Vendar, pravi, bodo podprli rešitve, ki bodo koristne za ljudi. Kritična je tudi do prejšnje koalicije, v kateri jih prejšnji premier ni obravnaval spoštljivo in enakovredno.

Meni tudi, da bi se morala pojasniti ozadja, zakaj prejšnja vlada ni sprejela odločitve o pridružitvi tožbi na mednarodnem sodišču zoper Izrael. Pogovarjali smo se tudi o stanju v pravosodju, ali potrebujemo SKOK, kaj se bo zgodilo na kongresu stranke in zakaj iščejo skupnega kandidata za novega ljubljanskega župana.

Prejšnji teden smo dobili četrto vlado Janeza Janše. Javnost se še vedno sprašuje, kdo je prispeval skrivnostni 51. glas za njegovo izvolitev za mandatarja. Nekdanji predsednik vlade Robert Golob je na tiskovni konferenci namignil, da naj bi glas prišel iz vrst Socialnih demokratov. Je to res? Ste morda vi dali ta glas?

Ne, 51. glas ni prišel iz vrst Socialnih demokratov. Smo pa že dolgo navajeni, ne samo v prejšnji koaliciji, da se ob vsakem političnem zapletu odgovornost pogosto pripisuje prav naši stranki.

Če ne prevzamemo glasovnic, ravnamo narobe; če jih prevzamemo in glasujemo, spet kažejo s prstom na nas. Lahko zagotovim, da ne jaz ne moji kolegica in kolegi iz poslanske skupine SD nismo podprli vlade Janeza Janše. To smo jasno napovedali že pred glasovanjem in poudarili po njem.

Ali drži, da ste si med seboj pokazali glasovnice?

Lahko rečem, da smo stranka z dolgo tradicijo in da imamo svoje načine zagotavljanja medsebojnega zaupanja.

Kakšna bo četrta Janševa vlada? Ali vidite možnosti za sodelovanje z njo?

Socialni demokrati smo na volitve šli s programom Dogovor za mir, razvoj in blaginjo. Ves čas smo poudarjali pomen dialoga in preseganja ideoloških delitev med levico in desnico. Vendar način, na katerega je nova koalicija začela svoj mandat, ne vzbuja veliko optimizma. Zato ne pričakujem veliko možnosti za sodelovanje. Kljub temu bomo Socialni demokrati vedno pripravljeni podpreti predloge, ki bodo koristili Sloveniji ter njenim državljankam in državljanom.

Kaj to pomeni za napovedano partnerstvo za razvoj? Ga ne boste podpisali?

O tem je še prezgodaj govoriti, saj dokumenta sploh še nismo videli. Osebno sem skeptična, ker dosedanji način delovanja nove koalicije ne daje veliko razlogov za optimizem. Če bomo prejeli pobudo, bo odločitev sprejela stranka prek svojih organov. Za zdaj nimamo nobenega uradnega gradiva, zato bi bilo neodgovorno napovedovati končno stališče.

Treba pa je razumeti, da so razlike med našimi vrednotami in politiko, ki jo zastopa sedanja desna koalicija, precejšnje. Že zdaj se kažejo razlike v odnosu do socialnega dialoga, strokovne razprave in parlamentarnih postopkov.

Opozarjamo tudi na omejevanje razprave poslank in poslancev, ki je pravzaprav naše temeljno orodje političnega delovanja. Zato ne verjamem, da bo sodelovanje preprosto. Bomo pa kritična in konstruktivna opozicija. Predloge, ki bodo koristni za ljudi, bomo skušali izboljšati in jih, če bomo pri tem uslišani, tudi podprli.

Nekatera področja bodo zahtevala več kot navadno večino, na primer ustanovitev pokrajin. So še kakšni projekti, ki bi jih Socialni demokrati lahko podprli?

Koalicijski sporazum je za zdaj precej splošen dokument. V njem je mogoče najti nekaj rešitev, ki so nam blizu in ki smo jih zagovarjali že sami. Med njimi je tudi ustanovitev pokrajin in za večjo vlogo regij smo si intenzivno prizadevali na ministrstvu za kohezijo in regionalni razvoj pod vodstvom ministra Aleksandra Jevška.

Prav tako smo že vrsto let zagovarjali brezplačne vrtce, vendar zaradi finančnih in drugih omejitev v dosedanjih koalicijah teh rešitev ni bilo mogoče uresničiti. Vseeno velja staro pravilo: bistvo je v podrobnostih. Šele ko dobiš konkreten zakonodajni predlog, lahko oceniš njegove dejanske posledice.

