Kje in kako živijo večni politiki? V oblakih? Izolirani od realnosti? Milan Kučan je v zadnjem intervjuju na nacionalni TV, ko je podprl Roberta Goloba in na neki način Vladimirja Prebiliča postavil v kot, češ da naj razmisli o svoji stranki in drobljenju leve politične strani, razložil, zakaj je bil kot predsednik republike na domala vsaki »pasji veselici«: da je bil med ljudmi, da se ni preveč odlepil od stvarnosti.

Predsednik države z malo kompetencami pravzaprav mora biti med ljudmi in za to ima tudi čas. Janez Drnovšek, ko je bil premier, je enkrat rekel – lahko predsedniku države (Kučanu), ki ima čas, predsednik vlade pa je cel dan v akciji. Ljudem veliko pomeni prisotnost predsednika republike in tega se je zavedal tudi Borut Pahor, manj pa sta »srečanja z ljudstvom« prakticirala Janez Drnovšek in Danilo Türk.

Gotovo so politiki bliže stvarnosti, če hodijo med ljudi, a ne prav veliko, saj so takšna druženja kot odnos med parom, ki hodi skupaj v kino in občasno na kosilo in je videti vse idealno – drugo pa je živeti skupaj, deliti dobre in slabe stvari, težave, srečo, nesrečo …

Borut Pahor je celo življenje v politiki in še dnevno srečevanje z ljudmi ga težko približa tlom, naši stvarnosti. Ni edini. Ko politiki začutijo moč, se zavejo svoje pomembnosti, postanejo nevarni predvsem sebi. Potem si izmislijo npr. ustanovitev svoje stranke in verjamejo, da bodo ljudje drli za njimi, oni pa bodo naredili vse, česar tisti, s katerimi so se prej skupaj »bojevali«, niso.

Med takimi je npr. Dejan Kaloh, nekdanji član poslanske skupine SDS, ki je nameraval sprva k Anžetu Logarju, a se nista ujela. In zdaj menda razmišlja o svoji stranki. Ni edini. A tudi ni edini brezupni primer. Ljudje imamo pogosto (pre)visoko mnenje o sebi, poveličujemo svoje sposobnosti (razen redkih izjem) in mislimo, da zmoremo vse. Zelo koristno je v življenju tu in tam pasti na realna tla, saj tisti, ki se zmore potem dvigniti, zagotovo kakovostneje živi in dela in svet vidi skozi širši spekter.

Bliže vsakdanjosti in pragmatizmu je zagotovo ljubljanski župan Zoran Janković. Srbski predsednik Aleksander Vučić ga je povabil v programski odbor Expa, ki bo leta 2027 v Beogradu. Protikorupcijska komisija je Jankoviću odobrila sodelovanje, edino, česar še ne ve, kot pravi, je, kaj bo delal. Ampak bo, v prostem času in brezplačno. Očitno se je odločil, da za župana Ljubljane novembra 2026 ne bo več kandidiral. A nikoli se ne ve.

Janković že razmišlja o poslih, kot Donald Trump, slovenska podjetja bi lahko sodelovala in pokazala svoje dosežke, sodelovala bi lahko tudi pri gradbenih projektih v Srbiji. Potem bomo v Sloveniji imeli v naslednjih dveh letih še več nedokončanih zgradb. Kako zdaj delujejo gradbeniki? Sprejmejo vsa dela, potem pa se sprehajajo z enega na drugi projekt, vmes pol njihovih projektov stoji, potem se čez nekaj časa spet vrnejo, saj za vse hkrati ne dobijo dovolj delavcev.

Vučić bo ravno konec zime oziroma spomladi leta 2027 pred iztekom mandata. Morda mu bo Janković pomagal dobiti še en mandat? Kljub protestom? Lokalne volitve v dveh srbskih mestih, v Zaječarju in Kosjeriću, so zelo zgovorne. Zmagala je Vučićeva stranka!? To so prve volitve po tem, ko se je zrušil nadstrešek v Novem Sadu in so se začeli množični protesti. So se ljudje prestrašili protestnikov? Jih imajo dovolj?

In v evropskih državah vse pogosteje zmagujejo politične stranke, ki so prej na desni kot na levi. Ni le Viktor Orban na Madžarskem, desnica vlada tudi v Italiji, Avstriji, na Nizozemskem, Slovaškem, Finskem, na Poljskem je pred kratkim zmagal desno in protievropsko usmerjeni predsednik Karol Nawrocki.

To bi moral biti alarm za vso evropsko levico in tudi za slovensko, ki tovrstne voditelje desnih struj najpogosteje označuje za avtokrate. Imajo ljudje raje avtokrate kot levo zmedo in kvazidemokracijo, kjer lahko vsak dela, kar hoče? Volitve v Srbiji, četudi le v dveh mestnih občinah, niso zanemarljiv dogodek.

In ti desni avtokrati »harajo« po Sloveniji, prevzemajo nekdaj slovenske firme, banke, gradijo, najbrž pobirajo dobičke, in to večinoma tisti, ki so pred štirimi desetletji še pobirali drobtinice po Sloveniji in jokali zaradi naše razvitosti, naprednosti; slovenski politiki pa se ob njih zgoraj, nekje med oblaki, sprašujejo – s kom bodo v koaliciji, s kom ne bodo, bo Prebilič ustanovil stranko ali ne, se bo Levica povezala z zeleno Vesno, NSI s SLS; in novinarji ugibamo, kdo se bo pridružil Logarjevim Demokratom, da ne bo ostal pred vrati parlamenta, koliko neumnosti lahko še naredi premier Golob do volitev in katera političarka ali spremljevalka si bo omislila še kaj novega.

»Pritlehnite«, politiki, streznite se! In ne hodite Kučana spraševat, ali vas podpira ali ne. Uporabite tudi svojo glavo! Tistega, ki bi ga Kučan podprl, bi mu bivši predsednik sam prišel povedat. A tudi njegov nasvet, podpora, kljub vsej modrosti, nista vselej sveta in ni nujno, da sta zmagovita.

Leta 2002, ko je Janez Drnovšek postal predsednik republike, je Milan Kučan za njegovega naslednika na čelu LDS in vlade podprl Toneta Ropa, čeprav je bil med resnimi kandidati tudi Igor Bavčar. Rop ni bil ravno uspešen, LDS je šla vedno bolj navzdol in »pomembni« člani so se med seboj »pobijali«, kot je napovedal Drnovšek. Vsak je mislil, da je lahko predsednik. Na koncu je Rop tako obupal, da je celo prestopil v SD. A vprašanje je, kaj bi bilo, če bi Kučan podprl Bavčarja.

Skratka, politiki in »kandidati«, bodite odgovorni in državotvorni, »ne jemljite« politike in morebitne moči za svoje igre, za zadovoljevanje svojega »ega« in za svoje osebne koristi.