Nagnjeni smo k temu, da radi začenjamo »s sabo«. Pred mano ni bilo nič! Še posebno je to značilno za socializem, ki smo ga živeli med letoma 1945 in 1990, a tudi danes ni drugače. Pred letom 1941 ni bilo nič. In pred vlado J. Janše ni bilo nič! In pred vlado R. Goloba ni bilo nič! Slovenci sami sebe brišemo, ostajamo brez zgodovine, a s tem je tudi naša prihodnost vprašljiva.

Ob koncu prve svetovne vojne in zlomu avstro-ogrske monarhije je najprej nastala država SHS (Slovencev, Hrvatov in Srbov) in 31. oktobra 1918 je Narodni svet za Slovenijo ustanovil Narodno vlado SHS, na čelu katere je bil Josip Pogačnik. Imela je dvanajst oddelkov, ki so jih vodili zastopniki vseh večjih slovenskih političnih strank. Zgodovinarji Pogačniku pripisujejo zasluge, da je v tistih nemirnih razmerah znal obdržati red in mir in Slovenijo tudi obvaroval pred incidenti avstrijske vojske, ki se je vračala z italijanske fronte.

Pogačnikova vlada je trajala le nekaj mesecev, po združitvi v Kraljevino SHS so januarja 1919 ustanovili Deželno vlado za Slovenijo, odvisno od Beograda, Pogačnika pa so poslali za veleposlanika kraljevine na Dunaj. Sicer je bil Pogačnik politično aktiven, predvsem lokalno, zasluge ima za gradnjo blejskega vodovoda, radovljiške železniške postaje, za gradnjo bohinjske železnice in nasploh za dvig gorenjskega gospodarstva.

Ko so predsednico slovenskega parlamenta U. Klakočar Zupančič, ki je bila sicer govornica ob obletnici slovenske vlade v Ajdovščini, vprašali, ali ni bila prva vlada Pogačnikova in ne Kidričeva, se je izgovorila, da o zgodovini malo ve. Lojze Peterle je bil kot gost ene od televizij precej bolj vešč in tudi dokaj korekten. Prva v »demokratični« Sloveniji je bila pač Demosova vlada, je povedal, tudi vodil jo je.

5. maja leta 1945 je bila v Ajdovščini ustanovljena prva slovenska vlada po drugi svetovni vojni. Vodil jo je Boris Kidrič, njegov spomenik stoji ob Prešernovi cesti v Ljubljani in je zelo pogosto predmet spora med levimi in desnimi politiki, ki mu očitajo komunistične prijeme in celo zločine. Občina Ajdovščina pa na ta dan praznuje občinski praznik, v spomin na osvoboditev izpod fašizma in na priključitev ali vrnitev Primorske k Sloveniji. In zakaj o Pogačniku nič ali zelo malo vemo? Ker smo v desetletjih po drugi vojni čas med obema vojnama domala zbrisali in seveda – ker je bil Pogačnik član slovenske ljudske stranke, torej klerikalec, ni bil niti liberalec, kaj šele socialist.

Pred nekaj leti sem tudi s pomočjo takratnega direktorja Inštituta za novejšo zgodovino dr. Jureta Gašpariča zasnovala scenarij za dokumentarni film o času med obema vojnama na Slovenskem, nacionalne televizije to seveda ni zanimalo, in tako je scenarij ostal v predalu. A ta čas je eden najbolj plodnih obdobij za Slovence. Imela sem se priložnost poglabljati v ta čas, ko sem za magisterij vsaj tri izpite na filozofski fakulteti opravila iz tega obdobja.

V tem času smo dobili slovensko univerzo! Imeli smo slovenske politične stranke, oddajati je začel slovenski radio! Leta 1919 so uvedli slovenski jezik na vse ravni šolstva, odprli so številne galerije, gledališča, v slovenskem jeziku je izhajalo vedno več knjig, rastlo je število časopisov in revij. V tridesetih letih 20. stoletja je v Dravski banovini izhajalo 240 časopisov in revij! Kulturno življenje je bilo zelo živahno, pri čemer ga je odpor proti beograjskemu centralizmu še posebej spodbujal. Leta 1935 so položili temeljni kamen za gradnjo Narodne in univerzitetne knjižnice. Leta 1938 so ustanovili Akademijo znanosti in umetnosti, sprejeli so odločitev o gradnji Moderne galerije v Ljubljani. V Ljubljani so odpirali vrata tuji konzulati, krepilo se je družabno življenje.

V Beogradu so npr. leta 1936 dogradili Skupščino Jugoslavije, okrasili so jo tudi mnogi slovenski umetniki, v njej so postavili tri kipe, ki so simbolizirali tri nosilne narode kraljevine: Srbe je predstavljal car Dušan, Hrvate kralj Tomislav, Slovence pa knez Kocelj (?). Njegova Panonija nekje v devetem stoletju se je zgolj dotikala Slovenije, segala je v del Prekmurja in v manjši del Štajerske. Z zgodovino smo Slovenci imeli očitno tudi med obema vojnama precej težav.

V zadnjih desetletjih smo celo večino spomenikov »pospravili«, a če hočemo ali ne – del nas so. Najbolj nazorno pa se pokažemo s spomenikom Mariji Tereziji, ki je vladala tudi Slovencem v 18. st. Uvedla je npr. obvezno osnovno šolstvo, spodbujala izobraževanje, kar je spodbudilo slovensko kulturno gibanje v 18. stoletju, izboljšala je položaj kmetov, z uredbo zahtevala saditev krompirja … Tudi v Sloveniji ima spomenik – v Šenčurju so ji ga postavili na pobudo društva praženega krompirja. Marija Terezija z žezlom in krompirjem v rokah!

Malo vemo o njej, tako kot domala nič ne vemo o Pogačnikovi vladi, vsak čas ne bomo nič vedeli o Kidričevi, tisti, ki pridejo za nami, pa najbrž nič o Peterletovi, Janševi in ne o Golobovi vladi. Mi svoje spomine, svojo zgodovino radi brišemo, drugi si jo celo izmišljajo! A zgodovino je treba ohranjati, pomembno pa je, da imamo do nje »pravičen« odnos.