Naloga opozicije je, da gradiva natančno preuči, predlaga izboljšave in opozori na morebitne težave. Če bodo naši predlogi upoštevani, lahko določene rešitve tudi podpremo. Glede na dosedanje ravnanje koalicije pa za zdaj kaže, da bomo predvsem opravljali vlogo kritične opozicije.

Kaj kot nekdanja pravosodna ministrica menite o predlogu ustanovitve posebnega organa za boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu SKOK?

Iz koalicijskega sporazuma je mogoče razbrati, da naj bi šlo za organ za pregon najhujših oblik kriminala in korupcije po vzoru hrvaškega Uskoka. V Sloveniji pa tak organ že imamo – Specializirano državno tožilstvo. Že v času mojega mandata smo pripravljali določene spremembe, ki bi jih bilo smiselno uveljaviti. Zaradi dolgotrajnega usklajevanja sodniške in tožilske zakonodaje številni predlogi niso bili sprejeti v predvideni obliki.

Prepričana sem, da zakon o državnem tožilstvu potrebuje nekatere spremembe. Veseli me tudi, da je Specializirano državno tožilstvo dobilo novo vodstvo, kar mu daje možnost za nov zagon.

Po mojem mnenju bi bilo treba natančneje določiti pristojnosti tega tožilstva. Manj zahtevne zadeve naj bi prevzela druga tožilstva, Specializirano državno tožilstvo pa bi se osredotočilo na najhujša kazniva dejanja, na najzahtevnejše primere gospodarskega kriminala in korupcije.

Po predlogu nove koalicije bi bila v SKOK vključena tudi Komisija za preprečevanje korupcije. Bi jo na ta način ukinili?

Komisija za preprečevanje korupcije ima povsem drugačne naloge kot policija ali tožilstvo. Njena vloga je predvsem preventivna. Opozarja na tveganja za korupcijo, krepi integriteto javnih funkcionarjev in predlaga izboljšave zakonodaje. Zato ne vidim razloga, da bi jo združevali z organi pregona.

Primož Lavre

Takšna rešitev tudi ni v skladu z uveljavljenimi evropskimi in mednarodnimi standardi. O tem sem povprašala tudi kandidata za ministra za pravosodje, vendar takrat nisem dobila podrobnejšega pojasnila. Ko bomo videli konkreten predlog, ga bomo lahko resno ocenili. Za zdaj pa lahko rečem le, da ustrezne institucije že imamo.

Vesela sem, da nam je v času mojega mandata uspelo imenovati večje število državnih tožilcev. V prejšnjem Janševem mandatu so bila imenovanja dolgo blokirana, kar je vplivalo tudi na učinkovitost dela. Danes je tožilcev več kot kadarkoli prej, zato lahko državljani upravičeno pričakujemo tudi ustrezne rezultate.

Kako ocenjujete delovanje pravne države v Sloveniji?

Pogosto poslušamo očitke, da pravna država ni enaka za vse, da imamo različne vatle ali vafle, kot se rada pošalim. Med pripravo pravosodne reforme smo pregledali številne analize in gradiva iz zadnjega desetletja. Upam si trditi, da imamo problem s sodnimi zaostanki. Sodišča danes rešijo približno tretjino manj zahtevnejših zadev kot pred desetimi leti.

Pred leti je Sodni svet ukinil normo in izrazil pričakovanje, da se bo povečala kvaliteta. Normo so postopoma nadomestili časovni standardi. Vendar številke ostajajo dejstvo. V povprečju sodišča v letu in pol relativno hitro rešijo zadeve, vendar najodmevnejši in najzahtevnejši postopki pogosto trajajo predolgo.

Po mojem mnenju je vsak postopek, ki presega razumen čas odločanja, predolg. Ni pomembno, za koga gre ali kako izpostavljena je posamezna zadeva. Dolgotrajni postopki ustvarjajo vtis neučinkovitosti in zmanjšujejo zaupanje javnosti v pravno državo. Zato sem vedno pozivala tako generalno državno tožilko kot predsednika vrhovnega sodišča, naj javnosti pojasnjujeta odločitve.

