Politika je umetnost mogočega in pogosto se popušča tudi tistim, ki bi se jim ne smelo, sicer bi svet propadel. Veliko modrosti, spretnosti je tudi zdaj potrebno, da se konča vojna. Svet ni pravičen, veliki imajo pre/moč. Tako nekako je odgovoril, seveda bolj diplomatsko, tudi predsednik države B. Pahor, ko ga je M. Štefančič za Studio City vprašal: kaj pa to, da je v tednu, ko je Rusija napadla Ukrajino, Izrael raketiral Damask, Amerika Somalijo, Savdska Arabija Jemen. Pahor je modro odgovoril: svet nikoli ni bil popoln, a zdaj je pomembno predvsem prekiniti ogenj.
Dr. E. Petrič, zelo dober poznavalec svetovnih razmer, pa pravi: napad Rusije na Ukrajino z ničimer ni primerljiv, kaj tako grozovitega se po drugi vojni v svetu še ni zgodilo. Rusi ubijajo tudi matere in otroke. Nihče ne more iskati in najti opravičila za ruski napad na Ukrajino. Dodaja: Ukrajina se bo verjetno odpovedala želji po članstvu v Natu, a morda je bila napaka storjena že pred leti, ko se Ukrajine ni vključilo v Nato, saj Rusi črte Nata še nikoli niso prestopili. A za to je zdaj prepozno.
Čeprav je Ukrajina daleč, bo vendarle vplivala tudi na volitve v Sloveniji. Za zdaj kaže, da bo vojna koristila vladajočim strankam, J. Janša in M. Tonin sta polno angažirana. Edino, kar jima lahko vzame kakšen glas, je, da bosta preveč angažirana.
Slovenci smo sicer pokazali izjemno solidarnost do Ukrajincev, tudi s humanitarnostjo, pripravljenostjo sprejeti ljudi celo v svoje domove; radi pomagamo; a za zdaj je vojna več kot tisoč kilometrov daleč … Če nam jo politiki preveč približujejo, pa je že vprašanje, kako se bo večina obrnila … Ta nevarnost za Janšo obstaja. Francoskemu predsedniku Macronu za zdaj njegova zavzetost za reševanje ukrajinsko ruske krize npr. koristi.
A kako čudni smo Slovenci? Veliko je odvisno od prvega človeka stranke, četudi je brez ekipe in programa, je na vrhu priljubljenosti. Manj vemo, manj ga poznamo, bolj ga volimo. Bolj podpiramo nepoznano kot preverjeno.
J. Janša ni mogel skriti zadovoljstva ob obisku Ukrajine. Oči so se mu, sicer le za hip, kar zaiskrile. Obisk z visoko stopnjo tveganja, tako so presojali vojni strokovnjaki, tujci obisk hvalili, kar dvoumen pa je bil komentar Z. Počivalška: če je nekdo tako pogumen in hkrati malo nor, mu lahko samo čestitam.
Ob tudi sicer močnem Janševem mednarodnem angažmaju pa se vendarle nekako samo po sebi vsili vprašanje: ali Janša morda razmišlja o kakšni funkciji v kateri od evropskih institucij, če mu ne uspe znova postati predsednik vlade? A to bi bila zagotovo prava tragedija! Ne vem, kaj bi potem počele leve opcije, kje bi iskale svojega zunanjega sovražnika in krivca za svoje morebitne neuspehe? In o čem bi pisali mediji?
Zagotovo pa bo tematika predvolilnega boja tudi v Sloveniji drugačna; mednarodni odnosi za Slovenijo nikoli niso bili tako pomembni, kot bodo zdaj, razen v času prizadevanj za priznanje Slovenije. Pomembna bo predvsem tematika oskrbe, samooskrbe Slovenije in seveda energetika, pri čemer bo R. Golob imel širok manevrski prostor. To je njegova tema, tukaj je močan, drugje pa, vsaj kolikor sem ga ujela, ni toliko prepričljiv. Hitro ga je mogoče sprovocirati, je tudi nestrpen sogovornik, nasršen … Čeprav je v zadnji Tarči bil kar gospod v primerjavi s kom drugim in razmeroma moder; rekel je, ne govorimo toliko o preteklosti, govorimo o prihodnosti.
A kako čudni smo Slovenci? Veliko je odvisno od prvega človeka stranke, četudi je brez ekipe in programa, je na vrhu priljubljenosti. Manj vemo, manj ga poznamo, bolj ga volimo. Bolj podpiramo nepoznano kot preverjeno. Skrbi pa nas lahko, da bi ob Golobovi morebitni zmagi na volitvah imeli spet predsednika vlade, ki bo vsaj eno leto odkrival toplo vodo in se učil, kaj pomeni biti državni politik, kaj šele predsednik vlade.
Marsikdo najbrž računa na podobno zmago Goloba, kot jo je »izbojeval« M. Cerar leta 2014! 36 poslanskih mest! Cerar je dobil toliko glasov, ker je igral dokaj nepredvidljivo, njegovi poslanci so bili večinoma nepoznani in se volivci niso toliko ukvarjali z njihovo profilacijo kot s tem, da najbrž prinašajo nekaj novega. Verjeli so, da je SMC nekaj drugačnega.
Golob je Gibanje Svoboda – glede na sestavo kandidatov – že vnaprej postavil precej na levo in skoraj povsem zasenčil vse druge leve stranke in tudi njihove predsednike. Tako da na Cerarjevo karto najbrž ne more igrati. Poleg tega je imel Cerar takrat še enega aduta ali srečo, saj razkol v slovenski politiki še ni bil toliko v ospredju kot zdaj, ko je marsikdo tako zelo naveličan tega sovraštva.
Janez Janša
Ali lahko tokrat program PROTI J. Janši prinese veliko glasov? Golob je sicer namignil, da se bo s KUL pogovarjal, verjetno s posameznimi strankami, predvsem o projektnem sodelovanju. To je gotovo modro, a vladati ni mogoče zgolj na podlagi projektnega sodelovanja. Koalicijo je v našem volilnem sistemu pač treba sestaviti: razen, če sam ne računa na 46 glasov?
Sicer pa je bilo v zadnjem tednu kar precej nenavadnih izjav nekaterih politikov, ki praviloma nikoli in nikdar ne najdejo nič dobrega, razen pri sebi. Z. Janković je podprl kadrovsko odločitev vlade, da na čelo Gena energije postavi Blaža Košoroka. R. Golob je rekel, da obisk Janše v Ukrajini velja podpreti, vse drugo je drugotnega pomena. Izjavo leta pa je izrekel v Tarči I. Gale, češ da bi ga Janša prepričal o svojem pogumu, če bi se v zadnjih dveh letih udeležil katerega od protestov (protestov proti sebi).
Skratka, smo pred predvolilnimi soočenji. Osebno bi nekaterim predlagala, da se jih ne udeležujejo, če želijo ohraniti vsaj tiste glasove, ki jim jih zdaj pripisujejo javnomnenjske ankete.
