Revija Reporter
Kolumnisti

Levica je leta »harala« po RTV, zdaj pa se je še desnica »surovo« lotila televizije

Ljerka Bizilj
1 4.487

20. maj. 2022 6:00 Osveženo: 8:50 / 24. 5. 2022

Deli na:

Ljerka Bizilj

Primož Lavre

Vedno me kar strese, ko slišim politika, da bodo na ključna mesta v državi nastavili same strokovne kadre in ne političnih. In glede na svojo dolgoletno kilometrino ob vsaki novi vladi ponavljam iste stvari: postavite lahko tudi politične, samo da bodo strokovni!

Teoretiki, nesposobneži in kimavci vas praviloma pokopljejo in še vse nas. Najbolj nevarni kadri so tisti, ki »sovražijo ali ljubijo«; med predlaganimi ministri oz. funkcionarji  jih ima tudi R. Golob nekaj. 20 ministrov! Bitka je bila očitno huda in R. Golob je najbrž preživel prva izsiljevanja in popuščanja.



Prav bi bilo, če bi L. Jelušič, nekdanja obrambna ministrica (SD), po končanju mandata lahko rekla: M. Šarec je bil dober obrambni minister, kot je zdaj pohvalila M. Tonina, in to navkljub temu ali prav zaradi tega, ker je podpisal memorandum o nakupu oklepnikov, četudi je R. Golob proti. Tako je Tonin podpisal darilo vojski ob njenem dnevu – 15. maju. Ta dan je bil izbran, ker so 15. maja leta 1991 prisegli prvi slovenski naborniki, takrat so bile sprejete tudi obrambne in varnostne smernice za zavarovanje osamosvojitve.

M. Tonin si oklepnikov zagotovo ni sam izmislil in M. Šarec si bo z napovedano revizijo nabave – kot novi obrambni minister – nakopal v vojski veliko sovražnikov; a saj bo večino tistih pri vrhu in še vsevprek zamenjal, kot je napovedoval že pred volitvami za domala vsa področja.

Z nabavo orožja pa je Slovenija imela težave že v socializmu; npr. takrat, ko so ga skušali v tujini nabaviti za na novo ustanovljeno teritorialno obrambo (TO). Ustanoviti jo je bilo mogoče zaradi vkorakanja Rusov na Češkoslovaško leta 1968, ko je bila slovenska in jugoslovanska politika precej prestrašena, da se ne bi kaj podobnega zgodilo tudi nam.

Čeprav je levica leta in leta »harala« po RTV in druga stran le tu in tam, se je pa zadnje leto desna lotila televizije dokaj »surovo«, pika na i pa so bile volilne oddaje in Studio City. Tako so proti sebi obrnili še tiste, ki oddaji niso bili posebej naklonjeni!

Niko Kavčič, ki je v tistem času ustanovil Ljubljansko banko, je povedal, da je bil med slovenskimi politiki najbolj prestrašen Edvard Kardelj: »Kardelj je veljal v Sovjetski zvezi za jugoslovanskega Lenina: pri nas je snoval družbeni sistem bolj stran od Sovjetske zveze.« Najbrž bolj po tiho pa ga je skušal odmakniti tudi od srbskega nacionalizma.

Kavčič je trdil, da so takrat za Kardelja pripravljali pot čez hribe, da bi, če bi Rusi vkorakali v Jugoslavijo, Kardelj lahko šel v Združene narode in tam predstavil naša stališča. Čez mejo bi ga peljali z motorjem.

Za nabavo orožja naj bi takrat skrbel B. Polak v soglasju z Matijo Mačkom.« Deviz jim nisem mogel dati,« pravi N. Kavčič, »pomagali smo tako, da so podjetja dobila dinarske kredite za pospešitev izvoza in tako pridobila devize. In tako so se potem pogovarjali za tiste procente in ustvarjali neke fonde v tujini. In so kupili nekaj opreme in pištol, nič posebnega. Hkrati pa je Maček izdal nalog, da, če oz. ko nas SZ okupira, je treba vse srbske oficirje v Ljubljani zapreti. Potem je Beograd raziskoval slovensko politiko z očitki, češ da hoče Slovenija iz Jugoslavije. V bistvu smo nekateri nasankali, ena velika neiskrenost je bila med voditelji samimi: odstavljali so predsednika slovenskega izvršnega sveta Staneta Kavčiča, hoteli so, da kaj povem v njegovo breme, hoteli so me narediti za krovno pričo proti njemu; in ker nisem hotel, so me preganjali.«

Kaj vse je bilo šele v času osamosvajanja, okoli leta 1991! Čeprav takrat najbrž marsikaj upravičeno, a kako so si nekateri »opomogli«, javno najbrž nikoli ali pa še zelo dolgo ne bo jasno, a takrat sta pri nabavi orožja imeli pomembno vlogo vojska in tudi policija. Zdaj bodo policijo in Nacionalni preiskovalni urad (NPU) spet depolitizirali in ju vrnili »strokovnim policistom«, kot naredi oz. pravi vsaka vlada.

Prioriteta je po Golobovih besedah tudi depolitizacija javnih medijev, zakon o RTV naj bi bil na vrsti že zelo hitro. Res bi rada dočakala, da bo katerakoli politika depolitizirala javno RTV! Še vsaka je želela iz nje narediti svoj propagandni stroj – eni kar direktno, drugi bolj od zadaj! Zdaj bodo najbrž na hitro spremenili strukturo in število programskega in nadzornega sveta in imenovali nove, predvsem svoje, kot je zdaj desnica svoje.

Čeprav je levica leta in leta »harala« po RTV in druga stran le tu in tam, se je pa zadnje leto desna lotila televizije dokaj »surovo«, pika na i pa so bile volilne oddaje in Studio City. Tako so proti sebi obrnili še tiste, ki oddaji niso bili posebej naklonjeni! Oddaja je bila res dokaj aktivistična, a v zadnjem letu so postale takšne tudi druge, seveda z desnim predznakom.

Na RTV so nekateri povsem izgubili kompas, kaj je njihovo delo. Levi in desni informativni program? In po drugi strani? Zakaj ne bi zamenjali še enega voditelja? V vseh zadnjih desetletjih, kolikor se spomnim, niso samo dveh: S. Bobovnika in M. Štefančiča … Veliko drugih so, ne da bi se kdo »usajal«, drugi mediji so bili celo privoščljivi, ko so nas zamenjevali. A tokrat ni bil pravi čas in pravi način …

Lahko samo spomnim, na koliko sejah programskega sveta sem branila Štefančiča in Studio City, ko smo morali delati cele sezname gostov zadnjega pol leta – da bi ugotovili oz. dokazali, koliko je oddaja politično ne/uravnotežena … A pred nekaj leti Štefančič ni bil politični aktivist, ampak zgolj levo usmerjeni novinar. Na RTV so se zamenjave vselej dogajale. Huje je tokratno programsko uničevanje nacionalnega medija. Hoteli so dvig gledanosti, zdaj gre vse bolj kot ne navzdol.

In če so zdajšnji oblastniki hoteli desno propagandistično novinarstvo, ni dvoma, da bodo novi hoteli nazaj levo novinarstvo, bojim se, da predvsem propagandistično … A počakajmo, kaj nameravajo z RTV – vsaj za tri predloge zakonov o RTV smo lahko že slišali. In domala vse pripravljajo strokovnjaki – zdi se, da usmerjeni samo v eno smer.