Tudi kadar gre zgolj za procesna vprašanja, je pomembno, da ljudje razumejo, zakaj določeni postopki trajajo tako dolgo. Pravosodni paket organizacijskih zakonov je le del rešitve. Zasleduje enakomernejšo obremenitev sodnikov s ciljem, da bi državljani po vsej Sloveniji do sodnih odločitev prihajali v primerljivem času, ne glede na to, kje živijo.

Poleg tega je treba prenoviti tudi procesno zakonodajo. Zakon o kazenskem postopku se že vrsto let spreminja predvsem zaradi prenosa evropskih direktiv, manj pa zaradi celovitega premisleka o njegovi učinkovitosti. Doslej še ni bil pripravljen celovit zakon o kazenskem postopku, ki bi postopke bistveno pospešil.

Prej ali slej se bomo morali lotiti tudi tega zahtevnega projekta. Kriminalne združbe so pogosto korak ali dva pred organi preiskave in pregona. V Sloveniji imamo zelo omejene prikrite preiskovalne ukrepe in tudi zelo visoke dokazne standarde, zaradi katerih nekateri dokazi, ki bi jih v drugih evropskih državah lahko uporabili v sodnem postopku, pri nas niso dopustni.

Postopki proti ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću trajajo že več kot 15 let. Zakaj?

Vsak postopek, ki presega razumne časovne okvire, je zame nesprejemljiv. Vendar je to predvsem vprašanje za sodstvo kot samostojno vejo oblasti. Pri pripravi zakonodaje sem želela poudariti tudi odgovornost predsednikov sodišč. Njihova naloga ni zgolj organizacija dela, ampak tudi spremljanje, ali postopki potekajo v skladu s časovnimi standardi.

Ni sprejemljivo, da posamezne zadeve več let stojijo. Po mojem mnenju opozorilo predsednika sodišča sodniku v takšnem primeru ne pomeni posega v sodniško neodvisnost. Gre za zagotavljanje učinkovitega delovanja sistema.

Tudi sodstvo bi se moralo večkrat vprašati, zakaj ljudje izgubljajo zaupanje v pravno državo. Kjer obstajajo objektivni razlogi za dolgotrajnost postopkov, bi jih bilo treba javnosti jasno pojasniti. Končni cilj mora biti, da vsak posameznik v razumnem roku prejme sodno odločitev.

Ko govorimo o zaupanju v pravosodje, se ne moremo izogniti tragični smrti Aleša Šutarja iz Novega mesta. Zaradi tega primera ste tudi odstopili z mesta ministrice. Napadalec je bil obsojen na šest let in tri mesece zapora, zanimivo pa je, da je policija sprva pridržala drugo osebo. Kako lahko pride do takšne napake?

To je predvsem vprašanje za policijo kot organ odkrivanja kaznivih dejanj. Najprej pa bi rada pojasnila razloge za svoj odstop. Takrat sem želela predvsem umiriti razmere. V času dogodka sploh nisem spremljala medijev, saj sem bila doma v Velenju. Šele zvečer me je poklical predsednik vlade in zahteval pripravo poročila.

Ministrstvo za pravosodje ni vključeno v operativno delo policije ali tožilstva. Gre za samostojne institucije, ki svoje delo opravljajo neodvisno. Prav tisti dan smo imeli obsežen strokovni posvet o spremembah kazenskega postopka, na katerem so sodelovali policija, tožilstvo, odvetniki, varuh človekovih pravic in drugi strokovnjaki.

Razpravljali smo o številnih izboljšavah sistema. Še danes mi je hudo zaradi te tragedije. Menim, da je tudi posledica dejstva, da je nasilje v družbi postalo preveč sprejemljivo. Zame pa je to popolnoma nesprejemljivo.

S svojim odstopom sem želela omogočiti, da policija, tožilstvo in sodišča svoje delo opravijo brez političnih pritiskov. Sama nisem ne sodnica ne tožilka ne policistka in vseh okoliščin primera ne poznam. Zato bi bilo neodgovorno, da bi ga vsebinsko komentirala.

Menim pa, da bi morale pristojne institucije javnosti podrobneje pojasniti, kako je prišlo do začetnih napačnih usmeritev preiskave. Več strokovne komunikacije bi prispevalo k večjemu zaupanju javnosti.

Zanimivo se mi zdi tudi, da je vlada zakon poimenovala po Alešu Šutarju, torej po žrtvi kaznivega dejanja. Kasneje so številni pravniki zakon ostro kritizirali, ustavno sodišče pa je del njegovih določb celo razveljavilo. Je po vašem mnenju primerno, da se zakon poimenuje po žrtvi, še posebej če se kasneje izkaže, da ni ustrezno pripravljen?

