Robert Golob je kar nekaj dni razmišljal o izidu referenduma, preden se je oglasil. Doslej smo mu pogosto očitali, da prej reče, kot domisli, tokrat pa si je vzel čas. In povedal je, da so zmagali! Na volišče je prišlo le dobrih 25 odstotkov volivcev. Drugi so ga ubogali, tudi javnomnenjske raziskave pravijo tako, in zahvalil se jim je, da so ostali doma. Golobov obrambni mehanizem pa se mi zdi nekoliko »za lase privlečen«, saj na večino referendumov ne pride kaj bistveno več ljudi, okoli trideset odstotkov. Res je tudi, da je dodatek k pokojninam hvaležna tema za animacijo ljudstva, a vendar ne gre za življenje in smrt, tematika se mi le ni zdela tako usodna, da bi J. Janši lahko uspelo spraviti na volišča prek štiristo tisoč ljudi. A mu je. Ko gre za denar, Slovenci očitno nismo brezpogojno levi ali desni.

Robert Balen

Zakon izpred več desetletij, ki podeljuje dodatke k pokojninam kulturnim delavcem oz. umetnikom in bo veljal tako še naprej, je gotovo slabši od tega, ki so ga volivci zavrnili na referendumu. Novi je imel morda le nekoliko previsoke dodatke, stari pa omogoča anarhično in bolj kot bi novi to dovoljeval, politično podeljevanje dodatkov. A sploh ni šlo za dodatke k pokojnini, ampak za moč opozicije, vlade. Tokrat je zmagala opozicija, pa če je komu to všeč ali ne! In morda je R. Golob s pozivom k bojkotu udeležbe na referendumu celo pomagal zmagati opoziciji.

Se je pa nekdo najbrž precej pošalil na spletu nekaj dni pred referendumsko nedeljo, ko je v imenu Nova24 pozval člane strank SDS in NSI, da naj ne pozabijo fotografirati referendumskih glasovnic in jih s pravilno obkroženim odgovorom poslati na tajništvo ene ali druge stranke!? Saj ni mogoče … Prosto po D. Trumpu, bi lahko rekli. Mimogrede, ob vseh njegovih – carine »gor dol«, pogajanja o miru sem in tja – sem si v zadnjem mesecu najbolj zapomnila, da bi dal vsakemu migrantu tisoč dolarjev, če se vrne domov. Da ne bo na koncu še Melanie poslal domov?

Žal mi je, da Klemnu Slakonji ni uspelo. Kot npr. nekoč ni Omerju Naberju z izjemnim vokalom in balado, ki se vas dotakne. A potem ko smo slišali druge pesmi, ima Slakonja prav – pesem ni bila za Evrovizijo. Lepa pesem, ki gre v uho, predvsem nam »odraslim«, mladim, ki so največji spremljevalci Evrovizije, pa mnogo manj. Tam uspevajo bolj pesmi v stilu »espreso makiato«. A prireditev je bila velik spektakel za nas ljubitelje televizije in njenih sodobnih vseh mogočih efektov, bila je prava poslastica. In tudi našim, režiserju Nejcu Levstiku in vsestranskemu »svetlobnemu« umetniku Črtu Birsi je uspelo, kosali so se lahko z vsemi, tako da podoba slovenske predstavnice ni nič zaostajala za drugimi. Spominjam se, da nam je  pred leti Slakonja razlagal, da želi na Evrovizijo, a brez tekmovanja … Tokrat je tekmoval, doma zmagal, v Baslu pa so ga mnogi prehiteli. Vseeno se mi zdi še vedno imeniten imitator. Pravzaprav bolj kot pevec.

A na RTV se bodo zdaj morali ukvarjati z drugimi stvarmi. Situacija je precej resna, računsko sodišče je ugotovilo pomanjkljivosti pri računovodskih izkazih. In če je delovno in socialno sodišče odločilo, da je bila predčasna razrešitev nekdanjega direktorja A. Graha Whatmougha nezakonita, in jo je razveljavilo in bo tako tudi ostalo, potem bo treba za to najti odgovorne. To gotovo niso zaposleni na RTV, ampak tisti, ki so to povzročili. Svetniki RTV!? Tisti, ki so ga odstavili! Bodo poravnali razne kazni, odpravnine in vse stroške, ki bodo zaradi tega nastali? Ali jih bodo plačali gledalci – z RTV-prispevkom?

Da je RTV na robu bankrota, je seveda pričakovano. Dvig RTV-prispevka, dodatna sredstva države? Že pred letom, meseci sem zapisala, da to, žal, ne bo rešilo RTV. Nekateri se kar naprej ponavljamo – javni RTV-zavod je vreča brez dna! Prestrukturiranje, reorganizacija, kadrovska sanacija itd., to je potrebno. Nič drugega ne bo pomagalo. Težko je nam, ki smo vendarle soodgovorni, sokrivi za propadanje RTV, pisati o vsem tem; čeprav smo želeli spremembe, pripravljali načrte, se domala »postavljali« na glavo, da so nam potem očitali – od sindikatov do sveta delavcev – da hočemo odpuščati in nam iskali vse mogoče napake, da bi nas onesposobili, a smo vseeno naredili premalo.

In ponavljajo se iste zgodbe: če ne bo novih milijonov, bo treba ukiniti vse, kar je najbolj gledano (to je manever, ki ga RTV vedno uporabi). Radijci so vedno grozili, da bo treba ukiniti tretji radijski program, in skočila je v zrak vsa kulturna srenja. Na televiziji? Ukinili naj bi domala vso najbolj gledano razvedrilo in pol športa (vse to prinaša dodatni tržni denar), pol informativnega programa …

In ko se vedno znova že leta našteva, kaj vse bi bilo treba ukiniti, da bi »prihranili«, se vedno znova pozablja na to, kaj pa bodo potem delali redno zaposleni ljudje, ki ustvarjajo te vsebine? Bodo gledali v zrak in plačo vendarle dobivali? Ja, na čakanje bi poslali 400 ljudi! Še to ne bo pomagalo, če se ne bodo spremenili delovni, produkcijski procesi … RTV, predvsem TV potrebuje »vitko« kadrovsko strukturo, saj je dinamika produkcije vsak mesec drugačna in je mnogo bolj racionalno osebje projektno najemati, razen za dnevni program. Včasih to skorajda ni bilo mogoče, ker primerno usposobljenih produkcijskih kadrov na trgu ni bilo. Zdaj pa so in celo tehnološko bolje usposobljeni, naprednejši kot na RTV. Sodobna tehnologija zahteva precej drugačen način dela, drugačne profile, kar smo razlagali in zahtevali že pred desetletji, a ostali dokaj osamljeni. Toda leto dni pred volitvami se najbrž ne bo veliko spremenilo, Golob bo gotovo vsaj začasno zakrpal finančne luknje. Pa bodo volivci zadovoljni?