To je najprej bolj namignil v knjigi leta 2001, potem v pričevanju na TV Slovenija, ki sem ga leta 2008 strnila v tri dokumentarne filme z naslovom Vzporedna ekonomija, kjer je razložil marsikaj o tihotapljenju, udbovskih podjetjih v tujini, slamnatih lastnikih, o podjetjih, ki so jih s tem denarjem ustanavljali v Sloveniji – od Livarne, Autocomercea, LTH Škofja Loka, novomeške tovarne avtomobilov do portoroške Droge in še marsikaterih, ki so jih vodili udbovski direktorji.
Objavili so te dokumentarce v poznovečernem terminu, proti enajsti zvečer, direktorju J. Možini se jih takrat najbrž ni zdelo vredno objaviti v bolj gledanem času. Ko sem ta odkritja predstavljala na oddelku za zgodovino ljubljanske filozofske fakultete, mi je Jože Dežman dejal: si pa »zafrknila« vse uradne zgodovinarje, ko si to razkrila pred njimi.
Mnogo let pozneje sva s Pezdirjem na kosilu razpravljala o tem, pripovedoval mi je, da je s povečevalnim steklom bral dokumente s posnetkov mojih dokumentarcev, ki jih je nekdo objavil na youtubu. Vendar je Pezdir posegel v globino tega vzporednega sistema in dodal še sodoben čas, o čemer sem jaz lahko le namigovala. Seveda z denarjem iz te vzporedne ekonomije niso »izbranci« le privatizirali nekdanjega družbenega premoženja, s tem denarjem so financirali tudi politične stranke, zelo verjetno tudi kakšno pomladno stranko. Zanimivo pa je, da levim opcijam ob vsem tem denarju ni uspelo povsem obvladati volivcev, zato se jim je ob katerih volitvah tudi kaj ponesrečilo.
Jože Možina
Nekatere dokumente pa imava s Pezdirjem vendarle različne; npr. o Francu Paaru, ki je pomagal postaviti Drogo Portorož. Franz Paar je bil rojen na avstrijskem Koroškem. Od leta 1901 je živel na Jesenicah, leta 1940 se je preselil na Bled in kupil hotel Evropa in postal v tem času tudi blejski župan, vse do leta 1945; naj bi bil tudi član nemške nacistične stranke.
Imamo pravico do resnice, a ni prav, da se kdorkoli izživlja nad zgodovino ali jo v sodobnosti še naprej uporablja za svoje politične interese.
Med obema vojnama naj bi jugoslovanska kraljeva družina darovala blejski farni cerkvi zlate predmete, ki jih je Paar med vojno hranil, po vojni pa so jih ukradli … Ob koncu vojne je bil obsojen na sedem let zapora in leta 1951 pomiloščen. Pred tem je bil na prisilnem delu v Ljubljani, na gradbišču v Šiški. Umrl je leta 1970 v Piranu. Vse to piše tudi v slovenskem arhivu.
Iz zapora ga je rešil Niko Kavčič. Tako je sam pripovedoval: neki znanec ga je opozoril na zapornika, Nemca Paara; šel je v arest in ga vprašal, kaj zna. Povedal je, da zna delati začimbe in da ima tudi patente. Že naslednji dan ga je spravil iz zapora. Paar je sam namignil, da ima Portorož za začimbe pravo zaledje. Tako so tam dobili velike parcele, prostor in neke stare objekte, vse adaptirali, Paar je odločil, kje bodo začeli delati, mešati začimbe, »gvirce«; zraven pa so naredili velik pokrit vrt.
Z Bleda so pripeljali še nekega Čopa, vrtnarja. Iz Nemčije so pripeljali za kakšnih 50 tisoč mark vseh naprav za tisti cvetličnjak. Paaru so dali potni list in odšel je v Nemčijo, od koder je prinesel vse načrte, kakšne mline, stroje je treba kje kaj naročiti; osnovno esenco npr. v belgijskem Kongu. Tako so najprej imeli t. i. Vrtnarijo, potem Začimbo in nato postavili še pražarno, Drogo Portorož.
Po pričevanju Kavčiča in tudi po dokumentih v Arhivu Slovenije ni mogoče razbrati, da bi bil Paar bankir, ki naj bi že v zaporu (na Kavčičevo) zahtevo napisal knjigo, učbenik o bančništvu, kot piše Pezdir: Denarni zavodi po prvi svetovni vojni. Avtor je Avgust Tosti. O bančnistvu se je Kavčič že pred drugo vojno, od leta 1937, učil pri Tostiju, ki je bil na čelu predvojnega Kreditnega zavoda za trgovino in industrijo v Ljubljani (umrl leta 1966).
Leta 1952 je Tosti prišel iz zapor, in predvojna bančna sodelavka M. Mahkovec Meznarič se je pri Kavčiču zanj zavzela, češ da z ženo precej životarita. Tako se je Kavčič začel sestajati z njim, mu pomagal in ga spodbudil, da je začel pisati spomine o predvojnem bančništvu. Leta 1954 je Kavčič opisano snov zbral, jo dal povezati v knjigo, izšla pa je šele leta 1989.
Zanimivo je, da je slovenska komunistična oblast takoj po drugi svetovni vojni v več primerih uporabila znanje tujcev, predvsem nemških vojnih ujetnikov. Tako so nastali tudi temelji slovenskih telekomunikacij in predvsem televizije. Leta 1947 je eden takratnih najpomembnejših politikov Boris Kidrič v Ljubljani ustanovil Inštitut za elektrozveze, na ljubljanskem nebotičniku pa so postavili laboratorij za televizijo. Inštitutu so dodelili nemške vrhunske strokovnjake, v bistvu vojne ujetnike, ki so pred vojno delali pri družbi Fernsehen v Nemčiji.
Laboratorij za televizijo je po letu 1951 ustanovil inž. Albin Wedam. Inštitut je bil deležen najsodobnejše elektronske, merilne in telekomunikacijske opreme, nemški strokovnjaki pa so razvili manjšo kamero in monitorje. Leta 1953 so na razstavi radia v Ljubljani prvič improvizirali majhen studio z eno snemalno kamero in drugo opremo.
Wedam se je udeleževal mednarodnih konferenc o televizij, tako da je Jugoslavija vseskozi podpisovala tudi mednarodne sporazume s področja televizije, četudi je še ni imela; leta 1952 je na evropski konferenci za radiodifuzijo v Stockholmu že rezervirala določene frekvence in se odločila za sistem svojih zahodnih sosedov, ne za vzhodnoevropskega.
Tudi na takšnih stvareh temelji Slovenija; imamo pravico do resnice, a ni prav, da se kdorkoli izživlja nad zgodovino ali jo v sodobnosti še naprej uporablja za svoje politične interese.
