Danes je Peterle dokaj spraven in strpen, čeprav ne skriva svojih desnih političnih stališč. Po tem, kar smo lahko v zadnjih dneh brali in poslušali, bi lahko rekli, da bi si v Sloveniji zaslužili desnico, ki jo zdaj pooseblja Peterle – umirjeno, modro, razumno. In takšen se lahko pogovarja z vsemi, od Kučana do Janše, in kljub vsemu česar je bil od političnih sopotnikov in nasprotnikov hudega deležen v zadnjih tridesetih letih, lahko gre z vsakim na »dva deci«, kar je predlagal tudi Kučanu in Janši in s tem v bistvu povedal, da imamo »poln kufer« njunega spora.
Milan Kučan, takrat še predsednik slovenskih komunistov, je Janšo leta 1988 najbrž res žrtvoval (afera JBTZ), da je ohranil sebe in takratno slovensko oblast, ki sta ji jugoslovanska vojska in Beograd očitala, da ne obvladuje razmer in jo želela odstaviti. Takrat je šel Janša v zapor. Kučan je sicer vedno trdil, da o tem ni nič vedel, kar je marsikdo razumel kot sprenevedanje.
Po letu 1990 pa naj bi se Janša nikakor ne mogel sprijazniti s tem, da je Kučan na čelu predsedstva Slovenije. Še večji razkol med njima je prinesla vojna. Kdo bo glavni? Igor Bavčar in Janez Janša Kučanu nista zaupala, nista in nista ga spustila blizu, le ko brez njega ni šlo (pogajanja z Beogradom, s tujimi državniki …). Jasno sta dala vedeti, kdo je glavni in sta se poročanju predsedstvu o dogajanju čim bolj izogibala. Kučan in še kdo so njuno obnašanje razumeli kot nečimrno in oholo.
Med njimi so bile seveda razlike, Kučan in njegov krog so z osamosvojitvijo zavlačevali, tudi plebiscit so skušali potisniti čim bolj v prihodnost, zagovarjali so stališče, če se Slovenija že bo osamosvojila, naj se po mirni poti, Janša in Bavčar nista verjela, da se je mogoče izogniti vojni. Čeprav se je pozneje pokazalo, da sta združena previdnost in pogum takrat le bila koristna.
Po vojni pa se je začelo s strani Demosa oz. nekaterih njegovih članov z zahtevami po lustraciji, ukinjanje praznikov iz prejšnjega sistema, odstranjevanje kipov, praznovanje preteklih obletnic (predvsem iz druge vojne) je prinašalo konflikte, skušalo se je revidirati zgodovino.
Zgodovinar Božo Repe piše v knjigi o M. Kučanu, da sta si ministra Janša in Bavčar prisvojila veliko moči, ministrstvi naj bi (neupravičeno!?) prisluškovali, odtekali naj bi tajni dokumenti … Alarm!!! Kučan je bil vrhovni poveljnik, Janša se je kot obrambni minister izogibal, da bi ga informiral, tudi o trgovini z orožjem; Janša mu je ustno sicer poročal, pisno pa ne, trdi Repe.
Milan Kučan, takrat še predsednik slovenskih komunistov, je Janšo leta 1988 najbrž res žrtvoval (afera JBTZ), da je ohranil sebe in takratno slovensko oblast, ki sta ji jugoslovanska vojska in Beograd očitala, da ne obvladuje razmer in jo želela odstaviti.
Janša naj bi si kot obrambni minister celo izmislil nov čin v vojski – brigadir – da je lahko pri imenovanju obšel vrhovnega poveljnika Kučana. Zakonodaja je namreč določala, da častnike v generalski čin imenuje predsednik republike. Janša je za svojo stran hotel del družbenega premoženja, hotel je oblast, posegal v družbene podsisteme; trgovina z orožjem je zaostrila odnose med Kučanom, Bavčarjem in Janšo, tudi med ministrstvoma za obrambo in notranje zadeve. Prav v tem primeru bi najbrž lahko rekli, da v politiki ni nedolžnih.
Oktobra leta 1993 so poslanske skupine državnega zbora in mnogi drugi dobili pismo neznane civilne iniciative, ki je obtoževala predsednika državnega zbora Hermana Rigelnika zarote, da se usklajuje s Kučanom in nekdanjim visokim politikom Stanetom Dolancem, kako s starimi silami in vzorci obvladati politiko in gospodarstvo in iz politike odstraniti Janšo. Pismo se je potem razširilo, nastala je Hobotnica s številnimi ljudmi, ki naj bi pod Kučanovim vodstvom obvladovali Slovenijo.
Res se je po letu 1991 govorilo, da so »stari« kadri naložili 60 zvestim ljudem, da po Sloveniji nadzirajo razmere in vplivajo, da se vse ne postavi na glavo. Kučan se je zaradi očitkov in številnih neresnic obrnil na Drnovška kot predsednika vlade, a je Drnovšek medlo reagiral. Pismo je bilo napisano na pisalni stroj, ki so ga med raziskavo zaplenili na obrambnem ministrstvu, a vse skupaj je ostalo pod preprogo.
Potem pa so marca leta 1994 štirje vojaški specialci (MORIS, VOMO) v Depali vasi aretirali in pretepli policijskega obveščevalca Milana Smolnikarja. Nasprotovanja med vojsko in policijo, močna že v osamosvojitveni vojni, so se nato pri trgovini z orožjem še samo krepila. VOMO naj bi spremljal nekatere politike, novinarje, policisti so raziskovali, kaj delajo, in tako nekako je prišlo do afere Depala vas. Ugotovili so, da je vojska presegla pooblastila, saj je aretirala civilista, drugi pa so trdili, da sodelavec policijske obveščevalne službe ni civilist …
Kučan je pogosto pisal Drnovšku in ga opozarjal na nevzdržne razmere; Drnovšek je potem marca 1994 predlagal razrešitev Janše z mesta obrambnega ministra, kar je parlament tudi potrdil. Rekel je, da ni mogel več mimo očitkov predsednika Kučana. Pred stavbo se je zbralo petnajst tisoč protestnikov, možnost za pomiritev z »dva deci« pa je bila dokončno pokopana.
Politika je umetnost mogočega, zato osebne zamere in sovraštva škodijo. Pri Kučanu in Janši gre za kar precejšnje konceptualne razlike, a gre za več, za osebne zamere. In dokler bo v Sloveniji politično polarizacijo spodbujala še tako močna osebna stvar, kar sovraštvo, bomo težko imeli normalno politiko.