S kom pa potem? Sami s sabo? S tistimi nekaj odstotki glasov, ki so jih in jih bodo morda dobili na volitvah? Na koncu koncev pa tako ali tako ne moremo natančno reči, kaj je Tonin nazadnje rekel ali mislil, saj je bil vseskozi v »nihajočem elementu«, tako da niste vedeli, kaj sploh hoče. In tako podobo je dobila tudi stranka NSI. Politika je umetnost možnega, kompromisi so seveda potrebni, vnaprejšnje izključevanje ni koristno, prav tako pa tudi bolj ali manj prikrito sprehajanje z enega konca na drugega ne.

Ali ni Tonin jeseni 2020 zavrnil tudi sodelovanje s koalicijo KUL, ki jo je tam nekje med pandemijo predlagal Jože P. Damijan? Slovenija potrebuje operativno vlado v času krize, je bil prepričan in sodeloval kot obrambni minister v Janševi vladi, ki je takrat ni hotel rušiti. Jeseni 2024 je Tonin namignil na zakulisno dogovarjanje med Janšo in Golobom, celo o razrešitvi predsednice parlamenta Urške Klakočar Zupančič. Skratka, Tonin je veliko govoril, delal pa je danes tako, jutri drugače in izpadel kot dokaj »kameleonski« politik.

Tonina naj bi nadomestil ali Janez Cigler Kralj ali pa Jernej Vrtovec. Cigler Kralj je diplomiral na Fakulteti za družbene vede, iz politologije. Leta 2006 se je zaposlil v državnem zboru in bil tiskovni predstavnik Nove Slovenije, dolgo, od leta 2012 do 2020, je bil strokovni sodelavec poslanske skupine NSI, v Janševi vladi je bil minister za delo, zdaj je poslanec, kandidiral pa je tudi za predsednika republike in dobil slabe štiri odstotke in pol glasov.

Jernej Vrtovec pa je po profesiji teolog, prebrala sem njegovo knjigo Vloga nadškofa Šuštarja pri osamosvojitvi Slovenije, s to tematiko je tudi diplomiral pod mentorstvom pomožnega škofa Antona Jamnika, ki je bil dolgo nadškofov osebni tajnik in je imeniten gospod. Z nadškofom Šuštarjem sem se pogosto srečevala še pred osamosvojitvijo, ko sem pisala knjigo Cerkev v policijskih arhivih, ki v precejšnjem delu obsega tudi nadškofovo delo, zato se me je dotaknilo tudi Vrtovčevo delo.

Vrtovec je bil dokaj uspešen minister za infrastrukturo v vladi Janeza Janše, ko je pripravil zakonodajo, po kateri smo leta 2021 namesto vinjet dobili elektronsko cestninjenje, in med njegovim mandatom so se začela dela na drugem tiru in na tretji razvojni osi. Precej operativen človek!

Je pa NSI klasična krščanska stranka oziroma naj bi to bila. Ne podpirajo splava, istospolnih družin in tudi pravice, da imajo homoseksualni pari otroke, ne, niso pa zahtevali kakšne spremembe obstoječe zakonodaje.

NSI je začela kot Slovenska krščanska demokracija (SKD), vodil jo je Lojze Peterle in je bila eden od ustanovnih stebrov Demosa. Do leta 2000 je sodelovala v različnih vladah, večkrat tudi v vladi Janeza Drnovška. Leta 2000 pa so se začeli spori zaradi morebitne povezave z Janševo SDS, povezali so se s SLS, skupno stranko je vodil Franc Zagožen.

Kadrovsko so se hitro »razklali« in iz dela prejšnje stranke je nastala Nova Slovenija, ki jo je vodil Andrej Bajuk, na volitvah je prejela nekaj manj kot deset odstotkov glasov in prestopila parlamentarni prag; tudi leta 2004 je NSI prišla s podobnim deležem v parlament in šla skupaj z Janšo v koalicijo. Leta 2008 pa je stranka izpadla iz parlamenta, Bajuk se je umaknil, stranko pa je prevzela Ljudmila Novak in jo vodila od 2011 do 2018, ko jo je prevzel Matej Tonin.

V času Toninovega vodenja, jeseni 2024 in potem, ko se je Tonin sprl z Janšo, je Lojze Peterle izstopil iz stranke. S Toninom naj bi različno razumela etiko, moralo in sploh politiko. Prepričan je bil, da stranka izgublja identiteto. Kar povsem drži. Znana je njegova misel: »Na desnem polu je preveč petelinov na premajhnem gnoju,« kar pa bi bilo mogoče še bolj reči tudi za levo stran.

Po volitvah, ko je Golob prevzel oblast, je NSI nihala in upala oziroma kar pobirala kakšno drobtinico od Svobode, predvsem pri vodenju Darsa. To je bilo gotovo usodno za stranko, ki bi se morala jasno opredeliti za podporo koaliciji ali pa se od nje povsem distancirati. Tako pa je Tonin šel malo sem, malo tja, vzel stranki »odkrit obraz« in po tem, ko s Svobodo očitno ni več šlo, zavzel povsem nasprotna stališča in zanihal stranko proti dnu.

Cigler Kralj ima znotraj stranke morda celo več ugleda kot Vrtovec, ki pa je menda bolj priljubljen med mladimi. Cigler Kralj je umirjen, dostopen, zelo poudarja družinske vrednote in pravijo, da ima morda večji ugled v cerkvenih krogih kot Vrtovec (?).

Vrtovec je spreten govornik, je odprt za sodelovanje, tudi prek strankarskih okvirov, in bi iz NSI rad naredil sredinsko stranko po vzoru nemške CDU. Večina označuje Ciglerja Kralja za tistega, ki bi nadaljeval kontinuiteto, Vrtovca pa kot prodornejšega, osebnostno močnejšega, nagnjenega tudi k tveganjem in modernizaciji.

Pred NSI je tako več odprtih vprašanj: kako se spopasti s tradicijo in sodobnostjo? Kako imeti oboje? Kakšen odnos imeti do SDS? Se povezati s SLS? In seveda – kateri od kandidatov za predsednika bo stranko sposoben dvigniti iz povprečja?