Prejšnji teden smo pričakali javno napoved prihajajočih davčnih sprememb. Vse skupaj ni presenetljivo. Spremembe so zanesenjaki na vladi poimenovali kar za reforme, ubrali so najbolj predvidljivo pot prelaganja davčnega bremena z dela na kapital, strukturnih reform, ki morajo vedno nujno spremljati davčne reforme, pa seveda ni. Skupna ocena vsega predlaganega je nezadostno, ves proces pa je kvečjemu fiskalno bluzenje. Dovolite mi, da vam to pojasnim.
Prvič, kako silna je bolezen rinjenja mainstream medijev v Šarčevo guzico, pokažejo naslovi in novinarski medklici v smislu, da nam bo Šarčeva vlada prinesla denar v žep s svojimi davčnimi spremembami. Ljudstvo bi rad opozoril, da je naracija napačna. Šarec in njegova vlada nikomur ne bosta nič dala. Šarec in kompanija namreč niso zaslužili neki ekstra denar, ki ga bodo sedaj blagohotno zlivali po ekonomiji, ampak gre za naše plače, ki smo jih mi zaslužili. Tisto, kar bo ta vlada naredila, je zgolj nižja raven davčne konfiskacije plač, ki jih zaslužimo mi sami, vsak zase. Povedano drugače, z davki nam bodo vzeli manj.
Drugič, 50-odstotna davčna stopnja ali polovična konfiskacija dohodka ostaja. To v državi, prežeti z venezuelskimi revolucionarnimi navdihi, ni posebna novica, bolj zabaven je paket, s katerim se te davčne reforme prodaja v javnosti. Bojda naj bi z zmanjšanjem plenjenja plač »nagradili« srednji razred, ki naj bi bil najbolj produktiven. To seveda pomeni, da se vaša produktivnost konča nekje pri 80.000 evrih letno. Od tam dalje ste verjetno parazitski kriminalec, ki krade sodržavljanom.
Kasta napredovanja po dohodkovnih razredih se torej v tej državi konča pri diaboličnih 6666 evrih mesečno. To naj bi bila bogatija? Jebeš družbo, v kateri po mnenju vlade nisi več produktiven, če zaslužiš povprečno švicarsko plačo. Jebeš državo, v kateri je to zgornja meja ambicij, ki jo postavlja politična morala, zakodirana v davčnem sistemu.
Tretjič, od kod denar, s katerim naj se krije izpad v proračunu? Enostavno, vlada se bo sprehodila po izkazih poslovnega izida podjetij in pobrala denar. Od obdavčitve dela se premikamo na obdavčitev kapitala. Pozabite reforme, gremo iz enega v drug žep. In to naj bi bilo seveda brez posledic. Pa ne ravno tako. Počasi se začenja dvigovanje izhodiščne obrestne mere v evro območju, kar pomeni, da se bodo investicije podražile oziroma da bo donosnost obstoječih investicij z vzvodom na dolgu upadla.
Če k temu dodate, da bo Šarčeva vlada zviševala neto plače tako, da bo izpad iz proračuna financirala z višjo obdavčitvijo kapitala, se bodo po naravi stvari podražila še lastniška sredstva za financiranje investicij. Slednje bo pahnilo cel kup investicij v rdeče številke. Tako silno nepremišljen in neumen je ta ukrep. In veste kaj, upam si trditi, da bo sinhronizacija dviga obrestnih mer in podražitve lastniških sredstev zaradi Šarčevega navdiha na področju davkov udarila skoraj takoj po gradbenem sektorju oziroma nepremičninskem trgu.
Šarec in kompanija namreč niso zaslužili neki ekstra denar, ki ga bodo sedaj blagohotno zlivali po ekonomiji, ampak gre za naše plače, ki smo jih mi zaslužili.
Četrtič, če vam vse to ne zadostuje, da bi podvomili o tem, ali je vlada sploh še prisebna, potem si oglejte, kaj je drugi vir, ki naj bi nadomestil izpad v proračunu, ki naj bi nastal z zniževanjem davčnih obremenitev dela. Po vladnem mnenju bodo 160 milijonov od 270 milijonov evrov celotnega izpada pridobili z bojem proti davčnim utajam, sivi ekonomiji in socialnim goljufijam. Če bi zatrdili, da bodo na tak način pridobili deset milijonov evrov, bi bilo to še mogoče in smiselno, 160 milijonov evrov pa je v popolni domeni metafizičnega mašila.
Škoda, ker niso dodali še, da bodo z bojem proti medsosedski pomoči iztržili še nekaj sto milijonov evrov. Toda to spet ni nič novega, z namenom zapiranja proračuna so v vladi že uvedli metafizična mašila, ko so pojasnili, da bo v proračun prišla milijarda evropskih sredstev. To je šlo seveda mimo, ampak kaj hočemo, ljudstvo je finančno nepismeno, v Šarčevo guzico pa ne gre toliko urednikov, kot se jih danes tja rine.
Je pa po zaprtju proračuna, minimalni plači, povišku v javnem sektorju in davčnim spremembam mogoče trditi, da je sicer anonimni minister za finance Bertoncelj ali izgubljen ali pa je napredoval do nivoja svoje nesposobnosti. Mašiti javnofinančne luknje s fantazijskimi prihodki in izvajati ukrepe brez, ne ocen, ampak premisleka o negativnih posledicah ukrepov, ni na pričakovanem in zahtevanem minimalnem nivoju finančnega ministra.
Razumem, da Šarcu ni povsem jasno, kaj se okoli njega dogaja, ampak zelo kmalu mu bo moralo postati nepovratno jasno, da javnofinančni kontingent nekdanjih uslužbencev Leka ni ravno nekaj, kar bi zagotavljalo normalno poslovanje z javnimi financami. S takim delom na področju javnih financ predsednik vlade ne bo prišel daleč, škoda, kajti nihče pri zdravi pameti si ne želi tako amaterskega ministra za finance.
