Ljerka Bizilj: Ko je Kučan to namigoval, je bil deležen vsesplošne kritike in zgražanja
Evropski voditelji so po ameriških volitvah očitno postali referenti, uradniki D. Trumpa, on odloča, oni se malo »zmrdujejo«, sestankujejo, na koncu pa je bolj kot ne tako, kot hoče ameriški predsednik, kaže, da ima tudi ruski predsednik V. Putin več besede od njih. O Evropi, o Ukrajini se pogovarjata kar sama, morda bodo kakšno besedo, a bolj za videz, lahko rekli še v Bruslju in ukrajinski predsednik V. Zelenski. In višje carine za Kitajsko, potem za Kanado, zdaj za Evropo. Včeraj Zelenski diktator, zdaj spoštovan. Vsak dan nekaj novega.
Luka Carlevaris
In spet ni nič več tako, kot je bilo. A tako močno razrahljanost sveta ne povzroča le ameriški predsednik D. Trump, bolj nesposobnost drugih svetovnih politikov in pa pomanjkanje odgovornosti, zagotovo pa tudi izpad vrednot, ki so se razblinile, novih pa ni, tudi kakšni pozitivni cilji so vse bolj bledi. Evropski politiki so se kar precej časa po ameriških volitvah obnašali kot nebogljeni šolarčki, ki čakajo, da nekdo uredi nered, ki so ga pravzaprav sami povzročili.
Trump je le pika na i. Ustrahuje, ponižuje, Evropa sklanja glavo in upa – na ne vem kaj. Francoski predsednik E. Macron na obisku pri Trumpu ni nič dosegel, tudi britanski premier K. Starmer ne. A pred ustrahovalcem ne velja sklanjati glave, ampak izkoristiti svoje adute. Trgovina, denimo, ni enosmerna in carine so lahko na obeh straneh. In če so npr. Američani Putinu pomagali pritisniti na plin letal in tankov, ki so se usmerili proti Ukrajini, naj vojno pomagajo še končati.
Trump pravi - vojne ne bi bilo, če bi bil jaz predsednik. Ni s tem priznal velike vloge Amerike pri rusko-ukrajinski vojni? A vse bolj kaže, da bo Ukrajina plačala visoko ceno. Smo priče izsiljevanju? Kako si bosta Rusija in Amerika razdelili del ukrajinskega surovinskega bogastva? Pri urejanju miru, tako je videti, gre predvsem za to. Putin že vabi ameriške vlagatelje na okupirana ozemlja. Kaj bo s temi ozemlji? Vedno manj možnosti je, da bi jih Ukrajina dobila nazaj. Ostati bi morala vsaj neko vmesno nevtralno območje med Ukrajino in Rusijo, četudi pod nadzorom mednarodnih sil, s čimer se Putin za zdaj ne strinja.
Evropski politiki so se kar precej časa po ameriških volitvah obnašali kot nebogljeni šolarčki, ki čakajo, da nekdo uredi nered, ki so ga pravzaprav sami povzročili. Trump je le pika na i. Ustrahuje, ponižuje, Evropa sklanja glavo in upa – na ne vem kaj.
Da ne bo Zelenski Ukrajine kar »prodal«? Mnogi poznavalci zatrjujejo, da ima Evropa v rokah več moči, kot se je zaveda – ima okoli 300 milijard evrov zamrznjenega ruskega premoženja, Amerika pa le kakšnih 5 milijard. Glede na svojo ne/sposobnost je vprašanje, če bo vsaj to znala uporabiti.
Še pred kratkim je bilo bogokletno namigniti, da bi se bilo treba z ruskim predsednikom Putinom pogovarjati, iskati pot za mir. A ni bivši predsednik M. Kučan nekaj namigoval o tem? A ni bil deležen vsesplošne kritike, že kar zgražanja? Danes se domala vsa evropska politika želi pogovarjati, celo kitajski predsednik Xi Jinping je skorajda užaljen, ker ni povabljen k dogovarjanju.
Kako se stvari čez noči obrnejo! Spomnimo se samo na Brionsko deklaracijo, dokument, podpisan 7. julija 1991 med Slovenijo in Jugoslavijo, pri kateri je vztrajala tudi Evropska unija, tako so ustavili spopade v Sloveniji, a je za tri mesece zamrznila osamosvojitvene aktivnosti. Takrat s/m/o Kučana skorajda razglasili za izdajalca, ki zavira osamosvojitev, a se je kaj hitro pokazalo, da je sporazum pravzaprav končal vojno in v bistvu omogočil osamosvojitev. Pa naj še toliko stvari zamerimo ali celo očitamo M. Kučanu, a brezglav, kot je in je bila večina slovenskih politikov, le ni bil.
Primož Lavre
Vse skupaj pa potrjuje staro pravilo – ne vežite se preveč le na eno stran. To so očitno ugotovili tudi v Golobovi stranki, ko sta dva poslanca Svobode – Miroslav Gregorič in Lena Grgurevič – želela ustanoviti parlamentarno skupino prijateljstva z Rusijo. Vladajoča stranka tega ne more storiti, lahko pa posamezniki. A iz tega ne bo nič, podpore večine ne bi dobili. Še pred nekaj meseci bi bilo to »bogokletno«, zdaj pa se o tem že pogovarjajo. Ameriške volitve spreminjajo razmerja. Tudi v slovenski politiki se marsikaj spreminja.
Zanimivo je, da je javnomnenjska raziskava Mediane R. Goloba postavila na zadnje mesto. Hudo se je zameril – zagotovo ne le volivcem. Demokrati A. Logarja so skorajda pri petih odstotkih, najbrž so pričakovali več. Vedno več nemira je v NSI, ki je po zadnji meritvi pod parlamentarnim pragom. Kaj lahko storijo, da se dvignejo? Za zdaj nič ne kaže na to.
Predsednik NSI M. Tonin sicer pravi, da je rating odvisen od metodologije in da je – » s pravim zaporedjem vprašanj in sugestivnimi vprašanji vedno možno dobiti rezultat, s katerim se javno mnenje ustvarja, ne pa meri«. Se strinjam, a NSI, ki je menjala taktiko v do nedavnega dokaj prizanesljivem odnosu do vladajoče koalicije, ne sodi med tiste, ki bi si pridobivali volivce, ponavljam, Logar jemlje manj Janši kot Toninu …, a tudi Logar bo moral še marsikaj storiti, da bo ohranil ali dvignil petodstotno podporo med volivci.
R. Golob pa bo moral dobro premisliti, kako bo ravnal z največjo volilno bazo – upokojenci. Poslanka Levice Nataša Sukič je SDS in Janšo obsodila, da so leta 2012 znižali pokojnine (prvi človek pokojninske blagajne Marijan Papež je to že zdavnaj zanikal), kar je opozicija »izkoristila« za interpelacijo celotne vlade. Upajmo, da bo razprava o tej interpelaciji vsaj toliko koristna, da bodo skušali predebatirati predlagano pokojninsko reformo. Prvotni predlog, kot kaže, napoveduje morebitno nižanje pokojnin v naslednjih letih že z napovedjo, kako naj bi se pokojnine usklajevale v prihodnje.
Na koncu koncev so to naše teme, na svetovne težko vplivamo, a žal marsikoga želodec boli zaradi tujih in domačih problemov.