Golob je tako nam in koalicijskim partnerjem jasno povedal oz. ponovil (Reporter), da je Svoboda dobila največ glasov in je zanj ključen samo njihov program; kaj so torej obljubljali in pisali v SD, Levici, SAB in LMŠ očitno zanj ni posebno pomembno.
V svojem programu niso »iskali« konfliktov z nikomer, pravi, ne z gospodarstvom ne z javnim sektorjem. In nič ne bodo odpravili kar na pamet. Davčna reforma je predvidena za leto 2024 in dotlej ne bodo nič spreminjali. Iz tega bi lahko sklepali, da višje neto plače še vsaj nekaj časa ostajajo. Nič pa ne bo Golob rešil, če bo iskal krivce za inflacijo in še kaj predvsem v prejšnji vladi; kriva je menda tudi za previsoko gospodarsko rast … Zdaj je tukaj nova vlada in mora ukrepati, njena učinkovitost pa bo vidna že čez nekaj mesecev.
Če ne prej, pa bomo jeseni tudi videli in občutili, kako bo s kovidom. Zdaj, upajmo, imamo z ustavo usklajen zakon o nalezljivih boleznih, poleg tega o bolezni veliko več vemo, kot smo vedeli na začetku in bo tako ali drugače manj eksperimentiranja, tudi s strani strokovnjakov.
S korekcijami zakona o nalezljivih boleznih, ki ga je pripravila pravna mreža in so zdaj sprejete, sem se prek enega njihovih pravnikov seznanila pred meseci. Za tiste, ki nismo pravniki, se je zdela edina razlika z obstoječim sistemom ta, da bo o določenih omejitvah v primeru epidemije, zlasti pri podaljševanju ukrepov, imel besedo državi zbor. Vse drugo ostaja, tudi odločitve strokovne skupine vlada lahko upošteva ali pa tudi ne, sprejema odloke, predpisuje globe in tako naprej.
Nič ne bo Golob rešil, če bo iskal krivce za inflacijo in še kaj predvsem v prejšnji vladi; kriva je menda tudi za previsoko gospodarsko rast … Zdaj je tukaj nova vlada in mora ukrepati, njena učinkovitost pa bo vidna že čez nekaj mesecev.
Spremembe zakona so torej procesne. In res ne vem, zakaj jih Janševa vlada ni sprejela. Ni zaupala parlamentu, poslancem, da bi ukrepov v primeru težje bolezni ne podprli?
Zelo površno pa Golob razume kadrovanje – vsako imenovanje s strani vlade in njenih podaljškov je politično; razlika je le v tem, ali so ti kadri sposobni ali so le nesposobni podporniki, prijatelji, sorodniki.
Upam, da bodo Golobovi opravili veliko ne/političnih kadrovanj s kadri, kot je bil npr. na čelu davčne uprave Ivan Simič. Politični kader naj bi bil, ker se je dogovoril z J. Janšo oz. ministrom A. Šircljem za to funkcijo? Seveda je bil političen, a tudi zelo strokoven!
Precej podobno je pred leti govoril Borut Pahor, ko je bil predsednik vlade, češ da se npr. v imenovanje prvega človeka NLB ne bo vmešaval. Takrat sem komentirala: to ni zasebna banka, vmešajte se, tako bomo vsaj vedeli, kdo je odgovoren, in če se ne boste vi, se bodo pač drugi – ozadje vedno deluje , če to hoče/te/mo ali ne. Kdaj je že NLB prala iranski denar? V času Pahorjeve vlade!? In zdaj Golob pripoveduje podobne »floskule« o strokovnih oz. nepolitičnih kadrovskih imenovanjih!
Golob še tudi ni povsem dojel, da je vse, kar reče, »usodno«. Ugotavlja, da je javnost občutljiva za vsako javno izrečeno besedo, namiguje, da ni treba na vse tako burno reagirati, da se moramo vprašati, ali so te besede le izrečene ali pa gre za konkretne izvedbene akte, ki imajo dejansko težo. Vsaka beseda najvišjih funkcionarjev ima težo! Najbrž ne pričakuje, da bomo mediji, javnost, državljani odločali, razmišljali, kdaj misli resno in kdaj ne. Ali bi to lahko razumeli v smislu, ko je J. Janša nekaj rekel ali čivknil, vsega ne bi bilo treba resno jemati in se »tako burno odzivati«?
Mi je pa čisto vseeno, če Golob vzame na službeno potovanje ženo, otroke ali Falantačevo Rozo, če to sam plača in zato ne zanemarja službe in ne krni ugleda države. In pokazal je račune! Menda je logično, da gredo politiki na službeno pot z ženo, z otroki pa ne!?
Goloba s sinom sem srečala tik pred njegovim imenovanjem za premierja; z vsemi, ki so želeli, se je slikal, a s telesom branil sina pred javnostjo. Lepo. Verjamem, da družini in predvsem otrokom večine staršev, ki so javno izpostavljeni, ni lahko, da so deležni številnih pritiskov, podtikanj, da so mnogi privilegiji, ki se jim jih očita, prej polena pod noge kot pa prednost.
Bolj igriva in bolj odprta tudi za zasebne zadeve pa je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Njeno »zvezdniško« poplesavanje na državni proslavi je bilo različno sprejeto (in to na ograjeni proslavi), da pa se rada spušča na zelo intimno raven, priča njen intervju v Obrazih, kjer je povedala, da ni ženska, ki bi prek postelje plezala do položajev.
Prepričana sem, da je že vprašanje, ki narekuje takšen odgovor, ponižujoče za ženske, ki smo »delaholično« in z veliko vložka gradile svoj delovni odnos, pozicije … Za moške nihče ne namiguje, kako kam prilezejo. Bo pa K. Zupančičeva morala razmisliti, kaj je vloga prve med enakimi, kdaj je primerno ukoriti kolege in kdaj ne. Še Francetu Bučarju, ki je včasih to počel, so kdaj pa kdaj kolegi poslanci prizanesli zgolj zaradi častitljive starosti.
Najbrž pa se bomo odslej vsaj toliko kot z Golobom in K. Zupančičevo ukvarjali s predsedniškimi kandidati. Množijo se kot gobe po dežju. Mlajši novinarski kolega me je pred dnevi bolj na hitro spraševal, kakšen naj bi bil predsednik države. Če dobro premislim: želim si, ne, potrebujemo državnika, osebnost, ki se zna dvigniti nad vsakodnevne politične igre, nad politični razkol tam, kjer bi morali biti enotni, ki zna nasprotnikom priznati tudi dobro delo, če so ga naredili, in ki zna in si upa tudi podpornikom povedati, če kdaj nimajo prav. Je med kandidati takšen, je kdo, ki bi lahko bil državnik? Najbrž nanj še čakamo.