Če premierja ne bodo pokopale avtoceste, kmetje, vaške straže ali zdravniki, potem si je resnično zaslužil poroko. Kajti življenje ni potica, še manj pa filmska komedija, v kateri gledamo štiri poroke in pogreb.

Prvi september ni le prvi šolski dan, ampak tudi iniciacija brucev, prvošolcev na srednjih šolah. Obred, ki ni od včeraj, se je v zadnjih letih povsem izrodil. Letos še posebej. Turisti in domačini so 1. septembra v središču Ljubljane šokirani opazovali izživljanje starejših srednješolcev nad »faza-ni«. Če so bili ti nekoč porisani s flumastri, kredami ali posuti z moko, potem so bili letošnji prizori iz prestolnice nekaj povsem drugega: fazane so špricali z razpršili akrilne barve in celo s spreji za barvanje kovin. Strupenimi snovmi torej. Po obrazih, laseh in oblačilih.

Od leta 2014, ko se je začela ruska hibridna vojna proti Zahodu, je bilo večkrat izpostavljeno vprašanje vmešavanja v volilne procese zahodnih držav. Najbolj znane so obtožbe, da so Rusi leta 2016 odločilno pripomogli k izvolitvi Donalda Trumpa za ameriškega predsednika. Toda Kremelj se je v zadnjem desetletju vmešaval v volitve še v najmanj 80 državah sveta, razkriva poročilo Evropske službe za zunanje delovanje (EEAS), od tega v 42 primerih tudi v Evropi. To pa samo po sebi odpira vprašanje, ali lahko dolga roka Kremlja poskuša vplivati tudi na naše parlamentarne volitve na začetku prihodnje pomladi. Odgovor je pritrdilen – in kar je še bolj zaskrbljujoče: Rusi to posredno in na različne načine počnejo že danes.

Obseden je z Nobelovo nagrado, komentirajo prizadevanja ameriškega predsednika za končanje vojne v Ukrajini poznavalci razmer v Beli hiši. Donald Trump si je tako želi, da je pripravljen prisluhniti močnejšemu, torej Rusiji, samo zato, ker je prepričan, da bo tako prej prišlo do sklenitve mirovnega sporazuma z Ukrajino. Trump je nad Putinom fasciniran, vendar je spoštovanje očitno obojestransko, kajti v Moskvi, kjer so se ob vsaki priložnosti norčevali iz betežnega Josepha Bidna, o Trumpu ne rečejo žal besede. Zbliževanje med Združenimi državami in Rusijo pa ni omejeno le na evropsko vojno, ampak ima tudi širši, globalni kontekst, saj pragmatični Trump potrebuje vsaj nevtralno Rusijo v neizogibnem konfliktu s Kitajsko. Zaradi tega bo popuščal pri Ukrajini, kar pa ni v interesu Evrope.

Kakšna je zveza med nakupom helikopterjev, organiziranim kriminalom in predsednico republike? Njihov skupni imenovalec je Leonardo. V prvem primeru gre za zgodbo o nakupu dveh policijskih helikopterjev za izvajanje helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP), v drugem za začetek sojenja obtožencem v zadevi Kavaški klan, predsednica pa je zraven zato, ker se je nespretno in po nepotrebnem zapletla s helikopterskim prevozom čez državo.

Nekoč je veljalo, da sta poletna meseca julij in zlasti avgust, kar se medijev in novic tiče, obdobje t. i. kislih kumaric. Torej čas, ko se v tisku, pa tudi na radiu in televiziji objavljajo rahlo bizarne zgodbe, v katerih je tudi precej pretiravanja ali celo olepševanja, saj bi sicer medijem zmanjkalo novic.

S kakšno strategijo namerava SDS zmagati na prihodnjih parlamentarnih volitvah? Ker gre za stranko, ki se že več kot 30 let identificira s svojim voditeljem, bi se vprašanje moralo glasiti takole: Kako misli Janez Janša zmagati na volitvah in sestaviti vlado, če pa zadnje tedne počne vse, da mu to ne bo uspelo? Thompson, antikomunizem pred antifašizmom, brezpogojna podpora Izraelu so le tri točke, s katerimi vodja opozicije ne privablja razočaranih sredinskih volivcev, ampak jih kvečjemu odganja. Ker je Janša prebrisan politik, bi lahko pomislili, da je njegova predvolilna strategija sicer res zmaga na volitvah, ampak povolilno koalicijo bi spet sestavil levi blok. Šibko in nestabilno koalicijo, ki bi jo zatresla že prva afera, bi za ovinkom čakal Janša s svojo agendo in skušal ponoviti leto 2020 …