Kolikor vem, v Sloveniji takšnih primerov doslej nismo poznali. Gre za prakso, ki jo poznajo nekatere druge države, kjer po odmevnih primerih poimenujejo določene ukrepe ali celo zakone. Sama se ne bi posebej opredeljevala do poimenovanja.

Pomembnejša se mi zdi vsebina. Že takrat sem opozarjala, da številne rešitve, ki jih je zakon prinašal, slovenska zakonodaja v določeni obliki že vsebuje. Policija pa je opozarjala, da nekaterih obstoječih zakonskih možnosti ne more uporabljati dovolj učinkovito.

Upam, da so v vmesnem času opravili podrobno analizo razlogov za to in ugotovili, kje so dejanske težave. V preteklosti smo pogosto spremljali medsebojno prelaganje odgovornosti med policijo in tožilstvom in sodstvom.

Policija je na primer opozarjala na dolgotrajnost pridobivanja sodne odredbe za preiskavo, tožilstvo in sodstvo na pomanjkljivo pripravljene zadeve, javnost pa je dobivala občutek, da sistem ne deluje.

Veliko težavo vidim prav v pomanjkljivi javni komunikaciji med institucijami, česar javnost ne more razumeti. Naj navedem konkreten primer. Če nekdo eno leto ne plačuje preživnine za svoje otroke, gre po presoji tožilstva za eno kaznivo dejanje neplačevanja preživnine, policija pa neplačevanje za vsak posamezni mesec obravnava posamezno, torej dvanajst kaznivih dejanj.

Primož Lavre

Takšne razlike v razumevanju postopkov javnosti običajno niso pojasnjene, zato vzbujajo nerazumevanje in nezaupanje. Kot ministrica sem zato večkrat sklicala sestanke z ministrom za notranje zadeve, generalno državno tožilko in vodstvom policije.

Želela sem doseči poenoteno komunikacijo, saj za pravno državo ni dobro, da različne institucije o istih vprašanjih dajejo različna pojasnila. Podobno velja za razmerje med policijo in tožilstvom.

Pogosto smo slišali očitke na račun nedela tožilstva, vendar je treba razumeti, da tožilstvo na primer ne more ukrepati, če policija poda ovadbo zoper neznanega storilca. Koga naj preganja tožilec? Čeprav so mi vsi zagotavljali, da med institucijami obstaja dobro sodelovanje, javnost tega pogosto ni zaznala. Prav zato sem menila, da bi bilo treba na tem področju storiti bistveno več.

Podobna vprašanja so se pojavljala tudi pri sodstvu. V javnosti se je večkrat pojavil očitek, da posamezniki za istovrstna kazniva dejanja večkrat zapored prejmejo zgolj pogojne kazni.

Na to sem opozorila tudi predsednika vrhovnega sodišča. Seveda so sodniki pri odločanju neodvisni, vendar mora biti sodna praksa skladna z zakonodajo. Prepričana sem, da je sodstvo v zadnjih letih razmislilo tudi o teh vprašanjih in da bo praksa v prihodnje bolj enotna. Kljub temu mi je iskreno žal, da je bila za sprožitev teh razprav potrebna tako tragična zgodba.

Naj še enkrat omenim uporabo dokazov, ki so bili pridobljeni brez sodne odredbe. Pri sprejemu t. i. Šutarjevega zakona je bilo izpostavljeno, da če bi kamera na sosednji hiši posnela to kaznivo dejanje, tega ne bi smeli uporabiti v sodnem postopku, saj po veljavni slovenski ureditvi kamera na zasebnem zemljišču ne sme snemati javnega kraja.

Moje stališče je, če poenostavljeno povem, da bi moral imeti sodnik več možnosti za presojo o uporabi tako pridobljenega dokaza. In v postopku bi lahko in bi moral sodnik presoditi, ali ga bo uporabil, ter svojo odločitev ustrezno obrazložiti.

Takšne rešitve poznajo tudi številne druge evropske države. V Sloveniji pa je razprava o tem še vedno precej zadržana in pričakujem, da bi se takšnim spremembam močno uprli predvsem odvetniški krogi. Včasih se nekateri res šalijo, da imajo pri nas lahko delo.

