Osemdeset let od konca druge svetovne vojne! Rusija, takrat zaveznica, brez katere bi se druga vojna najbrž precej drugače končala, zdaj jo marsikdo označuje kot največjo grožnjo za varnost sveta! Saj ne vem, katera je večja. Rusija, Amerika? Da se V. Putin ob vsakodnevnih »zamislih« D. Trumpa preveč ne nasmiha? Tudi Kitajska »sedi« in gleda. In čaka. Ob obletnici konca svetovne vojne lahko marsikomu pride na misel, kaj bi bilo, če bi se tam okoli leta 1940 Hitler odločil za delitev sveta s Stalinom v smislu – jaz Grenlandijo, ti velik del Ukrajine …? Ob vsej nesreči je bil preveč zaverovan vase za takšen kompromis. Japonska pa je bila daleč, Italijani majhni, dokaj nemočni … No, v tem primeru vsaj nas Slovencev zdaj najbrž ne bi bilo in še koga.

Večina t. i. desnih medijev nas ob vsaki obletnici bombardira z napadi na partizansko gibanje, ki ga pojmuje praviloma kot komunistično gibanje, večina t. i. levih medijev pa tudi kdaj na čuden način povzdiguje boj proti okupatorju. Ja, svet ni črno-bel – nekdo je rekel, da je siv. Tako kot so partizani nedvoumno bili med drugo vojno na pravi strani, so bili domobranci nedvoumno na strani Hitlerja, ki so mu tudi prisegli. In tako kot imajo nekateri partizani s komunisti na čelu nedvoumno tudi svojo temno plat, ko so se brez sojenja znesli nad ljudmi, tudi po že končani vojni, imajo domobranci svojo razumljivejšo plat, ko so se organizirali sprva tudi kot uporniki proti komunizmu. Razkol, ki se je začel vsaj med obema vojnama med liberalci in klerikalci, se je med vojno še okrepil in še danes smo ujetniki te razdvojenosti. Koristno bi bilo, če bi se vsaj o velikih stvareh zmogli poenotiti, tudi o zgodovini.

Večina t. i. desnih medijev nas ob vsaki obletnici bombardira z napadi na partizansko gibanje, ki ga pojmuje praviloma kot komunistično gibanje, večina t. i. levih medijev pa tudi kdaj na čuden način povzdiguje boj proti okupatorju.

V ljubljanskem Mestnem muzeju je razstava 1495 dni – Ljubljana med drugo svetovno vojno. Ljubljana je bila res izjemna! Kakšen odpor, kakšno vrenje prebivalstva proti okupatorju! Narodna zaščita je imela samo v Ljubljani tri tisoč članov! Živeli so na svojih domovih, opravljali svoj poklic, organizirali so diverzantske skupine in izvajali akcije. Bili so tako aktivni, da je okupator Ljubljano obdal z žico, da bi prebivalstvu preprečil delovanje.

Upor proti okupatorjem je bil na Slovenskem takojšen, še pred ustanovitvijo partizanske vojske.  V Ljubljani so se študenti slavističnega seminarja organizirali že aprila 1941, izvajali so t. i. trosilne akcije (letaki), v Mariboru npr. so dijaki 29. aprila 1941 zažgali dva avtomobila nemške civilne uprave. Nemci so takoj uvedli policijsko uro. 13. maja so na Mali gori pri Ribnici orožniki obkolili tigrovce, ki so zbirali orožje za odpor. 22. julija 1941 sta pri Tacnu dva domoljuba napadla slovenskega orožnika v nemški službi. Sredi septembra se je Rašiška četa v Rašici spopadla z orožniki, zato so Nemci kot povračilni ukrep požgali vas Rašico in večino krajanov deportirali.

Na Štajerskem so bili Nemci dokaj uspešni pri uničevanju odporniškega gibanja. Zaradi izdaje jim je že julija 1941 uspelo zajeti krško partizansko skupino in vseh deset zajetih so ustrelili. Leta 1941 so predvsem v Celju in v Mariboru ustrelili 174 talcev, leta 1942 pa 866 talcev, v ljubljanski Gramozni jami so ustrelili 185 talcev. V celjskem Starem piskru so Nemci prvič streljali talce avgusta 1941, od septembra 1941 do avgusta 1942 so v šestih streljanjih brez obsodbe ubili 374 ljudi.

Največ streljanj je bilo zaradi izdaje in kot maščevanje za upor. 38 tisoč Slovencev so mobilizirali v nemško vojsko, poslali so jih predvsem na bojišča v Afriko in Rusijo. V taboriščih je bilo med vojno več kot 58.500 Slovencev, tam jih je umrlo 9260. Na Štajerskem so Nemci že sredi aprila 1941 zaprli 300 ljudi in mnogim so zaplenili premoženje. Načrt: popolna asimilacija, popolna germanizacija, slovenski jezik umaknejo iz javnega življenja, iz Štajerske in Gorenjske izselijo prek 80 tisoč Slovencev, nameravajo jih še 200 tisoč; predvsem izobražence, učitelje, duhovnike. Naselijo 15 tisoč Nemcev …

Nikola Miljković

Nemci so Slovenijo obvladovali s policisti, manj z vojsko, tretirali so jo kot tranzitno deželo, skozi katero so vozili vojake in orožje na druga bojišča. Zanje je bila železnica najpomembnejša. Dostop do tirov so prepovedali, 150 metrov zemljišča do proge so počistili in vasi ob progi so kar izseljevali in progo zaščitili z žično mrežo. Pozimi leta 1942 je 3200 vojakov varovalo železnico, čez pol leta že 11 tisoč! 45 vojakov na kilometer proge. Odpor je bil najpomembnejši in najmočnejši prav s sabotažami, ki jih je bilo npr. leta 1942 več sto.

In kaj je počela takratna oblast? Ban Natlačen je pozdravil prihod Italijanov v Ljubljano, v Celje pa je šel prosit Nemce, da naj še Ljubljano prevzamejo oni in je ne prepustijo Italijanom. Ban Natlačen, ki je ostal na vrhu tudi pod Italijani, je vseskozi iskal kompromis – nič odpora – da se ne bodo maščevali … Predvojna Slovenska ljudska stranka je 29. maja 1941 ustanovila Slovensko legijo, ki naj bi se v določenem, »pravem trenutku« uprla okupatorju. Konec leta 1941 je štela pet tisoč pripadnikov, pozneje osem tisoč, pozneje so kot domobranci prisegli Hitlerju.

Ja, bila je tudi revolucija, a večina, ki se je borila, je to razumela kot boj proti okupatorju in kot boj za lepše življenje, a takratna oblast bi se s svojo veliko vojsko lahko uprla okupatorju, bili so mnogo močnejši od tistih nekaj komunistov, a so »mečkali« in na koncu so se pokorili okupatorju – v imenu odpora proti komunizmu?? Tudi druge države, npr. Francija, so imele dve ali več odporniških gibanj …

In danes nas politika sili, da se še vedno delimo na partizane in domobrance in da se prepiramo, kdo je imel prav. Politika izrablja drugo vojno in razkol za sodobne mahinacije in izključevanja. Premagali smo prvo vojno …, bomo tudi drugo? In sami sebe?