaj napeti vse sile, da se bo lahko rešil iz težkega položaja.

Emmanuelu Macronu je uspel veliki met in bo še nadaljnjih pet let prebival v Elizejski palači. Toda francoske volilne zgodbe še ni konec. Junija bodo Francozi odšli še na parlamentarne volitve. Če letos stranke, ki podpirajo Macrona, ne bodo dobile večine sedežev, bo v Franciji prišlo da tako imenovane kohabitacije, ko bo francoski predsednik moral sobivati s premierjem, ki prihaja iz nasprotnega političnega tabora.