Mnogo bolj prizanesljiv je bil R. Golob, ki se je »moral« oglasiti vsaj dvakrat, saj je prvič skorajda podprl Jankovića, ko je dejal, da ima vsak pravico do svojega mnenja, v »popravku« pa je njegov kabinet dodal, da se je Golob z izjavo jasno distanciral od vsebine županovega pisma in ga ne podpira. Se je Janković na koncu le pokesal? Kučan je povedal svoje, in tako se je najbrž ohladilo dolgoletno prijateljstvo med njim in Jankovićem. Nikoli več ne bo tako, kot je bilo.

Razpadu prijateljstev in sopotništva smo bili priče pogosto v zgodovini slovenske politike, že ob osamosvajanju so se nekdanji prijatelji razdruževali, se morda ob skupnih interesih pozneje spet našli. Spomnimo se npr. J. Janše in I. Bavčarja, ki sta se pred več kot tridesetimi leti zdela nerazdružljiva. T. i. osamosvojitelji so zelo hitro potem ko s/m/o razglasili samostojno državo, odšli vsak svojo pot. In javno se danes morda prepirajo bolj kot so se pred desetletji.   

Prepiranje in polemiziranje akterjev osamosvajanja Slovenije je po svoje koristno, dodatno razkriva   dogajanja izpred 35 let, je pa gotovo tudi plod dokazovanja zaslug. T. Hribar in D. Rupel si rada segata v besedo (Delo) in si »očitata«, kdo je bil kje zraven in kdo ni bil in iste dogodke opisujeta vsak s svojega zornega kota, Hribar s politične sredine, Rupel trenutno bolj z desnega pola. Osebno nisem bila »zraven«, sem pa z distanco kot novinarka spremljala dogajanje konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let 20. stoletja.

T. Hribarja sem vedno dojemala kot teoretika, analitika, Spomenko Hribar pa predvsem kot nekakšen zagonski stroj, ki je znala iti z glavo skozi zid, podobno kot npr. Janez Janša, medtem ko mi je D. Rupel, večkratni in razmeroma uspešen zunanji minister v zadnjih tridesetih letih, zelo pogosto deloval tudi kot predmet sporov in razpadov in o njem smo govorili, da deluje kot »slon v trgovini s porcelanom«.

Spominjam se, kako so odstavljali L. Peterleta kot predsednika vlade, Janša in Bavčar sta »našla« rešitev, da bi ga postavili za predsednika skupščine oz. parlamenta namesto dr. Franceta Bučarja, ki je rad nergal, njega pa poslala na ustavno sodišče. Prvi finančni minister Dušan Šešok je npr. v parlamentu napadal Peterleta, češ da vlada zaostaja s pripravami na osamosvojitev – gospodarsko in finančno – in Ruplova SDZ je grozila (mislim, da celo pisno) z izstopom iz vlade, kar je Peterle označil kot »nož v njegov hrbet«.

Morda bi jim Peterleta celo uspelo zamenjati in nadomestiti z I. Bavčarjem, ki je veljal za dobrega operativca, če bi v ta proces vključili še koga, in da Bučarja ne bi pošiljali na ustavno sodišče. Da je bila Peterletova vlada premalo operativna, smo vsi vedeli, a vprašanje, kako bi lahko sploh bila, saj so bili v njej večinoma premalo izkušeni, predvsem ne/politiki. Peterleta je po volitvah maja 1992 zamenjal J. Drnovšek.

In Rupel piše (Delo), da je bil razpad Demosa napaka. Prepričana sem, da ni bilo rešitve, saj so bili v njem ljudje z zelo različnim svetovnim nazorom, z različnim pogledom na zgodovino in prihodnost, razlikovali so se konceptualno, vsebinsko in seveda so veliko vlogo odigrali tudi »egoti«.

Kučan je povedal svoje, in tako se je najbrž ohladilo dolgoletno prijateljstvo med njim in Jankovićem. Nikoli več ne bo tako, kot je bilo.

Zanimivo je, kako sta Bavčar in Janša javno komentirala razpad Demosa in slovenske demokratične zveze, ki jo je vodil Rupel, jeseni 1991 v TV-oddaji Žarišče (prepis je v moji knjigi Novinarski arhivi, 1996), kjer smo se pogovarjali o razhodu dolgoletnih prijateljev Bavčarja in Janše. Na vrh nove Demokratske stranke je po razpadu »stopil« Bavčar, kasneje pa na vrh Narodnih demokratov Rajko Pirnat, stranke, ki je bila desno usmerjena, Demokrati pa so bili nekako sredinski.

Na TVS smo »morali« pripraviti dve oddaji, v eni je bil udeleženec Rupel, v drugi Pirnat, paziti je bilo treba, da se nista srečala … O tem sem takrat napisala tudi javno pismo. Rupel je znal biti neugoden in je marsikomu stopal na žulj, ljudje so ob njem postajali nervozni …

No, v Žarišču je Janša razlagal, da se del stranke ni hotel več pogovarjati, nekateri »so postali celo zaripli v obraz, prišlo bi kmalu celo do fizičnega obračuna za diskete s seznamom članstva, in jaz z ljudmi, ki se tako obnašajo, nimam kaj početi …« Bavčar je za razpad Demosa in stranke okrivil vodstvo, tudi sebe in Rupla, »ki je bil preveč angažiran drugje …«. In da so dogodki plod političnih ambicij, tudi osebnih. Iz tega, da bi zamenjali Rupla na čelu stranke, se je izcimil razpad SDZ.

Iz SDZ so odšli predvsem intelektualci – Bučar, Rupel … Ostal je, po mnenju Janše, ki je ostal, večinski del, ki je pomenil aktiviste stranke, kadre v občinah … Odhajajoče je Janša označil kot ljudi, ki niso operativci, ki so lahko le uredniki neke revije, pri čemer smo razumeli, da misli predvsem na Rupla. Na vprašanje,  ali ga moti Rupel, je odgovoril: »Ne, mene moti način, s katerim je stranko pripeljal do razkola. On osebno me ne moti, je čisto dober minister, na mestu, kjer je zdaj, bi težko našli boljšega, a v stranki je ustvarjal nasprotja in nekako ima glavno zaslugo za to, da se je razcep zgodil«.

Na isto vprašanje je Bavčar odgovoril, da stranke ni mogoče graditi samo z intelektualci in potem navrgel, da ima sam kar precej organizacijskih sposobnosti (in Demokratsko stranko je potem tudi vodil). Odgovoru o Ruplu se je torej izognil.

Kje je ob vsem tem Jože Pučnik? Na vrh osamosvojitvenih« dogajanj so ga pravzaprav postavili šele po njegovi smrti, četudi je bil formalno vseskozi na čelu Demosa. Kaj bi danes rekel?