A vse skupaj je za mojo konservativno glavo dokaj žalostno in ponižujoče. Če že, je dobro, da so postavljena pravila, da so dekleta tako ali drugače zaščitena. Na Tajskem npr. je vse skupaj videti kot zabava. Dekleta na ulicah igrajo z moškimi »štiri v vrsto«, ki praviloma vselej izgubijo in morajo plačati pijačo. Na odprtih odrih, ki gledajo na ulico, plešejo ob drogovih in vabijo moške. 

V t. i. rdečih četrtih pa je vse skupaj mnogo bolj strogo: v četrt vstopate kot na letalo, pregledajo vas s telesnim skenerjem, odprejo tudi torbice. Najbolj pogoste stranke za spolne storitve pa so moški v srednjih, zrelih letih. In na Tajskem je prodaja telesa nekaj čisto normalnega … Seveda za mojo »starokopitno« glavo je to dokaj nedojemljivo, a ne toliko, da si nisem tega ogledala. V Sloveniji pa je na tem področju veliko dela na črno in sprenevedanja.

Tudi na drugih, bolj običajnih področjih ni kaj drugače. Če samo pogledamo, koliko »resnic in laži« smo v zadnjih dneh lahko poslušali samo v slovenskem parlamentu! Od koalicije morda še več kot od opozicije. Vsaj od koalicije pričakujemo – resnico, strokovnost in odgovornost. Kje se vse to pogosto izgublja? Retorika postaja vse bolj groba, kar primitivna.

Opozicija npr. je vladi spet očitala megalomanske obljube tudi v zvezi z gradnjo stanovanj, premier Golob pa ji je zabrusil: rešitve imate le, ko ste v opoziciji. Drži! Vsaka oblast ima polna usta  kritik in rešitev), ko je v opoziciji. V predvolilnem času pa vsi vsevprek vse obljubljajo. Zdaj premier že precej časa razlaga, da so bile domala vse njegove predvolilne obljube izrečene za dva mandata. Volivci smo res kratkovidni, da ne rečem še kaj bolj samokritičnega, predvsem pa gluhi, ker tega nismo slišali. Najbrž nam je ušlo.

Za nas bi bilo gotovo dobro, če bi namesto orožja lahko del sredstev usmerjali v splošno odpornost države in za sodobne varnostne izzive, kamor sodijo tudi spopadanje s podnebno krizo, z migrantskimi tokovi in s kibernetsko varnostjo, kakor si je zamislil Golob, a težko, da se bomo s tem izognili nakupom dodatnega orožja, kar je bilo jasno tudi po srečanju evropskih voditeljev v Bruslju.

Tako se torej tudi v slovenskem političnem vrhu vsi ukvarjajo z obrambnimi stroški, s Trumpom in Ukrajino, vzporedno pa poteka kadrovska bitka. Bo vlada potrdila Marijana Papeža na vrhu pokojninske blagajne? Strokoven, umirjen možakar, ki se v politiko vsa leta, ko vodi zavod, ni vpletal in njegove izjave so bile vselej merodajne. Kdo bo guverner banke Slovenije? Kdo bo varuh človekovih pravic? Težko se usklajujejo, če se sploh. 

Zdaj premier že precej časa razlaga, da so bile domala vse njegove predvolilne obljube izrečene za dva mandata. Volivci smo res kratkovidni, da ne rečem še kaj bolj samokritičnega, predvsem pa gluhi, ker tega nismo slišali. Najbrž nam je ušlo.

Veliko kadrovskega dela ima ministrica za kulturo Asta Vrečko. Imenovati mora npr. direktorico Narodne galerije; že od leta 2005 jo vodi Barbara Jaki, strokovna in sposobna direktorica. Osebno bi ji dala dosmrtni  mandat. Slovensko kinoteko vodi od leta 2020 Ženja Leiler Kos, tudi njo bi znova predlagala. Spominjam se – pred leti smo na TVS imeli razpis za odgovornega urednika kulturno- umetniškega programa in se je prijavila. Kakšen program je napisala! V predstavitvi je priznala, da se na medij sicer ne spozna kot morda »domači« kandidati, seveda pa na kulturo. A na nacionalki so imenovanja odvisna od mnenja članov uredništva in potem še od generalnega direktorja. Kakšen svež veter bi Leiler Kos prinesla na televizijo!

Tako pa kljub postopni menjavi generacij ponekod ostajajo eni in isti kadri, pogosto s premalo sodobnim pogledom na televizijo. Največ težav ima skoraj zagotovo zaradi »stabilne in stalne« kadrovske baze Mario Galunič, odgovorni urednik razvedrilnega programa, saj ima »za svežino« in inovativne kadre večinoma premalo denarja. 

Zdaj imajo on in vodstvo TV največ težav zaradi nove zabavnoglasbene oddaje Japajade – urbana, predvsem ljubljanska leva srenja se drži za glavo, češ kaj nacionalka predvaja (in vsa leta je), številne gledalce pa je ob petkih zvečer, in to navkljub močni konkurenci komercialnih televizij, prikovala pred zaslone. Če nam je všeč ali ne – nacionalka mora zadovoljiti tudi te gledalce, menda jih je 180 tisoč. Seveda je koristno in potrebno, da oddajo pripravlja na razmeroma visoki produkcijski in programski ravni, da gledalec nima občutka, da smo leta 1995.

Še večji »kraval« pa so nekateri »gledalci« zganjali, ko so na TV ukinili oddajo sodobne alternativne glasbe z naslovom 33/45, ki skorajda ni imela gledalcev, a jo t. i. ljubljanska urbana scena podpira. Celo kolegi z nacionalnega radia so se spravili na televizijce v smislu, kaj se greste! Pravijo, da je glasbe, glasbenikov, spotov v TV- programu veliko! 

Ob vseh spremembah in »novostih so Odmeve skušali popestriti z voditeljico Manico Janežič Ambrožič, dobra novinarka, upam, da ne bo samo vodila tistih pet, šest Odmevov na mesec … Včasih so ji oči, obraz žareli, izžarevali optimizem in veselje do dela, življenja … Bomo videli!

Na nacionalni televiziji se mučijo in mučijo, zdaj že delajo po novem programskem in finančnem načrtu, gledanost jim je menda januarja in februarja narasla, česar smo vsi plačniki RTV-prispevka lahko samo veseli. Da pa so marsikateri »ertevejevci« nezadovoljni – je tako stalna praksa; res pa je, da pred desetletji domala nikomur niti na misel ni prišlo, da bi tožil RTV za karkoli, zdaj pa se menda toži vsevprek, od predsednice uprave navzdol …

Kje je ministrica Vrečko s sodobnim zakonom o RTV, ki bo omogočil strukturno, organizacijsko, statusno spremembo javnega zavoda? Dogovorna ekonomija se je namreč povsod drugod končala že pred desetletji!