Čeprav je Janševa četrta, a hkrati tudi prva res desna vlada šele dobro prisegla in ne glede na to, da se nova opozicija šele privaja na razmere, pa ne sindikati ne levičarska civilna družba, ki sicer še vedno preboleva šok po političnem preobratu, ne bodo dolgo sedeli križem rok.

Protestno zbiranje podpisov, grožnje z referendumi in preiskovalnimi komisijami se že začenjajo. Pred nami so sicer poletne počitnice, vendar se politični boj septembra nadaljuje. Kaj lahko opozicija pripravi v odgovor Janševi vladi, na katerih frontah ga bodo pričakali in s čim vse mu lahko zagrenijo vladanje?

Robert Golob, ki naj bi naslednje mandatno obdobje preživel kot poslanec in vodja opozicije, se je prejšnji teden le oglasil s kratkim viralnim sporočilom na družbenem omrežju Facebook: »Kako ustaviti Janeza Janšo? Vsak lahko da svoj glas za referendum proti politični policiji.«

Facebook

Poziv se nanaša na spremembe parlamentarne preiskave, ki so sprožile ogorčenje med opozicijo in delom civilne družbe. Bivši premier, ki je ob primopredaji poslov svojemu nasledniku suvereno izjavil, da upa, da bo država, potem ko jo bodo svobodnjaki po naslednjih volitvah prevzeli nazaj, še vedno v tako dobrem stanju kot danes, vzbuja pomisleke glede svoje prihodnje vloge.

Bo dejansko zdržal ves mandat v parlamentu kot opozicijski poslanec? Mu bo uspelo ohraniti trdnost v stranki in jo obdržati na prvem mestu v javnomnenjskih anketah? Opozicijska vloga, za katero se je v minulih treh desetletjih specializiral Janša, z njo pa nikoli niso imeli težav niti v Novi Sloveniji, predstavlja velik izziv za politika, nevajenega porazov.

Robert Golob bo moral, če želi na naslednjih volitvah ponuditi vsebinsko alternativo sedanji desni vladi, trdo garati in predvsem graditi strukturo stranke in s tem tudi opozicije. To pa je projekt, neprimerljivo zahtevnejši od zmage aprila 2022.

Če bi Golob kapituliral in pustil na cedilu levo opozicijo, bo morala ta skozi zahteven proces iskanja najprimernejšega voditelja za naslednje volitve. Posebej ostra bo tekma za primat med Levico in Socialnimi demokrati. Ob misli, da je takšen scenarij povsem možen, je lahko Janez Janša že zjutraj, ko se zbudi, prešerne volje.

Sto dni premirja

Nekoč je veljalo, da se novoizvoljeni vladi podari sto dni miru, ko opozicija gentlemansko stoji ob strani in ne napada vlade. Poudarek je na »nekoč«.

Že prejšnja vlada, ki jo je junija 2022 prevzel Robert Golob, takšnega privilegija ni imela več. Soočena s serijo referendumov, na katerih je bila sicer uspešna, je praktično že takoj na začetku padla v permanenten konflikt z opozicijo.

Bobo

Socialni demokrati so se nekoliko distancirali, vendar so delili usodo preostalih dveh strank. Zdaj se zgodovina, vsaj tako kaže, deloma ponavlja, saj tudi Janševo vlado čakata najmanj dva referenduma, ki ju posredno podpira tudi opozicija.

Kako bo takšen turbulenten začetek vplival na vladanje človeka, ki je ob Janezu Drnovšku edini že četrtič prevzel premierski položaj? Bodo referendumske grožnje oslabile ali utrdile desno vladno koalicijo in sodelovanje z zunajkoalicijsko partnerico Resnico?

Če bi se ocenjevanja groženj (tveganj) in slabosti četrte vlade Janeza Janše lotili po strogo racionalni ekonomski analizi SWOT, potem bi jih lahko opredelili kot notranje in zunanje, med katere vsekakor spadajo referendumi ali ustavne presoje, s katerimi žuga leva opozicija.