Minuli teden sta v senci vojne v Ukrajini in katastrofe v Gazi minili dve neslavni obletnici. Minilo je namreč 80 let od ameriškega napada na Hirošimo in Nagasaki z jedrskim orožjem, kar je pospešilo kapitulacijo Japonskega cesarstva, katerega vojaki so se bili skupaj s civilisti pripravljeni do zadnjega boriti proti prodirajočim zaveznikom, zlasti Američanom.

Malo je tako kompleksnih likov med slovenskimi intelektualci, kot je bil Zdenko Roter, ki je umrl na začetku avgusta, nekaj dni pred svojim 99. rojstnim dnevom. Morda bo koga zmotila beseda intelektualec, vendar je bil Roter ne glede na svoje kontroverzno povojno obdobje, ko je bil oficir Ozne in Udbe, kasneje vseeno tudi univerzitetni profesor, utemeljitelj sociologije religije pri nas, raziskovalec in pisatelj. Statusa intelektualca mu desni, protikomunistični tabor sicer nikoli ne bo priznal; zanje je bil v prvi vrsti udbovec, režimski zasliševalec in ključna figura v povojni represiji nad Cerkvijo in drugimi nasprotniki komunističnega režima.

Najbolj zgovoren in vsem razumljiv komentar v zvezi s hrvaško vojaško parado ob tridesetletnici Nevihte je bila ugotovitev, da je ena redkih pozitivnih stvari Golobove vlade v zadnjem času to, da na tej procesiji Slovenija ni sodelovala. Če bi bila na oblasti desnica, bi bilo verjetno drugače. Sploh če upoštevamo presenetljiv glasbeni okus njenega vrhovnega voditelja Janeza Janše, ki je bil na začetku julija na Thompsonovem koncertu v Zagrebu.

4. avgusta 1995 ob petih zjutraj je hrvaška vojska začela silovit napad na položaje samooklicane Republike Srbske krajine. Srbsko paradržavo, ki je obstajala od t. i. balvanske revolucije avgusta 1990, so napadli z letali, raketami, topništvom, oklepniki in pehoto. Okoli 130 tisoč hrvaških vojakov in tri tisoč policijskih specialcev je popolnoma presenetilo sovražnika in že naslednji dan so brez večjega odpora vkorakali v Knin, predsednik Franjo Tuđman pa je 6. avgusta v zmagovitem govoru razglasil, da je Hrvaška osvobojena in da na njenem ozemlju ni več srbskih paravojaških skupin, ki so pred tem zasedale skoraj petino hrvaškega ozemlja. Toda po 7. avgustu je Hrvaška izgubila tudi okoli 150 tisoč etničnih Srbov, ki so v strahu pred maščevanjem v naglici pobegnili v sosednji Bosno in Srbijo.

Si lahko zamislite bolj groteskno karikaturo današnje demokratične in svobodne Evrope: na ulicah in trgih protestirajo večinoma mladi, največ je seveda žensk, saj so moški vpoklicani k vojakom, mnogi na fronti, in medtem ko izražajo nestrinjanje s predsednikom države, nad njihovimi transparenti letijo droni, drsne bombe in rakete. Pogumni so, da v takšnih razmerah protestirajo proti samovolji predsednika, ki je pod pretvezo zaščite dveh relativno neodvisnih institucij, pristojnih za pregon korupcije, prenesel njune pristojnosti pod svoj urad.

V začetku prihodnjega leta, verjetno proti koncu zime, vsekakor pa blizu pomladi, naj bi bile naslednje parlamentarne volitve. Ali lahko že danes napovemo zmagovalce in poražence? Kaj lahko sklepamo na podlagi dosedanjih trendov in zakonitosti? Ali se nam po levi res obeta desna vlada? Kdo je najverjetnejši prihodnji mandatar oziroma premier?

Morda se zmrdujete nad novico, da bo Srbija še ta mesec v bližini Pekinga izvedla skupne vojaške vaje s Kitajci. Nič nenavadnega za državo, ki si formalno prizadeva za vstop v Evropsko unijo, ima nerešen spor s Kosovom, ohranja prijateljske vezi z Rusijo, hkrati pa prodaja orožje Ukrajini. Celo za slovenske mirovnike in rusofile, ki Srbijo vidijo kot most do Moskve, je beograjska diplomacija preveč kompleksna, da bi bili ob njej navdušeni.

