Prehod od reformatorjev k strpnežem lahko naredijo le muslimani sami

Tako naj bi se glasila ena od poslednjih želja, tj. ukazov, umirajočega Mohameda. Najdemo jo v uradnih zbirkah njegovih dejanj (hadisov), tako vsebujeta Muslimova in Buharijeva poglavja z naslovom O izgonu judov iz Arabije.

K tem virom islama se razni reformatorji vračajo že dve stoletji, da bi ga prenovili. Tak reformator je bil tudi Osama bin Laden. Po njegovem »je Alahov poslanec hotel s tem ukazom zaščititi Arabski polotok kot čisto hišo islama in Alahove nedeljive enotnosti. To je sveta arabska zemlja, kamor se je z neba spustil Džibril in razodel Koran.«

Ker je vojska ZDA stopila na ta »sveta tla« v prvi zalivski vojni, je začel džihad proti »velikemu satanu«. Ko sem vprašal visokega dostojanstvenika Islamske skupnosti, zakaj v Savdski Arabiji ne dovolijo gradnje cerkva, je odgovoril, da je ves polotok ena sama džamija, zato v njej ni prostora za nevernike. Navrgel je še, da tudi v Vatikanu ni džamije.

Teoretično ima prav, a kaj ko življenje ni teorija! Medtem ko na slabi polovici enega kvadratnega kilometra vatikanskega ozemlja ni med tisoč prebivalci nobenega muslimana, je v Savdski Arabiji, na ozemlju dobrih dveh milijonov kvadratnih kilometrov, 33 milijonov prebivalcev, od tega 11 milijonov tujih delavcev. Med temi je več milijonov kristjanov in poldrugi milijon ateistov po Gallupu, ki svojega prepričanja ne smejo izražati.

Ko postavimo obisk papeža Frančiška v Združenih emiratih v ta kontekst, se jasneje vidi njegov izjemni pomen. Na samem Arabskem polotoku se namreč dogaja nekaj, kar ima glasni (in v veliki meri nasilni) reformni del islamske skupnosti – ume – za skrunjenje »svete islamske zemlje«. Obenem pa obisk razodeva, da v umi obstajajo politični in verski voditelji, ki postavljajo strpnost, sožitje in sodelovanje pred islam oz. menijo, da ta ni v nasprotju s temi vrednotami.

S simbolnega vidika je zlasti pomenljiva maša, ki se je udeležilo 135.000 vernikov, in je tako največje krščansko bogoslužje v srcu muslimanskega sveta po Mohamedovem zavzetju Arabskega polotoka. Maša je namreč obetavni uvod v »leto strpnosti«, ki ga obhajajo Emirati. Kakor stoji islam na petih stebrih, pravijo, tako stoji na petih tudi strpnost. Ti so: učenje mladih v strpnosti in sožitju; utrjevanje Emiratov kot svetovne prestolnice strpnosti; gostovanja kulturnih dogodkov, ki gradijo strpne skupnosti; pravni in politični ukrepi, ki krepijo kulturno in versko strpnost; pospeševanje strpnosti prek medijskih projektov.

Prehod od reformatorjev k strpnežem lahko naredijo le muslimani sami, vloga (islamske) politike pa je v tem prehodu vsaj v tej fazi nenadomestljiva.

V ta okvir strpnosti je sodil medverski vrh Človeško bratstvo, na katerem se je papež ponovno srečal s šejkom Ahmedom al Tajebom, velikim imamom kairske mošeje Al Azhar. Podpisala sta dokument O človeškem bratstvu za svetovni mir in skupno življenje, ki sta ga pripravljala dalj časa. Res je sicer, da papež z njim zavezuje vso Cerkev kot njen voditelj, šejk Al Tajeb, predstavnik večinske ašeritske struje v sunizmu, pa le sebe, ker sunizem nima osrednjega institucionalnega voditelja. A je papež s tem hotel poudariti moralno vlogo Al Tajeba in pomen ašeritov v primerjavi z reformisti tipa salafi in vahabi, ki dialog zavračajo in so zaradi svoje nestrpnosti v ospredju medijev.

V dokumentu je misel, da Bog »ne potrebuje nikogar, da ga brani«. V ozadju je Jezusova zavrnitev Petra, ki ga je hotel braniti z mečem. Misel sama je očitno sprejemljiva za ašaritske sunite, vendar pa je dokument ne razčleni iz obzira do muslimanov. Med njimi prevladuje namreč mnenje, da je islam sam po sebi nedolžen in nima nič z nasiljem.

V nasilne namene naj bi ga instrumentalizirali »slabi« muslimani, zato je terorizem državno oz. neislamsko vprašanje, saj »pravi« muslimani zanj niso odgovorni. Toda to je prepoceni, saj danes vemo, da obstaja v religiji silni potencial, tudi nasilni, ki ga ni mogoče onesposobiti, če tega ne opravi v sebi religija sama. Tako so npr. krščanske Cerkve po drugi svetovni vojni trdo delale, da so onesposobile biblične korenine antisemitizma, danes si prizadevajo onesposobiti seksizem … Zato je lahko misel, da Bog ne potrebuje nikogar, da ga brani, obet resnejše obravnave nasilnega potenciala religije, tudi islama.

Medverskega srečanja ni organizirala kaka islamska skupnost, marveč emiratske oblasti. Tudi to kaže, da so v islamskem svetu razmerja med religijo in politiko drugačna od tistih, ki so se izoblikovala na krščanskem zahodu. Zgodovinar Tom Holland govori o »papeški revoluciji«, ko je papež Gregor VII. vzel cesarju Henriku IV. oblast nad verskimi zadevami (1077). Takrat se je evangeljski ideal razločevanja med Božjim in človeškim kraljestvom institucionaliziral, to je edinstveno v zgodovini.

»Islam Canosse ni imel, zato je za pobožnega muslimana misel o ločitvi politične in religijske sfere šokantna,« še pravi zgodovinar v delu Millennium. Papež Frančišek to upošteva, zato obiskuje islamske države, ki so pripravljene na medverski dialog in strpnost. To so večinoma avtokratske države z absolutističnimi vladarji: Turčija in BiH, Egipt in Azerbajdžan, Bangladeš in marca Maroko. Toda v evropski zgodovini so takšni »razsvetljeni« vladarji končali verske vojne, ki jih je sprožila reformacija. Islam je zadnji dve stoletji v nenehnih reformacijah in vračanjih k »izvornemu«, »čistemu«, »Mohamedovemu« … islamu, pa tudi v stalnih vojnah.

Prehod od reformatorjev k strpnežem lahko naredijo le muslimani sami, vloga (islamske) politike pa je v tem prehodu vsaj v tej fazi nenadomestljiva. A ker je od miru v islamskem svetu odvisen mir po vsem svetu, je edino razumno, da tudi nemuslimani ta prehod spodbujajo in podpirajo. To je bil tudi namen papeževega obiska v Emiratih.