Notranja trenja bo težje zaznavati, saj bodo vladne stranke naredile vse, da jih čim bolj prikrijejo pred javnostjo, mediji in političnimi nasprotniki. Tako kot vsaka vladna koalicija se bo tudi Janševa, v kateri ima dominantno vlogo SDS, konservativni trojček z NSI na čelu in Demokrati pa so manjšinski igralci, prej ali slej soočila z izzivi na tem področju.

Vseeno pa lahko pričakujemo manj nesoglasij kot v prejšnjih treh Janševih koalicijah, saj je sedanja svetovnonazorsko zelo sorodna, skorajda usklajena. Tudi Golobova leva koalicija je bila, boste porekli. Že že, vendar je razlika v političnih izkušnjah obeh premierjev – in tu je Janez Janša neprimerno na boljšem.

Robert Balen

Dolga politična kilometrina in izkušnje s prejšnjimi vodenji vlad vzbujajo občutek, da bo premier poskrbel za notranjo trdnost koalicije, v kateri ni niti ene leve ali levosredinske stranke, kar se je na desnici zgodilo prvič v zgodovini.

Ironija je, da se je enako, le z nasprotnim predznakom, zgodilo v mandatu prejšnje, leve vlade (2022–2026). A če so svobodnjaki praviloma popuščali Levici in izpolnjevali njen program, pa so kratko odnesli Socialni demokrati (SD), zato se ne gre čuditi zadržanosti njenega predsednika Matjaža Hana, ko gre za a priori negativističen odnos novopečene opozicije do Janše.

Kdo v Janševi koaliciji bo »prevzel« status Socialnih demokratov, je intrigantno vprašanje, na katero pa lahko takoj ponudimo odgovor: Demokrati. Stranka, ki jo je ustanovil Anže Logar, domnevni odpadnik od SDS, bo v vladi najbolj strogo podvržena premierjevemu nadzoru in nezaupanju. Na to kažejo že govorica telesa in nekatere pretekle izjave Janeza Janše na račun Anžeta Logarja in Tadeja Ostrca, ministra za zdravje.

Janševo »partnerstvo za mir«

Če torej izhajamo iz predpostavke, da je v Janševi vladi en in edini kapitan, ki je dovolj izkušen in avtoritativen, da bo posadka rutinirano opravljala svoje delo in izpolnjevala navodila šefa, posebnih dvomov glede notranje koherentnosti in uigranosti med ministri in ministricami četrte Janševe vlade ni.

Ostane le še vprašanje odnosa z »zunajzakonsko partnerico«, stranko Resnica, kjer pa je pravo vprašanje pravzaprav eno samo: kolikokrat pa bo Janša sploh potreboval njenih pet poslancev, ki mu omogočajo absolutno večino? Ob predpostavki, da mu državni svet ne bo metal polen pod noge, saj ima tam desnica večino, je odgovor jasen: redkokdaj, morda celo nikoli.

Robert Balen

To pa Zorana Stevanovića, ki je spretno unovčil svoj žeton že na začetku, se pravi pred izvolitvijo premierja in pred imenovanjem vlade, postavlja v privilegiran položaj. Mirno lahko sedi na predsedniškem stolčku na Šubičevi 4, parlamentira, provocira poslanke opozicije in igra vlogo »konstruktivne opozicije«, formalno pokrit s sporazumom o sodelovanju, imenovanim »partnerstvo za razvoj«.

Pravzaprav bo Stevanović lahko perfidno še naprej opravljal neprijetno delo za Janšo; prevzel bo tiste projekte, s katerimi si SDS ali vlada ne bosta želeli mazati rok.

Recimo obračun z nacionalno RTV-hišo, o čemer pišemo v tokratnem Reporterju. Prav Resnica je tista, ki je prevzela štafeto populističnega boja za ukinitev RTV-prispevka. S tem si bo Janša lahko pilatovsko umil roke, vesel, da mu ni treba neposredno posegati v državno televizijo, iz katere so Golobovi aktivisti po letu 2022 izganjali janšiste, zdaj pa očitno prihaja čas, ko bodo na Kolodvorski lovili antijanšiste in poskrbeli za maščevanje.