Že poldrugo leto se Slovenija intenzivno ukvarja z reševanjem svetovnih problemov, posebej z vojno na Bližnjem vzhodu. Aktivnost naše države smo sprva pripisovali nestalnemu članstvu v Varnostnem svetu, kjer je slovenska diplomacija deželam globalnega juga med lobiranjem v zameno za podporo obljubljala, da bo njihov glas in da lahko računajo nanjo. Toda neobičajna angažiranost, s katero slovenska vlada pristopa k iskanju rešitve za vojno v Gazi, ima še eno ozadje, ki ni nujno humanitarno. Nekateri celo opozarjajo, da je slovensko obtoževanje Izraela za genocid nad Palestinci v jeziku nezavednega pravzaprav soočanje z občutkom krivde zaradi lastne travme, imenovane povojni poboji. Slovenska levica in celo nekateri liberalci so namreč glede tega še vedno v fazi zanikanja, zato se zdi njihov angažma v primeru Gaze ali celo Srebrenice dvoličen in spominja na svetopisemsko misel: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?«

Čeprav je referendum o izstopu Slovenije iz Nata malo verjeten, saj mu razen Levice in nekaj najbolj skrajnih članov socialnih demokratov nasprotuje praktično ves državni zbor, se pravi štiri petine poslancev, pa je za olajšanje poskrbelo šele merjenje javnega mnenja, ki je potrdilo, da tudi več kot dve tretjini državljanov podpirata članstvo v Natu. To je pravzaprav celo malenkost več, kot je znašala podpora pred dobrimi dvajsetimi leti, ko je potekala kampanja za vstop. Toda ali so ti podatki dejansko dovolj prepričljivi, da lahko mirno spimo?

Jože Pavlič Damijan, JPD na kratko, je tisti slovenski ekonomist, ki se označuje za progresivnega javnega intelektualca iz mirovniškega tabora. Seveda je takšna slika subjektivna in kritiki se strinjajo, da ima Damijan kot akademski profesor enostavno preveč težav s svojim seksizmom v komunikaciji z ženskami kot tudi značilnim pokroviteljskim tonom do večine sogovornikov, da bi to lahko spregledali. Ali kot so o njem dejali njegovi slušatelji na Ekonomski fakulteti: JPD rad predava tako, da ima s študenti čim manj dela. V debati je nezmotljiv in ima zadnjo besedo, ideološko je zaslepljen in občasno ponižuje sogovornika, na koncu pa se v Tarči na nacionalki hvali, da dela 18 ur na dan.

Slovensko sodstvo je samo sebi največji sovražnik. Zadnji primer, zaradi katerega so čustva na družbenih omrežjih skoraj ponorela, je sodni epilog, v katerem je tožilstvo četverici mladih Dolenjcev očitalo poskus skupinskega posilstva slabotne osebe, vendar jih je sodišče oprostilo, sodnik prvostopenjskega sodišča pa je bil – tako je poročal Dnevnik – celo tako »duhovit«, da je v sodbi zapisal, da je bilo dogajanje pogojeno z mladostjo vpletenih in njihovim hormonskim neravnovesjem.

V dneh, ko tibetanski duhovni in verski voditelj, dalajlama Tenzin Gjaco, praznuje 90 let, so se napetosti med njegovimi privrženci in Pekingom ponovno povečale. Kitajska, ki si je leta 1950 nasilno priključila Tibet, že leta grozi, da naslednji dalajlama ne bo reinkarnacija svojega predhodnika po razsvetljenju tibetanskih duhovnikov, ampak bo izbranec komunistične partije, ki očitno želi imeti popoln nadzor tudi nad reinkarnacijo

Zgodilo se je točno to, kar smo napovedali prejšnji teden: na vrhu zveze Nato v Haagu so se pod pritiskom Američanov vsi, tudi Slovenčki, strinjali z dvigom obrambnih izdatkov – in to konkretno. Z dosedanjih najmanj dveh odstotkov BDP na vsaj 3,5 odstotka neposredno za obrambo plus 1,5 odstotka za t. i. odpornost, kot bi lahko rekli investicijam v vse, kar ni orožje, je pa povezano z obrambo in varnostjo.