Da je RTV na robu bankrota, je seveda pričakovano. Dvig RTV-prispevka, dodatna sredstva države? Že pred letom, meseci sem zapisala, da to, žal, ne bo rešilo RTV. Nekateri se kar naprej ponavljamo – javni RTV-zavod je vreča brez dna! Prestrukturiranje, reorganizacija, kadrovska sanacija itd., to je potrebno. Nič drugega ne bo pomagalo.

Težko je nam, ki smo vendarle soodgovorni, sokrivi za propadanje RTV, pisati o vsem tem; čeprav smo želeli spremembe, pripravljali načrte, se domala »postavljali« na glavo, da so nam potem očitali – od sindikatov do sveta delavcev – da hočemo odpuščati in nam iskali vse mogoče napake, da bi nas onesposobili, a smo vseeno naredili premalo.

In ponavljajo se iste zgodbe: če ne bo novih milijonov, bo treba ukiniti vse, kar je najbolj gledano (to je manever, ki ga RTV vedno uporabi). Radijci so vedno grozili, da bo treba ukiniti tretji radijski program, in skočila je v zrak vsa kulturna srenja. Na televiziji? Ukinili naj bi domala vso najbolj gledano razvedrilo in pol športa (vse to prinaša dodatni tržni denar), pol informativnega programa …