Oleg Prudki Svet24.si

V Ukrajini v bojih ubit boksarski šampion

theo, odtočni jašek Svet24.si

VIDEO: Malega Thea vpričo mame pogoltnil odtočni...

vorsic Necenzurirano

Epilog afere v UKC Maribor: brez kazni za ...

matej tonin oklepnik tank tw mors Reporter.si

Tonin vojsko zapušča v razsulu: večina tankov ...

doncic dallas Ekipa24.si

Trik stoletja! Dončiću uspelo nemogoč met, vsi ...

mehiške-kumarice Njena.si

Poglejte te ljubke plodove! So to mini lubenice?!

simon rožman Ekipa24.si

Senzacija! Simon Rožman zapušča Celje, ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Slovenija

Ljerka Bizilj: Milan Kučan je »zagrozil«, češ kaj pa če bom kandidiral? Seveda, kandidira naj! (KOMENTAR)

Deli na:
Ljerka Bizilj: Milan Kučan je »zagrozil«, češ kaj pa če bom kandidiral? Seveda, kandidira naj! (KOMENTAR)

Milan Kučan - Foto: Bobo

Predsedovanje Svetu EU smo preživeli, nahrbtnike iz preteklosti pa še kar prenašamo v sedanjost. Še v Jugoslaviji so slovenski politiki med sabo pogosto obračunavali prek in s pomočjo Beograda, zdaj za to uporabljajo Bruselj.

Marsikaj iz preteklosti nas še vedno bremeni, politične metode se niso prav veliko spremenile; in večina tistih, ki smo živeli enopartijski sistem in družbeno lastnino, težko razumemo Levico, ki nam ponuja nekakšen socializem. O tem govori tudi Slavoj Žižek. Kapitalizem se je morda res izpel, a najbrž bodo morali ponujani socializem nekoliko bolj razčleniti – kakšen socializem naj bi živeli namesto gnilega kapitalizma?! Smo se sploh že izkopali iz prejšnjega sistema?

Res da komunizmi v vseh državah niso bili enaki, a izpad politične konkurence je omogočal sistem, ki ga zmore zasnovati le peščica ljudi z bujno domišljijo in precejšnjo krutostjo. Morda je bil najbolj krut v Albaniji. Ljudje so bili zaprti v krajih bivanja in so jih smeli zapustiti le, če so zato dobili posebno dovoljenje, pralni stroj ali televizor jih je več skupaj smelo kupiti le, če so dobili dovoljenje oblasti. Avtomobilov niso smeli imeti.

Leta 1990 je bilo v Albaniji 50 avtomobilov – seveda v lasti komunistične elite, ki je imela tudi svoja zaprta, elitna območja. V Albaniji raste 4,5 milijona oljk: sadili so jih dijaki in intelektualci, ki so morali vsako leto mesec dni delati na polju ali v industriji.

Vsa leta po drugi vojni so oblastniki z Enverjem Hoxho na čelu Albance strašili z Zapadom in predvsem z Jugoslavijo, da jih namerava napasti. Zato so zgradili 770 tisoč bunkerjev! Morda še bolj za to, da so nadzirali svoje ljudi. Hkrati pa so ljudem razlagali, kako jim je dobro in da vse okoli njihove države razpada.

Živeli so v lažnem svetu, danes pravijo, da je bila Albanija zanje Goli otok. Posledice pa so pri njih še hujše kot v drugih nekdaj komunističnih državah, a se pojavljajo povsod v taki ali drugačni obliki, predvsem korupcija. Zdaj jim država namreč razpada, tik pred novim letom so zaprli državnega tožilca, prvega človeka policije, kakšnega ministra, vsi so bili vpleteni v korupcijo.