V tem mandatu ste predsednica odbora za zadeve Evropske unije v državnem zboru. Ob predstavitvi kandidata za zunanjega ministra Toneta Kajzerja ste se poslanci Socialnih demokratov in Gibanja Svoboda vzdržali glasovanja. Vas je kot kandidat prepričal?

Če bi me prepričal, bi glasovala za. Nekatere predstavitve kandidatov so bile dovolj kakovostne, da nismo ocenili, da bi bilo primerno glasovati proti. Hkrati pa nekatere predstavitve niso dosegle naših pričakovanj.

Ali je zasuk slovenske politike do Izraela povezan z afero Black Cube? Se je Izrael vpletal v slovenske volitve?

Glede na informacije, ki so bile objavljene v javnosti, lahko rečemo, da je do določenega vplivanja oziroma poskusov vplivanja prišlo. Posnetki in aktivnosti, ki so prišli v javnost, kažejo na vpletenost oseb oziroma struktur, povezanih z Izraelom. Težko pa ocenim, kako je to dejansko vplivalo na volilni rezultat.

Če pa se vrnem k novemu ministru za zunanje in evropske zadeve: mislim, da mnogi vanj polagamo določena pričakovanja. Gre za kariernega diplomata, ne za politika, ki bi ga oblikovala zgolj strankarska logika.

V času, ko postaja mednarodno okolje vse bolj nestabilno in nevarno, bo Slovenija potrebovala veliko modrosti pri oblikovanju svoje zunanje politike. Upam, da pri tem ne bomo pozabili na vrednote, ki smo jih zagovarjali doslej, tudi glede dogajanja v Gazi in podpore palestinskemu narodu.

Ali je Izrael vplival tudi na odločitev Golobove vlade, da Slovenija ni pristopila k tožbi proti Izraelu na Meddržavnem sodišču zaradi domnevnega genocida nad Palestinci? Zakaj vlada ni podprla predloga, ki ga je pripravilo zunanje ministrstvo pod vodstvom Tanje Fajon?

Tanja Fajon je bila ministrica Socialnih demokratov in naši ministri so ta predlog podprli. Kaj se je dogajalo v ozadju in zakaj končne odločitve ni bilo, pa je verjetno vprašanje za milijon evrov ali še več. Upam, da bo nekoč javnosti pojasnjeno, kaj se je dogajalo v obdobju pred volitvami in kakšni so bili dejanski razlogi za sprejete odločitve. Menim, da si Slovenija zasluži popolno razjasnitev vseh okoliščin.

Mimogrede, veste kaj o nadaljnjih načrtih Tanje Fajon? V javnosti se pojavljajo ugibanja, da bi se lahko vrnila na RTV Slovenija.

O tem vem toliko kot vsi drugi – torej predvsem iz medijev. V stranki smo se dogovorili, da se bomo o nadaljnjih potezah nekdanjih ministrov in drugih pomembnih sodelavcev pogovarjali neposredno z njimi. Vsak bo sam ocenil, kje vidi svojo prihodnjo poklicno ali politično pot.

Lahko pa rečem, da ima Tanja Fajon izjemno veliko znanja in mednarodnih izkušenj. Kot ministrica za zunanje in evropske zadeve je Sloveniji zagotovila visoko stopnjo prepoznavnosti in ugleda v mednarodnem prostoru. Prepričana sem, da ima odprte številne možnosti – bodisi v mednarodnih organizacijah, diplomaciji, svetovalnih vlogah ali drugje. Njeno znanje in izkušnje so zagotovo iskani.

Generalni sekretar Nata Mark Rutte je Sloveniji očital, da je pri poročanju o obrambnih izdatkih običajne proračunske postavke prikazovala kot obrambne izdatke. Tako naj bi namesto napovedanih dveh odstotkov BDP za obrambo dejansko namenila približno 1,6 odstotka. Je Slovenija skušala zaveznike zavesti?

Najprej moram povedati, da me kot nekdanjo obrambno ministrico žalosti, da se razprava o obrambi pogosto skrči zgolj na vprašanje nakupa orožja. Sodobna varnostna politika je bistveno širša.

Ne poznam vseh podrobnosti tega konkretnega primera, vendar ima Nato zelo natančno določena pravila glede tega, katere postavke se štejejo med obrambne izdatke. Vanjo sodijo številne stvari: infrastruktura, usposabljanje kadrov, vlaganja v vojaške objekte, logistika in druge zmogljivosti.

