Zgodovinar Božo Repe je zapisal, da je Kučan človek razuma. Janša je gotovo bolj čustven, hiter, direkten, odrezav, ima oster in pre/dolg jezik. Ne pozabimo – Janša piše pesmi! Kučan govori bolj zavito, obvlada leporečje; včasih morate znati brati med vrsticami, da ga razumete. Praviloma si njegov stavek lahko razlaga vsak, kakor si hoče, kar sam želi slišati. Janša bo, ko bo užaljen, na tviterju napisal: odstaviti ga je treba. Kučan pa bo to potiho »pravemu« namignil. Oba sta vztrajna, analitična, sicer vsak na svoj način in s svojo interpretacijo; sta zamerljiva, izjemno občutljiva, a vseeno imata oba trdo kožo. Kučan ima rad poslušne, rad ima vpliv! Tudi Janša je prepričan, da če nisi stoodstotno z njim, si proti njemu.
Po možnostih, ki se napovedujejo Robertu Golobu, bi se lahko vprašali: bo znal in zmogel izkoristiti priložnost ali se bo uklonil sovraštvu, ki sta nam ga vsilila Kučan in Janša? Začel je prenagljeno in nič kaj modro. Koristno bi bilo, če bi se učil na napakah somišljenikov in nasprotnikov, če ni že prepozno … Vključil se je v politično srenjo, kjer ga nihče ne mara – eni, predvsem na desni mu to dajo vedeti, drugi so nekako kislo vljudni. A v politiki se ni treba marati, treba se je pogovarjati, iskati rešitve, biti prepričljiv in delati dobro za državo in volivce. V bistvu v politiki ne sme biti sovraštva in ljubezni, ampak mora biti strpnost.
Tudi Kučan in Drnovšek se nista marala, a relacija med njima je bila drugačna kot med Kučanom in Janšo, najbrž zato, ker sta oba sodila na isti breg. Drnovšek je imel podporo velikega dela državne varnosti, gospodarstvenikov, ni ga zanimalo spreminjati zgodovino in deliti premoženja … Nasprotja to pove tudi že na glas; čeprav Pahor nima dolgega jezika … Mislim, da je bil velik problem, da tudi Pahor ni bil nikoli dovolj poslušen, »po meri« – kot že prej Drnovšek ne.
Golob pa bi se lahko malo umiril, deluje nemirno, živčno, jezno, z rahlo naduto in žugajočo govorico telesa, deluje bolj kredibilno, če govori o vsebini kot pa o nasprotnikih (Tarča). Kar sam pa je naredil dokaj dobro analizo KUL in odnosa do nje v smislu: če bi volivci dovolj široko podpirali KUL, bi ne bilo prostora za Gibanje Svoboda. Ravnal je modro, da se ji ni priključil, stopil bi se z njo. Tako pa ima več možnosti. Je resna konkurenca.
Povedal jim je kar direktno: pojdimo na volitve, potem bomo videli. In če bi pri tem ostal, ne bi bilo nič narobe. Z nekaterimi, morda preuranjenimi izjavami si brez potrebe zapira pot. Večino volivcev briga, kdo bo s kom v vladi, pomembno je, da bodo delali za vse nas, ne le zase.
Za Janšo bi bilo najbrž bolje, če bi izbral nekaj odločitev svoje vlade, ki so bile dobre in volivce z njimi bombardiral, kot pa kar naprej kritiziral nasprotnike, na domala vsak njihov stavek se obregne. Naj to počne, kdo iz njegove stranke, morda Žan Mahnič ali Branko Grims. Sicer pa tisti, ki se ukvarjamo z medosebno komunikacijo in javnimi nastopi, vemo, da najbolj boli ignoranca … Janši se seveda ni mogoče izogniti, ga izključiti; tu je in tu bo. Ima določen delež volivcev. In lahko pritrdimo, kar je rekel v parlamentu – treba je biti boljši od njega. Torej, treba je biti tudi bolj moder, bolj spreten, Janšo je potrebno obvladati, mu porezati konice. To se samo s programom PROTI ne da.
Karkoli je bilo slišati od novonastale stranke Vesna, tudi veliko leporečnih besed, floskul – bomo iskreni, demokratični – pa je ena redkih, ki je programu PROTI še kaj dodala: niso navdušeni, da bi bili v vladi z Janšo, a če bodo v parlamentu, se bodo projektno povezovali. Kdorkoli bo imel dober predlog, ga bodo podprli. To si tudi volivci želimo.
Na levi se bodo tudi morali »skulirati« in ponuditi nekaj, kar nam obeta boljše življenje in večji ugled Slovenije. Če je njihov program zgolj PROTI, brez vsebine, se nam slabo piše. Najbrž ne bo dovolj le obljubiti (T. Fajon): ko bomo vladali – bo 30 dni do specialista! To so floskule, če ne bo dodala, kako bodo to naredili. Jaz tudi lahko s prepričljivo retoriko obljubim, da bo vsak Slovenec na mesec prejel 500 evrov dodatka! Toda kako?
Upajmo, da bodo mediji odigrali svojo vlogo, da bodo znali in hoteli postaviti prava vprašanja in bodo vztrajali pri konkretnih odgovorih in ne dovolili leporečja in besednega nakladanja, slišati moramo konceptualne razlike. Potrebujemo samo kratke odgovore na vprašanja: ali katera od strank načrtuje posege v pravice, ki smo si jih priborili – pravico do splava, umetne oploditve, do razmeroma precejšnje strpnosti do istospolnih, kakšen odnos ima stranka do sedanjih socialnih pravic, zasebne lastnine, javnega šolstva in zdravstva, kakšen do dualnega sistema v zdravstvu.
Potrebujemo direktne odgovore, kako posamična stranka vidi razvoj Slovenije. Kaj si kdo razlaga pod zeleno Slovenijo!? Kakšna energija in kako? Koliko lastnine in katere tujcem? Kakšno rešitev ponuja katera stranka za dvig produktivnosti, da dosežemo vsaj evropsko povprečje, kajti le to nam bo omogočilo tudi višje plače in pokojnine … Konkretno: kako omejiti korupcijo? Ni dovolj le obljubiti, da jo bodo zmanjšali. Tega smo že siti.
Skratka, letos bi morali poleg programa PROTI, slišati predvsem, kaj in kako!