Sedanji papež je začel ostro kampanjo proti pedofiliji v cerkvenih vrstah. To je lepo in prav, kljub temu pa je treba poudariti nekaj vidikov, ki ob siloviti medijski kampanji ostajajo prezrti. Najprej povejmo, da sodi pedofilija med najbolj zavržena početja vrste homo sapiens. Primerljiva je poskusom na otrocih (posebno dvojčkih), ki jih je v Auschwitzu v letih 1943 in 1944 izvajal Joseph Mengele. Četudi bo otrok fizično preživel nasilje nad njegovim telesom, bo to na njem pustilo psihične posledice za vse življenje.
Pedofilijo torej velja najostreje obsoditi. A z nič manj zadržka spremljamo kampanjo Jorgeja Maria Bergoglija zoper njo. Razlog je univerzalen. Med duhovniki ni pedofilov nič več in nič manj kot med siceršnjim prebivalstvom. Daleč največ pedofilije je namreč v neurejenih družinah, med alkoholiki. Ali kot je nedavno rekel hrvaški škof Jezerinac: »Danes napadajo samo Katoliško cerkev. Drugih ne napadajo.«
Katoliška cerkev torej ne more biti izvorno jedro pedofilije. A če že do nje prihaja, se to večinoma dogaja zaradi nenaravnega ontološkega položaja človeka, ki se mu reče celibat. Celibat ima namreč množico drugih, strašnih posledic. Je v nasprotju tako s človeško naravo kot s spoznanji krščanskih piscev oz. avtoritet. Največji med njimi govore o tem, da je anima humana naturaliter christiana: človeška duša je že po naravi krščanska. V začetku Eksodusa – to je v prvi Mojzesovi knjigi – tudi beremo, da je Bog ustvaril moža in ženo kot neločljivi celoti: človek je človek le, ko je povezan v izvorni biblični enoti.
Deset odstotkov duhovnikov je sicer srečnih v celibatu, preostali niso. Vendar je vsak vstop v duhovništvo prostovoljen; v pedofilijo pa so žrtve prisiljene. Če bi moral papež, ki absolutno prisega na aggiornamento, kaj storiti, bi moral odpraviti celibat. S tem bi Kristusovo nevesto Cerkev vrnil h Kristusu: Kristus evangelijev je imel absolutno razumevanje za ljubezen: šel je celo tako daleč, da je »priznaval« spolno delikvenco med heteroseksualnimi, prešuštvo.
Še več, najraje se je družil z grešnicami (in cestninarji). Kot Božji Sin je pač vedel, da človek ni vselej popolno(ma) (monogamno) bitje: če Evangelij (Euangelos, po grško, dobra novica) pogledamo še globlje: niti ni toliko odpuščal moškim kot ženskam. Primerjajte čudovito razmišljanje Vilija Lovšeta: »Žena (iz Lukovega Evangelija) joka ob Jezusovih nogah in jih briše s svojimi lasmi. Nato jih mazili z dišečim oljem. Ona ne vidi nikogar drugega, samo Jezusa. (...) S tem izrazi vso svojo dušo. (...). Čuti Jezusovo srce, prav tako kot on čuti njeno. Prizor je tako močan, da je sv. Ambrož v tem videl podobo Cerkve, ki se odzove in odgovori na Kristusovo ljubezen. Cerkev je v svojem podarjanju ljubezni grešna.«
Če sv. Ambrož – eden od štirih glavnih učiteljev krščanskega Zahoda – ni imel Kristusa za »celibatarja«, kdo ga potem lahko ima? Če on ni v ljubezni videl nič grešnega, kdo bo potem prvi vrgel kamen vanjo, to je v ljubezen (in v Cerkev).
Bergoglio v skladu s tako imenovanim dvomišljenjem (ali gos govorom), kot ju je v svoji nepozabni knjigi 1984 definiral George Orwell, namerno vzpostavlja problem (pedofilijo), ki ga ni. S tem maskira problem (nasilnost celibata), ki pa je.
V tej perspektivi ima »samoovajanje« pedofilije, ki ga razpihuje Vatikan, nepredvidljive posledice: Henri de Lubac, veliki kardinal, je nekoč rekel: »Ni je večje bolečine za kristjana, kot je ponižani obraz Kristusove neveste, Cerkve.« In njen ustanovitelj Jezus Kristus je za prvega naslednika, apostola Petra (prvi papež), dejal: »Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala« (Lk 9, 18).
Pedofilijo naj preganjajo policija, tožilstvo in druge pravosodne institucije. Policijske in pravosodne institucije naj se ukvarjajo s pedofili med duhovniki, kot se ukvarjajo s pedofili sicer. To ni stvar Cerkve. To spoznanje je univerzalno. A ko Petrov namestnik na zemlji začne urbi et orbi bobnati o grešnosti Cerkve (ki je ni ali v takšni meri ne obstaja), pomenim da v Cerkvi odpira prostor »peklenskih vrat« ter napoveduje njihovo zmago. Človek, ki mu je Kristus blizu, tedaj udari plat zvona.
»Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala.« Kako dolgo še?
Vatikanska kampanja proti pedofilom v katoliških vrstah ni naključje: gre za enega najbolj sofisticiranih prijemov, s katerim se poskuša uničiti Cerkev. V novem svetovnem redu je namreč odveč. Krščanstvo in katoličanstvo morata najprej izginiti iz Evrope, da bi se »vera« brez »skale« izgubila v neprepoznavni anemičnosti tudi na drugih kontinentih.
Temu vzporedno je »mehčanje« na vseh področjih. Promovira se spolna identiteta brez identitete (uvajanje tretjega spola oz. kombiniranega spola – transgender). Uvaja se narod brez narodnosti (npr. evropski federalizem), nadalje: religija brez Boga in tako naprej. Naposled pride promocija krščanstva brez Kristusa, kot to počne precej na Zahodu najbolj promoviranih »mislecev«, od filozofa Badiouja do nobelovca Christiana de Duva.
Toda Kristus, kot ustanovitelj krščanstva, je bil neizprosen: ali on ali nihče drug. Včasih je to Vatikan razumel, kristjani so to razumeli: solus Christus, sola Scriptura: samo Kristus, samo Sveto pismo. Še ena stvar: totus Christus ali Christus integer! Eden, edini in nesmrtni! Danes pa Vatikan želi – z diktiranjem multikulturalizma – nadomestiti Kristusa z abstraktnim božanstvom brez vsebine, ki bo sprejemljivo – za vse in za nikogar.
Z zlatim teletom, v kakršnega nismo zrli od Mojzesovih časov sèm! Ko vidimo, kako široko Bergoglio odpira vrata Evrope ljudem, ki najprej sovražijo krščanstvo, tudi z grenkobo spoznavamo, da nekateri v Cerkvi opravljajo še eno križanje Učenika. Stvar sicer ni nič novega, odkar smo slišali o Judu Iškarijotu.
»Ti si Peter (Skala) in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala.« Kako dolgo še?
