Najbolj so se mnenja kresala okoli ustavnega sodnika Klemna Jakliča, ki je opravljal svetovalno delo ob svojem rednem delu. To počnejo tudi drugi – vendar!? Znajo! To počnejo prek avtorske oz. podjemne pogodbe, nikakor prek s. p., kot je počel Jaklič, kar pa je nedopustno, ker se za to plačuje prenizke davke. 

Tako nekako je problem razložila predsednica parlamenta U. Klakočar Zupančič, s katero smo se, četudi nehote, morali kar precej ukvarjati. Mediji so nas bombardirali z njenim ljubezenskim življenjem, ki bi nas seveda nič ne brigalo, če nam ga ne bi »postregla« tudi v prostorih državnega zbora.

Njeno domnevno razmerje s kitaristom Šank Rocka Borom Zuljanom, ki ga je javno ostro obsodila Zuljanova hči – Lia Zuljan, češ da »lump« vara mamo, je povzročilo, da se bo z ljubezenskim življenjem predsednice parlamenta ukvarjala menda celo KPK in še katera državna ustanova. 

Verjeli smo, da smo v vrhu slovenske politike »preživeli« telenovelo premierja Goloba in Tine Gaber, a zdaj je očitno pred nami družinska tragikomedija U. Klakočar Zupančič in B. Zuljana. Da nam ja ne zmanjka materiala za razburjanje, opravljanje in da nam takšne obrobne zadeve preusmerjajo pozornost od kupa neumnosti, ki se sicer dogajajo v slovenski politiki.

Po novem tudi zdravniki naj ne bi mogli ob redni zaposlitvi delati še drugje kot s. p.. Zakaj pa bi, če tega ne smejo ustavni sodniki?! Poslanec M. Kordiš, ki ni več član levice, pravi, da skuša spremenjena zakonodaja procese privatizacije zdravstva regulirati, ne bo pa privatizacije zaustavila. Menda pa zakon le je en majhen korak naprej. Kordiš trdi, da zdravniki v bolnišnicah namerno ustvarjajo dolge čakalne vrste, da imajo potem več dela v zasebnem zdravstvu. 

S Kordišem se v marsičem ni mogoče strinjati, a kar precej resnice pa je v njegovih ugotovitvah, povezanih z zdravstvom. Čakalne vrste morajo biti, tako se tisti, ki imajo denar, odločijo za plačljive storitve, ker je veliko čakajočih, pa je država morala dodeljevati koncesije, da bi skrajšala vrste – a jih ni, prej podaljševala.

Zdravstvo, pokojnine – to sta področji, na katerih bo R. Golob obstal ali padel. Če je zdravstveno zakonodajo pripravil premalo premišljeno, mu niti to, da se skrije v mišjo, v kakšno energetsko luknjo, ne bo pomagalo.

Po vsem, kar poslušamo vsaj v zadnjih dveh letih, občutimo pa še dlje, je jasno, da je vsakokratna oblast v zadnjih desetletjih nas paciente in celotno javno zdravstvo in prispevek zanj povsem zmanipulirala in ustvarila totalno zmedo, ki ni v korist ljudem, ampak predvsem zdravnikom. Imeli smo ministrstva za zdravnike, ne za paciente. Naj mi oprostijo številni tisti zdravniki, ki se v to anarhijo niso vključili in so samo v javnem ali le v zasebnem zdravstvu pošteno delali. In tudi drugi, t. i. »dvoživke« niso nič krivi, država, politika jim je to omogočila in dopustila.

Predsednica zdravniške zbornice B. Beović že dolgo opozarja, da v javnem zdravstvu zaradi razmejitve javnega in zasebnega zdravstva ne bo dermatologov, plastičnih kirurgov, ortodontov, zobozdravnikov … Pa so zdaj? Skorajda na prste bi jih lahko prešteli, večina je v zasebnem zdravstvu, ker opravljajo predvsem plačljive storitve – dermatologi nas »lepšajo«, podobno kot nas plastični oz. estetski kirurgi pomlajujejo, vse to je plačljivo in teh storitev v javnem zdravstvu tako in tako ni. 

Zobozdravstvene storitve smo že v bivši Jugoslaviji plačevali. A se ne čaka na ortodonta leto, dve? Kdo bi pa delal v javnem zdravstvu za državno plačo, če lahko služi v zasebnem zdravstvu?! Vedno več imamo in bomo očitno imeli zasebnega zdravstva, saj država še kar podeljuje koncesije in zasebniki še vedno gradijo bolnišnice. Skoraj pol več zdravnikov skrbi za paciente kot pred leti, neizmerno več denarja za zdravstvo dajemo – pa nič! To ni le moralni hazard, kot trdi Golob, ampak materialni.

In kaj zdaj? Bo nova zakonodaja kaj rešila? Pred desetletji, še v stari jugoslovanski državi smo imeli številne institucije, mnoge so bile namenjene tudi same sebi in so vključevale številne prebivalce, ki so potem ure in ure debatirali, npr. o tem, za koliko naj se uskladijo pokojnine, koliko več denarja nameniti npr. za šolstvo, zdravstvo …, čeprav niso mogli nič odločiti, ker je bilo tako in tako to z zakonom določeno. In ko so neko od teh ustanov hoteli ukiniti, mi je njen predsednik razložil, da lahko skupaj s sodelavci dokaže, da bi takšnih institucij potrebovali še več. Oni poznajo »drobovje«.

Tako je tudi v zdravstvu. Če zdravniki ne sodelujejo npr. pri odpravljanju čakalnih vrst, se te lahko seveda podaljšujejo, in to močno. Paciente lahko obravnavajo bolj »poglobljeno«, kar dlje traja, diagnosticirajo, tako da morajo večkrat priti … To je seveda »natolcevanje«, a ljudje smo krvavi pod kožo, četudi smo zdravniki. Od zunaj je takšne, še posebno zdravstvene »mastodonte« zelo težko spreminjati, do tal jih porušiti in postaviti na novo pa tudi ni mogoče. 

Zato je pomembno, da si je (?) premier Golob oblikoval za izpeljavo t. i. reforme skupino zdravnikov, ki mu jih bo pomagala »spraviti« v prakso. Dr. Erik Brecelj je gotovo eden pomembnejših, a ne bo dovolj. V vsaki bolnišnici, v vsaki zdravstveni enoti bi koga potreboval. Ustvariti bi moral mrežo reformatorjev, ki imajo ugled, znanje in voljo, sicer bo težko. Čakalne vrste se bodo morda še daljšale, razmejitev zasebnega in javnega zdravstva bo slabo funkcionirala, povzročala zastoje.

Zdravstvo, pokojnine – to sta področji, na katerih bo R. Golob obstal ali padel. Če je zdravstveno zakonodajo pripravil premalo premišljeno, mu niti to, da se skrije v mišjo, v kakšno energetsko luknjo, ne bo pomagalo.