Posebna kategorija pa so nakupi oborožitve in vojaške opreme. Zato težko komentiram, ali je šlo za napačno interpretacijo, metodološko razliko ali kaj drugega. Dejstvo pa je, da so obrambni izdatki že vrsto let predmet političnih razprav v Sloveniji.

Sama si želim predvsem, da bi bila Slovenska vojska ustrezno opremljena in usposobljena ter da bi Slovenija ostala verodostojna članica zavezništva. Svet danes ni več tako varen, kot smo si morda predstavljali pred desetletji. Po drugi svetovni vojni ni bilo obdobja s toliko vojnami in oboroženimi konflikti, kot jih spremljamo danes.

Ob tem pa se moramo vprašati tudi, kaj sploh pomeni sodobna obramba. Ni dovolj zgolj kupovati vedno več orožja. Razmisliti moramo, kakšne zmogljivosti dejansko potrebujemo in kako naj bo vojska organizirana, da bo sposobna učinkovito opravljati svojo obrambno nalogo. Pričakujem, da bo razprava o tem v prihodnjih letih še intenzivnejša.

Veliko bo odvisno od razvoja mednarodnih razmer, od prihodnje vloge Nata, pa tudi politike ZDA. Pomembno bo spremljati, kako se bodo razvijali odnosi znotraj zavezništva in kakšno vlogo bo imela Evropa.

Že v času mojega mandata obrambne ministrice, v obdobju prvega mandata Donalda Trumpa, so se začele razprave o večji evropski obrambni samostojnosti. Po mojem mnenju smo na tem področju zamudili nekaj priložnosti.

Primož Lavre

Ne govorim kot strokovnjakinja za vse vidike obrambne politike, vendar menim, da bi morala EU okrepiti svoje skupne obrambne zmogljivosti in medsebojno sodelovanje. Močna EU pomeni tudi večjo sposobnost držav članic, da skupaj skrbijo za svojo varnost. Ob tem pa ne smemo pozabiti, zakaj je evropski projekt sploh nastal.

EU temelji na miru, človekovih pravicah, demokraciji in temeljnih svoboščinah. Zato se moramo vprašati tudi, koliko sredstev namenjamo oboroževanju in koliko vlagamo v ljudi, izobraževanje, javno zdravstvo, raziskave, razvoj in kakovost življenja. Zato nas čakajo zahtevni časi, ampak saj so vedno bili.

Jeseni bo stranka izvedla kongres, spomladi pa še enega. Kaj lahko pričakujemo?

Socialni demokrati že dalj časa pripravljamo statutarni kongres. O spremembah statuta govorimo praktično že od predzadnjega kongresa v Mariboru. Po informacijah, ki jih imam, so predlogi sprememb zdaj dokončno oblikovani. Predsednik stranke Matjaž Han je danes na srečanju v parlamentu povedal, da je večina priprav že zaključena.

Vendar so naše trenutne prioritete drugje, saj so pred nami lokalne volitve, zato vse razpoložljive moči usmerjamo v delo na terenu. SD ima v Sloveniji še vedno močno podporno mrežo članov, simpatizerjev in lokalnih predstavnikov.

Verjamem, da so njene vrednote še vedno žive in pomembne. Naš glavni cilj je, da ljudi spodbudimo k sodelovanju na lokalnih volitvah – bodisi kot kandidate za župane, občinske svetnike ali druge lokalne funkcije. Šele nato se bomo v celoti posvetili tudi notranji prenovi stranke in pripravam na prihodnji kongres.

Tam se bomo zazrli tudi vase, ali smo izpolnili pričakovanja na državnozborskih volitvah, ko smo bili vsi slabe volje zaradi rezultata, prav tako, kako se bomo odrezali na lokalnih volitvah, in potem se lahko odločimo, kako naprej.

V vaši stranki pogosto menjavate predsednike. Ali se kaj pripravlja tudi Matjažu Hanu?

Pri nas vsi nekdanji predsedniki pravijo, da je ena najtežjih funkcij prav funkcija predsednika Socialnih demokratov. Najprej te vsi nagovarjajo, da kandidiraš in prevzameš položaj, že naslednji dan po izvolitvi pa se začnejo kritike o tem, kaj vse bi moral narediti drugače. Ta mnenja so si pogosto povsem nasprotujoča.

