Kakšen dan več od volitev je morda pogled nazaj bolj jasen. Desnica je tako in tako dobila svoj običajni delež. Zakaj pa je zmagala Svoboda in ne KUL? V čem je bila razlika? Skupno so imeli – program PROTI (J. Janši). Vsebinsko? Ni se zdelo, da se v čem razlikujejo (izjema je Levica), čeprav R. Golob ni razgrnil programa.
Toda očitno je, da program PROTI na teh volitvah ni bil dovolj, ni bil zmagovit, večina je hotela več. In kaj ima Golob več? Tega sicer še ne vemo, tudi volivci niso vedeli. Poznali so Fajonovo, Bratuškovo, Šarca, Goloba pa ne. Torej so volili neznano, volili so UPANJE! Upanje, da je Golob drugačen kot KUL. Med slovenskimi volivci je že dolgo NEZNANO tudi upanje.
Golob napoveduje dva mandata in vse liberalce namerava posrkati v Svobodo. Vprašanje je, kako bodo volivci sprejeli njegovo povezovanje s strankami KUL in še kom, ki so se jim volivci v precejšnji meri odpovedali. Mu bo to zmanjšalo podporo, marsikdo bo lahko rekel – saj so vsi enaki?
T. Fajon bo, kljub temu da je dobila podporo za pogajanja z Golobom, imela kar veliko težav v svoji stranki; njen konkurent na volitvah za predsedni(co)ka stranke SD Jani Prednik s Koroškega je npr. dobil 1720 glasov več od Fajonove …
V vsakem primeru bo imel Golob težave z delom poslancev Levice, gotovo tudi Mescu ne bo lahko. Miha Kordiš je še vedno prepričan, da se mora stranka vrniti na izhodišča socialistične levice, češ da je stranka preveč na sredini. In nižanju stroškov za vojsko se ne bodo odrekli, pri tem bomo vztrajali, trdijo. Marsikdo bi se z njimi strinjal, vprašati pa se je potrebno: želi Slovenija iz Nata? Če smo člani, imamo obveze. In to ni tema ene vlade, ampak širše razprave.
Golob ima dober nastop, deluje odprto, neposredno, sicer kdaj tudi nekoliko zaletavo; ima vse možnosti, da stopi nad običajno slovensko politikantsko povprečje, deluje kot »pravi material«, lahko se potopi v povprečje, kot so se praviloma voditelji KUL, lahko pa se sčasoma umakne.
Še več kot Slovenija za vojsko namenjajo nekatere nevtralne države, ki niso v Natu. Kakšno orožje kupujemo? A res pravo? To pa je vprašanje, a najbrž tudi strokovno, ne zgolj politično. M. Tonin, kot sam trdi, dela Golobu uslugo s podpisom pogodbe za oklepnike – in to verjetno ve tudi Golob, četudi tega ne prizna in se noče pogovarjati.
Kompromis med strankami prihodnje koalicije bo gotovo moralo biti tudi zdravstvo, če bodo hoteli vladati skupaj: SD in Levica se zavzemata nekako za ločitev javnega in zasebnega zdravstva. V predvolilni bitki sta obe stranki ponujali utopične rešitve.
D. Bešič Loredan – kandidat za ministra in borec proti korupciji v zdravstvu ima glede tega svoje mnenje – osebno bi mu dala priložnost. Pravi: »Tisti trenutek, ko bomo prišli do spoznanja, da je javno zdravstvo vrednota in dobrina, da morajo pacienti priti do zdravnika, ko ga potrebujejo, da mora država poskrbeti za to, pa ni važno, ali javno ali zasebno, takrat bomo na točki poti iz tega, kjer smo.« Na Golobovem mestu bi od partnerjev pred podpisom koalicijske pogodbe zahtevala, da to Loredanovo stališče dodatno pisno potrdijo.
Navsezadnje je zelo pomembno tudi to, kdo bo oz. bosta šolska ministra: samo ponovim naj, kaj je pred nekaj meseci v Delovem intervjuju dejal B. Brodnjak, prvi človek NLB: razvojni oddelek selimo v Srbijo, ker je naš izobraževalni sistem tog in zastarel! In napovedi, kakšne poklice potrebujemo že zdaj in jih bomo še več v prihodnosti (npr. informatike) – v osnovni šoli praviloma ni računalništva, samo kot izbirni predmet – zahtevajo korenite spremembe.
Že zamujamo. Šolske programe je potrebno povsem prevetriti! Otroci se učijo neizmerno veliko podrobnosti, letnic … In to neki zastareli kadri in ministri ne bodo zmogli spremeniti. Še vedno mi je žal ministra za digitalizacijo Andrijaniča, vzela bi ga ne glede na to, kam sodi.
Da bodo delo in socialo ločili in delo prestavili na gospodarsko ministrstvo, se mi zdi dobra odločitev. V Sloveniji je marsikje v državnih podjetnih in javnem sektorju delo še vedno stvar sociale oz. so to bolj socialne ustanove, ki zaposlijo novega delavca, če prvi ne dela ali ni sposoben, a ga še naprej plačujejo. In dovolj je, da zanj skrbijo sindikati, delodajalci pa naj spodbujajo dobre in delovne, tistim, ki ne zmorejo, naj pomagajo, tiste, ki se jim ne ljubi, naj imajo možnost odpustiti. Zdaj je to skorajda nemogoče. Praviloma imajo tisti, ki se jim ne ljubi – sindikate.
Predlagam ustanovitev sindikatov še za zaščito delovnih. Tudi prekarnost – zakaj je problem? Pogodbeno delo? Zahtevajmo dvojno plačilo za njih in visoke davke, prispevke! So namreč dejavnosti, kjer ni mogoče zaposlovati za štirideset let, ampak je potrebna neprestana ustvarjalnost, svežina – kot je npr. tudi vsaj del RTV, kot so nekatere kulturne, umetniške dejavnosti … Trg dela v zadnjih desetletjih ni bilo mogoče niti približati npr. sistemu, ki ga imajo Nemci, Avstrijci …
Skratka, koalicijska pogodba bo tokrat še pomembnejša, kot je bila v preteklosti. Razlike med partnerji, kot pravi Golob, niso nepremostljive, a so, in to očitno kar velike. Nekaj mesecev bo najbrž mir, potem pa se bo začelo, če se ne bodo natančno dogovorili.
Golob ima dober nastop, deluje odprto, neposredno, sicer kdaj tudi nekoliko zaletavo; ima vse možnosti, da stopi nad običajno slovensko politikantsko povprečje, deluje kot »pravi material«, lahko se potopi v povprečje, kot so se praviloma voditelji KUL, lahko pa se sčasoma umakne. Propadel ne bo, če sodimo po njegovem življenjepisu. A dati bo moral mnogo več, kot sta dajali KUL in Janševa vlada – ta še posebno za drugi mandat.