Uboga Evropa! Odvisna od Amerike, Nata, ruskega plina … Gotovo je zdaj čas, da se Evropa strezni, da se okrepi, da se pravzaprav začne osamosvajati, ne pa da samo govori, da je Evropska unija najmočnejša »nacija« na svetu! Sama teorija. Dobro bi bilo, da bi bilo vsaj v Evropi več razuma, predvsem v Rusiji ga ni, Ameriko pa Evropa zanima najbolj, ko ima od tega koristi. Kitajske izjave pa so, vsaj za zdaj, previdne, namigujejo, da je Bidnu vendarle uspelo sprovocirati Putina in naj obe strani popustita in se zadržita.
Žal smo bili o napadu, odzivih, tudi o slovenskih, v času napada in nekaj ur za tem informirani predvsem od tujih medijev, tudi od srbske, črnogorske, hrvaške televizije, slovenska nam je poročala o vojni ob enih, nacionalni radio pa je nekaj stavkov vojni namenil že prej. Kakšna slovenska zaplankanost! Seveda so prvotni izpad poročanja nadomestili, a dokaj enostransko. Od komentatorjev se mi zdi profesor dr. B. Ferfila še najbolj na distanci, a njegove analize lahko poslušamo samo na komercialni televiziji.
Gospodarstveniki doma in v Evropi že napovedujejo krizo, cene že rastejo. Od politikov tako upravičeno pričakujemo, da ob raznih sicer upravičenih obsodbah in pozivih že načrtujejo poti, kako bodo pomagali nadomestiti, verjetno razdrte, gospodarske vezi, ki so z Rusi še močnejše kot z Ukrajinci, in kaj bo, ko bodo energenti in še kaj dražji. Naj vzamejo predvolilni čas za dober premislek in za koristna dejanja. Čeprav je pri nas bolj tako – kovid, vojna, a karavana gre po starem naprej.
Čas pred volitvami je seveda tradicionalno čas stavk, idealen za dosego pravic in tudi izsiljevanje za boljše plačne pozicije. Je pa predvolilni čas tudi nevaren, saj lahko politika popusti in podeli preveč piškotkov, ki jih potem ni mogoče več vzeti. Kdo že obljublja brezplačne vrtce? Zakaj pa bi tisti s pet, deset tisoč evri plače imeli vrtce zastonj? Izsilijo naj, četudi skupaj z tistimi, ki hodijo po ulicah, nevladnimi organizacijami – napredek! Kdo v predvolilnem programu zagotavlja, da bo šolstvo poleg medicincev izobraževalo več računalnikarjev, programerjev? Teh bo Slovenija (tudi vsi drugi), če ne že zdaj pa v prihodnje največ potrebovala!
Čas pred volitvami je seveda tradicionalno čas stavk, idealen za dosego pravic in tudi izsiljevanje za boljše plačne pozicije. Je pa predvolilni čas tudi nevaren, saj lahko politika popusti in podeli preveč piškotkov, ki jih potem ni mogoče več vzeti. Kdo že obljublja brezplačne vrtce? Zakaj pa bi tisti s pet, deset tisoč evri plače imeli vrtce zastonj?
Slovenija mora v pravo, razvojno smer – znanje, les in turizem – s tem lahko uspevamo! Še vedno prodajamo neobdelan les, hlode, iz česar znajo potem tujci kaj narediti in dobro zaslužiti. Vsaj pol Slovenije je gozd. Najdražji je gorski javor rebraš, tega so letos prodali za skoraj 48 tisoč evrov, kupec pa bo z njim zaslužil prek 150 tisoč evrov. Oblastniki, vlagajte v lesno industrijo! Tudi to je lahko slovenska zlata jama.
Belokranjci, izkoristite predvolilni čas, da boste od države čim več iztržili za svojo vizijo zelene, avanturistične, butične destinacije – pokrajine ob Kolpi. Prav tako Primorci, Izolčani – niti metra morske obale si ne dovolite vzeti za kaj drugega kot za turizem! Kakšne potrebe policije in obrambe! Slovenija ima tako malo obale, da bi vsak meter morali urediti kot obalni salon!
M. Tonin pa sklicuje desno sredino v okviru Katedrale svobode; trudi se, četudi ima kar neko kvoto zanesljivih volivcev, da se vendarle ne utopi – mediji radi pišejo – zaradi SDS in J. Janše. Če NSI ne ve, kaj hoče, kaj je njihova vizija, kaj drugega ponujajo kot denimo SDS, jim tudi Janša ne more od/pomagati, čeprav je bil program NSi vedno razmeroma dober. Kakšnih zavez desnosredinske stranke skoraj zagotovo ne bodo podpisale, za Povežimo Slovenijo so takšna srečanja dobra promocija, lahko pa bodo iskali podporo za skupnega predsedniškega kandidata – dr. E. Petriča.
Ampak vsak je sam svoje sreče kovač in svoje zaplankanosti. V Delu so nekoga povzeli, češ da je Janša iz stranke Mira Cerarja naredil ne rezine, ampak tatarski biftek in potopil NSI. Najlaže je najti zunanjega sovražnika, a predvsem se je Cerar pokopal sam, ker mu je kompas preveč nihal in ni imel pred sabo nekakšne državniške vizije, ampak je podlegal prišepetovalcem in padel na izpitu pri političnih igrah in zbral pre/veliko različno mislečih poslancev v stranki in preveč vase zaverovanih. Pri tem Janša ni bil nič kriv.
Enako velja za Počivalškovo SMC oz. Konkretno; da niso prav visoko, naj bi bil kriv Janša. Drža stranke, predsednika, njegove odločitve, javni nastopi, sopotniki, ki ga obkrožajo – vse to jih pokoplje ali dvigne. In vsi ti primeri so lahko dobra šola za Roberta Goloba in še koga.
Za kakšen pokop pa bodo sokrive najbrž tudi nove stranke, ki se vrstijo kot gobe po dežju. I. Zorčič ni dobro premislil, tudi L. Jasnič ne. Ne kaže jima dobro. Tudi predsednica Naše dežele A. Pivec bi morala biti previdna in se dobro zamisliti, kaj ji z Našo deželo lahko uspe. Priti v parlament? Težko. Razpršenost ne prinaša poslanskih sedežev.
In nekdo je v Reporterju zapisal SDS in SD skupaj? A za to je potrebna zrelost politikov. To bi nam gotovo prineslo nekaj več miru. In J. Pučnik bi bil ponosen, da je njegova prvotna zamisel uspela. Tudi precej levih zmernežev bi bilo zadovoljnih, marsikdo bi se oddahnil, drugim pa bi se »zmešalo«.
Res ni treba o vsem enako misliti, pomembno je najti skupno rešitev za najpomembnejše, usodne stvari; vprašanje je le, ali našim politikom res gre za to.