Eni pravijo, da nisi dovolj glasen, drugi, da si preglasen. Eni opozarjajo, da boš razdrl koalicijo, drugi, da se te sploh ne sliši … Bi pa vseeno poudarila, da sem ponosna, da pripadam stranki, v kateri ne mislimo vsi enako, kajti več glav več ve.

Bi si pa včasih želela, da bi človeku, ko ga izvolimo na določeno funkcijo, dali vsaj nekaj časa in zaupanja, da začne delati. Kritiko pa bi bilo dobro najprej povedati osebno, ne pa prek medijev ali družbenih omrežij.

Vas pa ne zanima položaj predsednice stranke? Na zadnjem kongresu ste bili za podpredsednico izvoljeni z rekordnim številom glasov.

Moja politična pot je pravzaprav nekoliko posebna. Stranka me običajno poišče takrat, ko je treba reševati krizne situacije. Sama sem se vedno imela za nekakšno krizno menedžerko.

Rada sem med ljudmi in rada delam na terenu. Zdi se mi, da si je za pogovor treba vzeti čas. Na teren ne hodimo samo zato, da ljudem povemo, kaj se dogaja v parlamentu ali vladi, ampak predvsem zato, da jih poslušamo. Vsi živimo v nekakšnem mehurčku ljudi, s katerimi se redno srečujemo in od katerih poslušamo podobna mnenja.

Prav je, da slišimo tudi druge. Mislim, da prav zato, ker znam poslušati, uživam precejšnje zaupanje tako v stranki kot na terenu. Verjetno tudi zato, ker sem večkrat prevzela odgovornost, ko ni bilo nikogar drugega, ki bi bil pripravljen stopiti v ospredje.

Tudi pri odstopu po tragičnem dogodku v Novem mestu še danes menim, da sem ravnala pravilno. To sem lahko storila tudi zato, ker sem imela vse ključne zakonske rešitve pripravljene.

Vse, kar je bilo načrtovano, razen zadnje novele Kazenskega zakonika, je bilo v parlamentu tudi sprejeto. Če bi želela kandidirati za predsednico stranke, bi to storila že na prejšnjem kongresu, ko sem uživala zelo velik ugled tako znotraj stranke kot širše. Takrat so me mnogi spodbujali tudi h kandidaturi na evropskih volitvah.

Sama pa sem menila, da bi bilo neodgovorno zapustiti položaj pravosodne ministrice po zgolj nekaj mesecih mandata. Ko sprejmeš neko odgovornost, jo moraš opraviti do konca po svojih najboljših močeh. Tako sem ravnala doslej in tako nameravam ravnati tudi v prihodnje.

Ali bo po tem, ko Robertu Golobu ni uspelo sestaviti koalicije, SD znova postala vodilna stranka na levem političnem polu?

Upam, da se bodo vaše besede uresničile. Nam se ni treba ukvarjati s tem, kdo je zmagal na volitvah. Vemo, da smo pričakovali boljši rezultat in da bi lahko dosegli več.

Primož Lavre

Sama menim, da se je na koncu ponovno zgodilo taktično glasovanje. Volivci so se odločali predvsem med dvema voditeljema, tudi mediji so kampanjo v veliki meri predstavljali kot tekmovanje med predsednikom takratne vlade in predsednikom zdajšnje vlade. Štiri leta, ki so pred nami, ne bodo lahka.

Tudi opozicija bo morala zelo veliko delati, vsaj če sodimo po prvih potezah nove oblasti. Sama ostajam prepričana socialna demokratka in zagovornica leve strani. Zato si želim, da bi Slovenija čez štiri leta ali še prej ponovno dobila levosredinsko vlado.

Zakaj je Golobova koalicija oziroma vaša koalicija izgubila volitve? Kaj ste naredili narobe?

To je lahko le moja osebna ocena. Morda bodo politični analitiki to znali pojasniti bolje. Po bitki je lahko vsakdo general. Če pogledam iz svoje perspektive, smo bili Socialni demokrati pogosto tisti, ki smo se morali zaradi stabilnosti vlade in koristi države ugrizniti v jezik ter včasih tudi molčati.

Naši volivci tega niso vedno dobro sprejeli. Ljudje so videli, kako se je predsednik vlade vedel do svojih koalicijskih partnerjev, in to ni dobra popotnica za prihodnja sodelovanja.

