Šov pa bo velik! In za predvolilni boj je pomemben! Nekje je Golob rekel, da je stranka Gibanje Svoboda zaveznik KUL, da ni konkurenca; a če javnomnenjske raziskave niso v smislu – več plačam, višje sem ali pa ne poskušajo usmerjati javnega mnenja, potem po volitvah v parlamentu vsaj pol KUL ne bo več, bo pa Golobova stranka! Tega se zelo dobro zavedajo tudi v KUL. Zanima me tudi, kako bi Golob sodeloval z Levico, ki v svojem programu zagovarja nekakšen socializem, podržavljanje podjetij …
Naredil pa je uslugo tistim, ki se zavzemajo za sredino, saj vključuje v vrh stranke tudi leve ekstremiste, zato se njegova izjava malo levo, malo desno zdi za lase privlečena. Pravi, da v stranko vključuje strokovnjake, npr. zdravnike, ki bodo uredili zdravstvo. A ni minister Poklukar tudi strokovnjak, zdravnik?
Dobro bi tudi bilo, če bi se nehal hvaliti z visoko plačo, tudi za svoje nekdanje zaposlene. Ko je rekel, da imajo domala vsi dvakrat višjo plačo od slovenskega povprečja, sem šla takoj pogledat položnice za energetiko in se kar podzavestno in nesramno zamislila – zakaj toliko plačujem? Morda bi pa Golob svojo ev. odpravnino (menda prek milijon evrov?) lahko dodal k energetskim vavčerjem za najbolj ranljive? To bi bila dobra predvolilna reklama.
Vendar pa je biti politik ali menedžer v bistvu velika razlika. Ni nujno, da je sposoben menedžer tudi dober politik ali celo predsednik vlade. Tudi Jože Colarič, prvi človek Krke, je to spoznal. In v politiko se mu ni treba it poniževat. Golob pa bo moral proučiti Jankovićev zlom v parlamentu. Tam in v vladi se je treba dogovarjati, prepričevati, obljubljati, stopiti tudi korak nazaj, znati sprejemati kompromise ... Ukazovati? Biti diktator? To v državni politiki ne gre.
Zato je tudi Janez Janša prej lobist kot pa kakšen diktator. Golob ne bo sodeloval s tistimi, ki so sovražni, ki razdvajajo, trdi. Potem bo pa njegova stranka morala na volitvah dobiti 46 poslancev! Pa še to ni nujno, da bi pomagalo. Samo spomnimo se, kakšno medsebojno bitko so bojevali poslanci Mira Cerarja že, ko so bili še v isti poslanski skupini in stranki.
Golob bo moral proučiti Jankovićev zlom v parlamentu. Tam in v vladi se je treba dogovarjati, prepričevati, obljubljati, stopiti tudi korak nazaj, znati sprejemati kompromise ... Ukazovati? Biti diktator? To v državni politiki ne gre.
V bistvu sem se ta teden hotela izogniti politiki in predvolilnemu šovu, a potem se je treba izolirati, izklopiti. Hotela sem se pokloniti vsem, ki so se v drugi vojni uprli okupatorju, vsem padlim in tistim, ki so delali, trpeli in umirali v okupatorjevih taboriščih. 27. januar je bil svetovni dan spomina na holokavst. Zdaj se namreč več govori o povojnih pobojih in drugih zločinih, a nikakor ne smemo pozabiti na številne, ki so se uprli okupatorju, na njihovo trpljenje, žrtve.
Da se druga vojna vedno bolj seli v daljno preteklost, pričajo tudi rezultati britanske raziskave med šolarji in mladino, ki je zajela več tisoč mladih do 15. leta (posredovali so jo v Društvu izgnancev). Po tej anketi vsak dvajseti šolar v Veliki Britaniji misli, da je bil Hitler nogometni trener; vsak šesti najstnik verjame, da je bil Auschwitz tematski park; vsak dvajseti učenec je prepričan, da je bil »blitzkrieg« evropska čistilna akcija po drugi svetovni vojni; 40 odstotkov anketirancev pa ni vedelo, kdaj se je končala druga svetovna vojna.
A vendarle – nikoli ne bi smeli pozabiti. Najmanj šest milijonov Judov so pobili med vojno! Več kot 20 tisoč Slovencev je bilo med drugo svetovno vojno deportiranih v koncentracijska taborišča in približno polovica jih je tam tudi umrla. 6. aprila 1941 je Nemčija napadla Jugoslavijo, 26. aprila je Hitler, ko je obiskal Maribor, zahteval: naredite mi to deželo spet nemško! Tako so že otroke v vrtcih začeli vzgajati v nemškem duhu, slovenski jezik so umaknili iz javnega življenja, ponemčili so priimke, krajevna imena, Slovencem so zaplenili premoženje. Franz Steindl, vodja štajerske domovinske zveze, je zahteval, da je treba Štajerce čim prej naučiti ne le brati, pisati in govoriti, ampak predvsem nemško razmišljati.
Z izgonom Slovencev in naseljevanjem Nemcev je okupator začel 7. junija 1941, ko je bil odpor še v rokah posameznikov. Slovenske družine so odpeljali v izgnanstvo v Srbijo, na Hrvaško, v Nemčijo. V prvih mesecih okupacije in vojne je bilo s slovenskega ozemlja izgnanih in pregnanih okoli 80 tisoč ljudi. Po letu 1942 je sledil izgon sorodnikov partizanov in ubitih talcev v koncentracijska taborišča. Ob tem so v okupatorske vojske mobilizirali okoli 70 tisoč Slovencev. Že v prvih mesecih vojne so nacisti ustrelili številne upornike, partizane, večino začetnikov odpora. Veliko zaradi izdaj.
Slovenska ljudska stranka, ki je takrat zastopala Slovence, je konec maja 1941 ustanovila Slovensko legijo, ki je konec leta štela pet tisoč, pozneje celo osem tisoč vojakov. In ti vojaki so se povezali z okupatorjem – proti partizanom, komunistom, namesto da bi se okupatorju uprli! Tudi za to ni opravičila. Cerkev je marsikje sodelovala z okupatorjem (na Primorskem praviloma ne) in za to novačila tudi prebivalstvo. Ni kaj, nekateri fantje pač niso hoteli v vojno, nekateri so se bali komunizma.
Med drugo vojno je umrlo skoraj sto tisoč Slovencev. Sodimo med države, ki so se uprle okupatorju. Tega ne smemo pozabiti. Težko si predstavljamo, kako je bilo. A zelo veliko nam pove pričevanje Hermana Janeža: »Ko sva s svakinjo leta 1943, po kapitulaciji Italije, prišla iz taborišča na Rabu oz. iz Gonarsa domov v Stari Kot, sva pred hišo pokleknila in poljubila zemljo!« In tudi tega naj razni Šarci, Golobi, Tonini in Janše ne pozabijo!