Dobro je treba poslušati, predvsem pa premisliti, kaj je kdo v preteklosti že storil, kako je ravnal, kdo samo 'naklada', govoriči, kdo pa zna tudi kaj storiti. Parlamentarno demokracijo imamo samo dobrih trideset let! Volitve v prejšnji državi so bile farsa in v bistvu daleč od volivcev. Vedelo se je, koga se mora voliti in kdo bo izvoljen. Imeli smo eno samo politično stranko in nihče drug ni mogel vladati kot tisti, ki so se v njej utrdili in so dolgo verjeli, da bodo večno vladali, saj so vzdrževali sistem, ki naj bi edini imel prihodnost, gnili kapitalizem pa je, po njihovem zatrjevanju, vedno bolj propadal.
V Sloveniji smo v bistvu prvič doživeli nekoliko bolj odmevne volitve leta 1988, ko se je več kandidatov potegovalo za predsednika Predsedstva Slovenije; takrat je bila med kandidati tudi novinarka Mojca Drčar Murko, vendar je skupščina izbrala Janeza Stanovnika. A se je o volitvah veliko govorilo in pisalo. Še bolj zares pa je šlo leta 1989, ko smo v Sloveniji volili člana Predsedstva Jugoslavije, dotedanji član - Stane Dolanc - se je namreč upokojil. Neformalna opozicija, ki se je takrat porajala, je izsilila neposredne volitve. Sprva je bilo več kandidatov, med njimi tudi novinar Vinko Vasle (z uhanom v ušesih), ki je imel prvi pri nas tudi volilni štab, mislim da ga vodila - Manca Košir. Na koncu sta tekmovala sta prekaljeni politik Marko Bulc, ki ga je podpirala domala vsa 'stara garda' in »neki«, predstavnik mladinske organizacije iz Zagorja, Janez Drnovšek.
Današnja mladina se najbrž niti ne zaveda, in morda tudi mi pozabljamo, kakšen privilegij je možnost izbire! Veliko odgovornost imamo volivci, da dobro izberemo - za našo usodo gre, za to, kako bomo delali in živeli!
Aprila 1989 je bil Drnovšek proti pričakovanjem izvoljen in čez mesec dni je prevzel vodenje Jugoslavije, ki jo je na vsak način hotel spraviti v Evropsko skupnost, a je država že pokala po šivih. To so bile pravzaprav prve demokratične volitve po drugi svetovni vojni. In s kakšnim ponosom sem v volilno kabino takrat peljala osemletnega sina, da sva obkrožila 'pravega'.
Še bolj ponosno smo šli na volitve spomladi leta 1990. Koliko volilnih pravil, napotkov smo na televiziji posredovali gledalcem! Spominjam se, kako sem domala vso noč poročala o volilnih izidih iz današnjega parlamenta. Vmes mi je sin po telefonu recitiral pesmico, ki se je je moral za šolo naučiti na pamet. Čakali in čakali smo na izide, ki jih ni in ni bilo. Veliko tujih novinarjev je v Cankarjevem domu čakalo na izide.
Z J. Drnovškom sva z možem imela veliko stikov (on je bil fotoreporter pri Dnevniku in je Drnovška pogosto spremljal na raznih državniških dogodkih). V času volitev je Drnovšek čakal v Izlakah in se ni mogel odločiti – priti ali ne. Z njim je bil njegov šef za odnose z javnostmi oz. vodja kabineta Marjan Kramar, ki ni bil naklonjen temu, da bi se Drnovšek kot prvi mož Jugoslavije pojavil na takšnem dogodku. A sva ga prepričala! Potem je bil seveda v Beogradu deležen veliko kritik.
Današnja mladina se najbrž niti ne zaveda, in morda tudi mi pozabljamo, kakšen privilegij je možnost izbire! Veliko odgovornost imamo volivci, da dobro izberemo - za našo usodo gre, za to, kako bomo delali in živeli!