Kljub vsemu je leva sredina skupaj prejela večino glasov. Del volivcev pa je nekatere stranke, ki so se po volitvah pozicionirale desno, pred volitvami dojemal kot levosredinske. Ali gre pri tem za zavajanje volivcev ali ne, bodo presodili volivci sami. Priložnost za to bodo imeli najpozneje čez štiri leta.

Kje bo Robert Golob čez štiri leta? Se bo, kot napoveduje, vrnil na položaj predsednika vlade ali bo že prej obupal in odšel nazaj v gospodarstvo?

Nisem mu dovolj blizu, da bi lahko odgovorila na to vprašanje. To je vprašanje zanj ali za njegove najbližje sodelavce. Sama si želim levosredinske vlade, tega nikoli nisem skrivala. Želim si tudi predsednika vlade, ki bo državnik, ki bo znal partnerje obravnavati spoštljivo in enakovredno ter bo sposoben iskati širše družbene in politične dogovore.

Prihodnje leto bomo imeli predsedniške volitve. Ste v SD zadovoljni s predsednico Natašo Pirc Musar ali boste imeli svojega kandidata oziroma kandidatko?

Za zdaj se ukvarjamo predvsem sami s seboj in z lokalnimi volitvami, zato bi bilo o predsedniških volitvah še preuranjeno govoriti. S predsednico sem se večkrat srečala, jo spoštujem, cenim pa tudi nekatere njene zadnje poteze. Čez nekaj mesecev bo odgovor na to vprašanje verjetno lažji.

Kaj boste naredili na lokalnih volitvah v Ljubljani? Boste imeli svojega kandidata ali boste podprli koga drugega? Za kandidaturo se omenjajo sedanji župan Zoran Janković, zelo verjetno tudi Urška Klakočar Zupančič, menda pa je v igri tudi Luka Mesec.

Dobro bi bilo, če bi nam na levem političnem polu uspelo najti skupnega kandidata in bi ga skupaj podprli. To je ena možnost. Druga realnost pa je, da mora resna in pomembna politična stranka za najpomembnejše funkcije ponuditi svojega kandidata oziroma kandidatko. Zato je za zdaj še prezgodaj govoriti o konkretnih odločitvah.

Ne vem, kakšni pogovori trenutno potekajo v ljubljanski mestni oziroma območni organizaciji. Pri nas imamo demokracijo v stranki in lokalne organizacije se v veliki meri same odločajo, kako bodo nastopile na volitvah. Za svoje odločitve potem tudi nosijo odgovornost.

Ali lahko iz tega odgovora sklepam, da iščete kandidata, ki ne bi bil Zoran Janković?

Zoran Janković ni bil nikoli naš skupni kandidat.

Kakšni pa so vaši politični načrti? Bili ste ministrica za obrambo in za pravosodje. Vas zanima še kakšen resor, denimo čez štiri leta, ko pričakujete vrnitev na oblast?

Vesela sem, da lahko v parlamentu zastopam mestno občino Velenje. Obdobje, ko nismo imeli svojega poslanca ali poslanke, se je poznalo, zato upam, da bom to nalogo opravljala dobro. V tem trenutku ne razmišljam o ničemer drugem.

To sem povedala že večkrat, tudi če bi bila sestavljena levosredinska vlada, sama iz parlamenta ne bi odšla. Ko sem prvič postala obrambna ministrica, sem to lahko storila zato, ker je v parlament prišel drug poslanec iz Šaleške doline, tako da je Velenje še naprej imelo svojega predstavnika.

Kakšna bo moja nadaljnja politična pot, ne znam napovedati. Upam pa, da bodo moji sosedje, prijatelji in znanci v Velenju prepoznali moje delo ter da bom uspešno zastopala interese mesta.

Menim, da imam veliko znanja in izkušenj. Vem, na katera vrata je treba potrkati, poznam postopke in lahko pomagam tako pri projektih lokalnega pomena kot pri zadevah, ki zahtevajo sodelovanje države. Eden od primerov je cestna povezava z Velenjem. Gradi se tretja razvojna os, a obstoječa cesta je še vedno v slabem stanju.

Tudi na drugih področjih ostaja veliko izzivov, ki jih je treba rešiti. Kot minister si pogosto omejen na področje svojega resorja, poslanec pa lahko odpira vprašanja na vseh področjih in naslavlja katerikoli resor oziroma kateregakoli ministra. V tem vidim prednost poslanskega dela in možnost, da za svoj kraj narediš še več.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter