Najprej sem morala preveriti, ali res spremljam parlamentarni program v živo in potem še, ali Han res sodi k Socialnim demokratom in Franc Breznik v Janševo SDS. Bilo je prav blagodejno, čisto izven dosedanjih vsakdanjih političnih debat, prerekanj in psovanj. Kot da ne živimo več v isti državi, kot smo živeli do 28. maja! No, Franc si vseeno ni upal, da bi se vsaj vzdržal pri glasovanju za gospodarskega ministra M. Hana, ampak je kot vsa opozicija glasoval proti.
Ob zaslišanjih kandidatov, zdaj že ministrov, smo bili deležni še nekaj svetlih prebliskov, ki si jih velja zapomniti: Han je npr. pohvalil delo ministra za infrastrukturo Jerneja Vrtovca (NSI), ki je, po njegovem, kljub temu da je po izobrazbi teolog, zelo dobro vodil ministrstvo in vse projekte. Seveda je vse to bilo v okviru debate o izobrazbi, ki Hana, kot je nekako rekel Franc, gotovo ne bo ovirala pri delu, četudi je le srednja. No, ne bo dolgo, ko jo bodo Hanu zanesljivo navrgli takoj, ko jim kaj ne bo všeč.
»Kdor goji zamere, v politiki nikoli ne bo uspešen«, je rekel Han, ki sodi v stranko T. Fajon, za katero se je vsaj doslej pogosto zdelo, da gradi svojo politiko bolj na zamerah kot na vsebini. A na zaslišanju za zunanjo ministrico je govorila o sodelovanju in dialogu in predstavitev je bila dokaj konkretna.
O Robertu Golobu marsikdo piše, da želi biti sodobni Drnovšek. Janeza Drnovška sem dokaj dobro poznala; za zdaj še nisem opazila, da bi mu bil Golob podoben.
Podprla je sicer vstop Hrvaške v schengensko območje, a govorila, da bo širitev težka, dokler ne bo novih pravil, kar je bilo dokaj dvoumno. Obsodila je napad Rusov na Ukrajino, a zdi se, da pri podpori Ukrajini Slovenija ne bo več v prvi vrsti; vseh kanalov z Moskvo ni mogoče zapreti, saj bo sicer težko najti rešitev, je bilo slišati. Če nekoliko po svoje prevedem njen namen širitve slovenskih »ambasadorjev«, tistih, ki lahko dodatno prispevajo k ugledu in poznavanju Slovenije, bo odslej kateri od športnikov zaposlen tudi na zunanjem ministrstvu, ne le na policiji in v vojski.
Fajonova je naštela domala vse, s katerimi bo sodelovala kot zunanja ministrica, nisem pa slišala, da bi omenila predsednika države, in to B. Pahorja, ki jo je pravzaprav »potisnil« iz novinarstva v politiko in je dokaj aktiven na področju mednarodnih odnosov.
Tudi druga zaslišanja so bila zanimiva in so potekala razmeroma mirno. Sicer se je na spremljanje parlamentarnega programa praviloma treba psihično kar dobro pripraviti: pogosto gre za tragikomedijo, glavni igralci so poslanci, ki smo jih izvolili, da bi nam izboljšali življenje, v bistvu pa se hitro zasidrajo v areni, kjer so neprestano v gladiatorskih bojih – a ne za dobro nas vseh in države, ampak predvsem za svoje pozicije in koristi. Torej, novo vlado imamo in koristno bi bilo, če bi vsaj kanček prijaznosti s teh zaslišanj ostalo tudi vnaprej.
Predaje poslov so se hitro vrstile. M. Šarca že dolgo nisem videla tako dobre volje kot zdaj, ko je prevzel ministrstvo za obrambo! Še himno so mu igrali, tega ni bil deležen niti predsednik vlade R. Golob. Šarec je napovedal vračanje k partizanskemu bojevanju, h gverili, nič več težke oborožitve, je napovedal. Upajmo, da bo o tem prepričal tudi vrh Nata.
Nekaj nemira je v novo koalicijo vnesel Damir Črnčec, zdaj državni sekretar na obrambnem ministrstvu, ki bo imel pomembno vlogo ob M. Šarcu in v vladi, nekoč pa je sodeloval z J. Janšo. Mediji govorijo o kontroverznem imenovanju. Ko je Šarec pred leti prevzel vlado in ga vzel v svoj kabinet – sem rekla – bo vsaj imel nekoga, ki zna brati poročila obveščevalnih služb, Sove, Ovseja … Da ni strokovnjak za varnostna vprašanja, mu nihče ne more očitati, z javno funkcijo tako ne bo stric iz ozadja, ampak iz ospredja.
Ekonomist M. Tajnikar je po zaslišanju D. Bešiča Loredana, ministra za zdravje, rekel, da je po tem, kar je slišal, še bolj prepričan, da bi bilo bolje, da minister ni zdravnik; morda ga reši operativni A. Šabeder, ki je postal del njegove ekipe. Tudi t. i. stresni testi v javnem sektorju, kjer prevladujeta plansko gospodarstvo in dogovorna ekonomija, bo zahtevno. Ko sem hotela na televiziji ugotoviti, koliko programa lahko naredimo z razpoložljivim kadrom in tehnologijo, je bilo dokaj brezupno. Morda bi bila boljša primerjava z zasebnim sektorjem in tudi s tujino.
I. Kršinar je pisal (Reporter), da je Jože Tanko (SDS) svojega kolega Anžeta Logarja nazval z »mulcem«, češ ta mulc bo zunanji minister? »A ta mulc« je bil kar dober zunanji minister, kar potrjujejo tudi tisti, ki ne sodijo v njegovo politično opcijo. Tako je npr. Aleksander Geržina, sicer sin znanega Desusovega aktivista Saše Geržina, še v času, ko je bil Logarjev uradni govorec (sicer dvakratni veleposlanik na Dunaju), v intervjuju za Delo dejal: Ne Karla Erjavca ne Mira Cerarja zunanja politika ni zanimala, Logar je eden redkih, ki ga mednarodni odnosi zanimajo. Fajonova je na predstavitvi nekako pohvalila Logarja, a povedala, da mu je Janša s tviti in še čim kvaril delo.
Da je imela odhajajoča vlada še kakšnega dobrega ministra, ni mogoče zanikati. Med sposobnejše sodi zagotovo finančni minister Andrej Šircelj, ki je imel še srečo, da je bil Ivan Simič pripravljen prevzeti davčno upravo. Tudi minister za zdravstvo Janez Poklukar ni delal sramote … Kako sposobni bodo novi ministri, bomo lahko šele presojali; o R. Golobu marsikdo piše, da želi biti sodobni Drnovšek. J. Drnovška sem dokaj dobro poznala; za zdaj še nisem opazila, da bi mu bil Golob podoben. Pustimo se presenetiti.