Pri največji opozicijski stranki SDS so se, ko gre za mednarodne odnose, v kratkem času še drugič ustrelili v koleno. Prvič je bilo prejšnji mesec, ko je predsednik Evropskega parlamenta Antonio Tajani v Bazovici pri Trstu klical »naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija«. Ob Tajanijevem izpadu so evropski poslanci iz vrst SDS sprva v svojem odzivu celo povzeli Tajanijevo sprenevedanje, češ da »njegova izjava ne more biti razumljena kot nacionalistična« in da se je vedno zavzemal za sožitje Italijanov, Hrvatov in Slovencev. Namesto, da bi nemudoma protestirali zoper ozemeljske težnje italijanskega predsednika Evropskega parlamenta, je bil njihov začetni odziv medel, v smislu, da so »zaskrbljeni nad izjavo«.
Eden od primorskih znancev, ki sicer vedno voli desne stranke, mi je zatrdil, da so si s tem zapravili del volivcev zahodno od Postojne.
Toda, kot da to ne bi bilo dovolj, je predsednik SDS Janez Janša v včerajšnjem daljšem intervjuju za hrvaški dnevnik Jutarnji list prav tako ravnal v nasprotju s slovenskimi interesi. Novinar ga je spraševal, kako komentira stanje glede meje v Piranskem zalivu. Janša je odvrnil, da je bila njegova stranka (tudi na referendumu) proti arbitražnemu sporazumu, saj so predvideli, da bo šla odločba v korist Hrvaške, kar se je po njegovih besedah tudi zgodilo. Nato je dodal, da so glede na slabo vsebino arbitražnega sporazuma predvideli, da bo prišlo do sedanjega položaja. »Mislim, da bi v prihodnosti dve pametni vladi lahko našli relativno eleganten izhod iz te situacije.« Na vprašanje, kako bi se kot premier tega lotil, pa je pojasnil, da je odločba arbitražnega sodišča res pravno zavezujoča, toda »hkrati dopušča tudi dvostranski dogovor za en del ali za celotno mejo.« Po njegovem obstaja določen manevrski prostor, da bi Hrvaška dobila dvostranski sporazum, Slovenija pa mejo, ki bi bila bolj logična, kot jo določa arbitražna odločba.
Lahko ste prepričani, da je hrvaška politika komaj čakala na tovrstno darilo s slovenske strani in ga bo v nadaljevanju kar najbolj izkoristila pri nadaljnjem sabotiranju arbitražne odločbe.
Ta besede so v neposrednem nasprotju s slovenskimi nacionalnimi interesi in gredo v prid stališču hrvaške politike, ki arbitražne odločbe sploh ne priznava kot veljavne in pravno zavezujoče. Na Hrvaškem so politiki, ne glede na to, ali gre za tiste na oblasti, ali tiste v opoziciji, glede tega enotni. Skratka, prepričani so, da gre odločba njim v škodo, posebej glede razdelitve Piranskega zaliva, kjer so arbitražni sodniki zarisali mejo, po kateri je slovenskega okoli 80 odstotkov zaliva.
Vse od sprejema arbitražne odločbe junija 2017 je bilo uradno slovensko stališče, da je meja določena in gre v bodoče zgolj še za uveljavitev odločbe. Seveda, začrtana meja je daleč od optimalne, toda je tudi posledica popolne nepripravljenosti Hrvaške na kakršenkoli razumni dvostranski dogovor. Po več kot dveh desetletjih takšne hrvaške neverodostojne politike, ko je kristalno jasno, da do sprejemljivega dvostranskega dogovora nikoli ne bo prišlo (hrvaški sabor sporazuma Drnovšek-Račan ni potrdil), bi nas Janša torej spet vrnil na začetek.
Andrej Plenković in Janez Janša
Medtem ko skuša slovenska diplomacija mednarodne subjekte prepričati, naj podprejo naše stališče o določenosti meje in uveljavitvi arbitražne odločbe, predsednik najmočnejše stranke v državnem zboru razglasi možnost »elegantnega izhoda iz te situacije« z dvostranskim dogovorom. Lahko ste prepričani, da je hrvaška politika komaj čakala na tovrstno darilo s slovenske strani in ga bo v nadaljevanju kar najbolj izkoristila pri nadaljnjem sabotiranju arbitražne odločbe.
Janševo ravnanje je povsem usklajeno s stališčem hrvaške vladne stranke HDZ, s katero je SDS v evropski družini strank EPP. V tej veliki srečni družini je tudi Tajanijeva stranka Naprej, Italija.
