Pri temu mu štango drži tudi opozicija na čelu z Janševo SDS, ki volivce dobesedno potiska v Šarčevo naročje. Zato Janšo prehiteva po levi in po desni, še zlasti po javnomnenjskih anketah.
Janševa SDS zdaj redno doživlja šok za šokom po objavi javnomnenjskih anket. Ko je Šarčeva LMŠ močno prehitela Janševo SDS najprej po Delovi anketi prejšnji ponedeljek, se je zazdelo, kot da bi SDS zamašili slamico, skozi katero diha. Še hujši šok je SDS doživela to nedeljo, ko se je negativni trend strmega padanja potrdil še po anketi Ninamedie Vox Populi. SDS je zgrmela na vsega 11,6 odstotka vprašanih, medtem ko se je Šarčeva LMŠ dobesedno poletela na rekordnih 31,3 odstotka ali daleč pred drugouvrščeno SDS.
Po lanskem fiasku na predčasnih volitvah, ko Janši kljub zmagi ni uspelo postati premier, so se v SDS vseskozi tolažili z vodstvom v javnomnenjskih anketah. Zdaj so tudi po anketah trdo udarili ob beton. Pričakovali bi, da se bo opozicijska SDS končno zamislila nad svojim brodolomom. Vendar se ni! Kot običajno se je odzvala z novo teorijo zarote o ponarejenih anketah.
Ko namreč SDS vodi po taistih anketah, takrat se s tem v stranki hvalijo na vsa usta in ponavljajo, da je SDS edina legitimna stranka. Ko pa se zgodi, da SDS kdo zamenja na vrhu anket, se kar naenkrat pojavijo trditve, da so ankete kakopak ponarejene. Ali pa se v SDS prek Janševih medijev in družbenih omrežij lotijo lajšanja muk z odvračanjem pozornosti, češ glej, Šarec jemlje Bratuškovi in Cerarju, pred evropskimi volitvami ju hoče uničiti in požreti, Desus pa je tako ali tako v franžah.
In da vodstvo po anketah nič ne pomeni, razen če vodi SDS, kakopak. Anketa Ninamedie to nedeljo je SDS pahnila v še hujši beg pred realnostjo več kot očitnega trenda padanja podpore. Vprašanja, zakaj SDS pada podpora, namesto raste, saj je vendarle v opoziciji, še vedno nismo dočakali. Ker bi se za kaj takega Janša s svojo SDS moral končno pogledati v zrcalo.
Šarec si kupuje priljubljenost z razsipavanjem davkoplačevalskega denarja na vse strani in razgrajevanjem reform, ki se je začelo že pod Cerarjevo vlado. Tudi zato podpora Šarčevi vladi dosega vratolomne višave, skoraj 70 odstotkov po zadnji anketi Ninamedie. Na nevarno razsipnost Šarčevega rebalansa proračuna, ki ogroža vzdržnost javnih financ, je prejšnji teden spet opozoril fiskalni svet, vendar Janši in njegovim iz SDS za to ni kaj dosti mar.
Po opozorilu fiskalnega sveta o pogubni Šarčevi politiki razmetavanja proračunskega denarja smo od opozicijske SDS zaman čakali, da bo javno zagnala vik in krik. Čeprav lovi neke socialiste in levičarje, je Janša v slogu pravega levičarja prejšnji teden na svojem FB profilu Šarcu očital, da še premalo razdeljuje iz državne blagajne in navedel seznam, komu bi moral še več dati!? Ker bi on še več razdeljeval, če bi bil na oblasti. To je Janša udejanjil že v času svoje prve vlade 2004–2008 s populističnim sloganom: ko je čas debelih krav, je treba deliti in ne varčevati. Ne preseneča torej, da opozicija z Janšem na čelu ne opravlja svoje nadzorne funkcije oblasti!
Eden od razlogov za Šarčevo priljubljenost je tudi dejstvo, da gre za nekdanjega komika. Šarčevo klovnovstvo je vsaj zaenkrat prej plus kot minus, če sodimo po javnomnenjskih anketah. Večje neumnosti kot klati Šarec, bolj priljubljen je. Ker pač Slovenci ne slovijo po izostrenemu smislu za humor, je lahko tudi tak politik kot Šarec kralj komedije. Ljudje imajo pač radi komike – še zlasti med politiki. Če jih vsaj malo spravijo v dobro voljo, so jim pripravljeni odpustiti tudi velike napake.
Pred prihajajočimi evropskimi volitvami tulijo o suverenosti, ki da nam jo kradejo bruseljski »inkasanti«, pljuvajo Macrona kot nemškega vazala in bluzijo o šestem rajhu (?!), hkrati pa tako rekoč odkrito podpirajo več kot očitno italijansko težnjo proti slovenski suverenosti pod šifro »Italija do Postojne«. S tem so pokazali, da so ujetniki zgodovine in vse prej kot domoljubi, za kakšne se prodajajo.
O tem priča predsednik Pahor, ki je kot premier povsem pogorel – tako na volitvah kot v javnomnenjskih anketah, nato pa si je s klovnarjem pridobil stabilno podporo v javnomnenjskih anketah in tudi dvakrat zmagal na volitvah. Celo njega je zdaj na lestvici priljubljenosti prehitel Šarec, ker je pač še večji klovn. In predvsem nov klovn! V nasprotju s Pahorjem, ki je star obraz, še bolj pa v nasprotju z Janšo, ki ni zgolj star obraz, temveč je povrh vsega vedno mrk in negativno nastrojen. Ob takem Janši Šarcu res ni težko biti glavna faca.
Problem je tudi v tem, da se Janša pred nevšečno sedanjostjo vedno pogosteje zateka v preteklost, a se več ali manj vedno ujame v past. Čeprav se vseskozi sklicuje na zgodovino, vedno znova pokaže, da zgodovina zanj nikakor ni učiteljica življenja. To je spet potrdil prejšnji teden v svojem odzivu na izjave Antonia Tajanija in Mattea Salvinija v slovesnosti v Bazovici.
Dejansko ni to nič novega pod soncem, saj sem na sporno sprego med SDS in Salvinijem opozorila že lani aprila (Kar ni uspelo Kučanu, bo Janši), z njo pa so nadaljevali prejšnji teden v Janševih medijih, ko so sporočali Salvinijeve odzive na Šarčevo domnevno potvarjanje zgodovine. Pri nedopustni obrambi Tajanijevih in Salvinijevih izjav je najhuje, da se Janša, njegova SDS, njegovi mediji in mnenjski voditelji vseskozi tolčejo ob prsi kot veliki domoljubi in domoljubje postavljajo kot temelj svoje politike.
Pred prihajajočimi evropskimi volitvami tulijo o suverenosti, ki da nam jo kradejo bruseljski »inkasanti«, pljuvajo Macrona kot nemškega vazala in bluzijo o šestem rajhu (?!), hkrati pa tako rekoč odkrito podpirajo več kot očitno italijansko težnjo proti slovenski suverenosti pod šifro »Italija do Postojne«. S tem so pokazali, da so ujetniki zgodovine in vse prej kot domoljubi, za kakšne se prodajajo.
Najnovejši javnomnenjski skok Šarčeve LMŠ daleč pred SDS je po lanskem volilnem fiasku še eno opozorilo Janši, da je s svojo politiko povsem zavozil. Janševa strategija, da počisti vso konkurenco na desnici in utiša vse drugače misleče, da bi bil sam prvi in glavni, se mu več kot očitno ne izide. Zato je najnovejši javnomnenjski polom SDS nova priložnost pred evropskimi volitvami, da se Janša končno pogleda v zrcalo.