Najbolj koruptivni so pravniki in zdravniki. Plača zdravnikov je ena višjih, okoli 600 evrov. A deluje delo na črno, kar je vidno npr. v voznem parku, po tem sodeč, Albanija gotovo ni najbolj revna evropska država. Luko v Draču imajo v rokah Arabci, menda prek nje perejo denar … In albanska mafija naj bi v Evropi prevzela primat pred italijansko … Lazarat je vas, v kateri so se do pred devetimi leti vsi ukvarjali z gojenjem marihuane, menda se danes s tem ne ukvarjajo več. 70 odstotkov je muslimanov, drugi so katoliki in pravoslavci. Vendar žensk z rutami ni videti, nosijo jih kristjanke, in to bele. Tudi arhitektura ni muslimanska. Kosovce imajo za zaostale.


Ja, korupcija! Problem nekdanjih komunističnih držav, a tudi drugih. Če sodstvo, tožilstvo, organi pregona ne delujejo, kot je treba, če jim ne moremo zaupati, je to zelo slabo za državo in državljane. Na TVSLO smo imeli priložnost prisostvovati ponovnemu sojenju Francu Kanglerju, nekdanjemu mariborskemu županu. 26 obtožb proti njemu je bilo sicer pravnomočno zavrnjenih oz. končanih v njegovo korist. Vsekakor, ali je šlo za politični pregon ali nesposobnost organov pregona in sodstva, »primer Kangler« priča, da naši organi pregona, sodstvo ne funkcionirajo in smo daleč od pravne države.

Zato je dobro, da se na oblasti izmenjujejo različne politične stranke in dobro nadzirajo druga drugo. Upajmo samo, da si zagovorniki vrnitve socializma niso zamislili tudi ene same vsemogočne stranke. In pred volitvami velja dobro premisliti, kakšne sisteme nam kdo ponuja. Za zdaj se je izkazalo, da je politična konkurenca potrebna. In v naslednjih mesecih bomo priče besedni vojni med političnimi strankami.

Milan Kučan je »zagrozil«, češ kaj pa če bom kandidiral? Seveda, kandidira naj! V politično bitko naj se vključi na odprtem prizorišču, ne pa v zakulisju z nekakšnimi prikritimi metodami. Andrej Vizjak je že napovedal, da ne bo kandidiral in prav je tako. Kandidaturo pa je pri socialnih demokratih napovedal Jonas Žnidaršič. Kaj vse nas čaka!

Nekoč sem verjela, da je politika zato, da nam strokovno in odgovorno »uravnava« državo in življenje in da skrbi, da bi nam bilo čim bolje. Delovala sem kot naivna in nesposobna. Pri nas je /bila?/ politika še vedno predvsem zato, da je politikom čim bolje in da lahko delijo priboljške tistim, s katerimi imajo skupne interese.

Marsikdo, tudi podporniki levega političnega spektra pa napovedujejo, da bo SDS z Janezom Janšo spet dobila največ glasov, oblast pa bo prevzel lahko le – zaradi nesposobnosti levega političnega spektra. V Janševi vladi je gotovo nekaj sposobnih ministrov; izkazal se je zunanji minister Anže Logar, strokovnjak je tudi finančni minister Andrej Šircelj, razočaral ni niti minister za zdravje Janez Poklukar; investicijsko aktiven je minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec … Janši pa bi v parlamentu gotovo koristile stranke, ki niso obremenjene s »protijanševstvom«.

Na levem političnem polu pa je tiha vojna, skrajna razdrobljenost, poleg tega še kup novih, sorodnih strank – Vesna, Lide, vsak ego s svojo vizijo, ki pa se ne razlikujejo toliko, da ne bi mogli skupaj na volitve. A ne bo šlo, ustanovitelji strank imajo svoje ambicije – in se bodo večinoma pokopali.

Robert Golob? Končno se je umiril, a energetiki bi se težko odrekel. Javnomnenjske raziskave mu sicer v politiki napovedujejo visoko podporo. Nisem povsem prepričana, a pustimo se presenetiti. Vseeno bolje pragmatični Golob kot idealistična Levica!