Kdo so zunanji sovražniki

Vladna koalicija, v kateri je najmanj ortodoksna stranka Demokratov, se načeloma ne bi smela ukvarjati sama s sabo, saj jo povezujeta obsežna koalicijska pogodba in sorodni program praktično na vseh področjih. To pa pomeni, da bo imela vlada več energije in časa, da se posveča drugim.

Seznam tem, na katerih se bo skoraj zagotovo zapletla v spore in naletela na odpor političnih in ideoloških nasprotnikov, ni prav kratek: zdravstvo, davki, sodstvo, sociala (dolgotrajna oskrba), sindikati, nevladniki, potencialno se lahko konflikti ustvarijo tudi na področju vzgoje in izobraževanja (šolstvo, zasebni vrtci), kulturne politike in t. i. zelenega prehoda.

Levičarji so prepričani, da »janšisti« v resnici ne verjamejo v podnebne spremembe in da bo zato politika nove vlade do zelenega prehoda neprimerno manj ambiciozna kot doslej.

Jure Klobčar

Sindikati, ki so večinsko levo usmerjeni, so že tradicionalno negativno nastrojeni do Janševe vlade. Interventni zakon, sprejet v času medvladja, bo očitno končal na ustavnem sodišču, saj ni jasno, ali je referendum o njem sploh dopusten. Zbiranje podpisov ne bi smelo biti problem za sindikate, ki so v Sloveniji tako ali tako privilegirani, ko gre za moč in vpliv.

Omejevanje njihovega financiranja z ukinitvijo obvezne članarine, kar je po oceni sindikalnih voditeljev nesprejemljivo in Slovenijo potiska v smer Orbanove Madžarske, kot so se izrazili, lahko razumemo tudi kot del vladne strategije, da finančno in sicer oslabi sindikate.

O tem, ali je obvezno plačevanje članarine dejansko v skladu z ustavo, bi konec koncev prav tako lahko odločalo ustavno sodišče, ki je v trenutni sestavi svetovnonazorsko izrazito nagnjeno v levo. Če izhajamo iz sistema zavor in ravnovesij, potem je levo ustavno sodišče idealno za desno vlado, saj zagotavlja, da bo njeno delo ves čas na očeh najvišje sodne instance v Sloveniji.

Ko gre za odnos nove vlade do pravosodja, največ pozornosti vzbujajo načrti okoli specializiranega tožilstva za pregon korupcije (SKOK), s katerim bi izvršilna oblast globoko posegla v delovanje druge, sodne veje oblasti. Izbira pravosodnega ministra, blagega in nekonfliktnega Mihaela Zupančiča iz vrst Demokratov, nakazuje, da si Janša tokrat ne želi odprtega spopada s »krivosodjem«, prej nasprotno.

Pomenljivo je, da je višje sodišče v Kopru ravno na dan Janševe izvolitve za mandatarja zavrnilo pritožbo tožilstva v zadevi Trenta, kar so nekateri razumeli tudi kot nekakšno pomiritev med sodstvom in novim premierjem.

Tezo o oportunističnem pravosodju posredno potrjuje še eno nenavadno naključje – tožilstvo v Ljubljani je praktično takoj po prisegi nove vlade vložilo obtožnico zoper razvpitega nekdanjega generalnega direktorja policije Senada Jusića.

K pomiritvi strasti in doslej pregovorno napetih odnosov med Janševo SDS in slovenskim sodstvom je pripomogla tudi upokojitev predsednika vrhovnega sodišča Miodraga Đorđevića konec lanskega leta.

Njegov naslednik Damjan Orož sodi v povsem drugo generacijo vrhovnih sodnikov, med katerimi danes ni več ljudi, kakršna sta bila Đorđević ali pred njim, če se ga kdo še spomni, Branko Masleša.

Ker vlada posredno lahko vpliva na izbiro vrhovnih sodnikov, se lahko zgodi, da bo Janša ob naslednjih razpisih (funkcija vrhovnemu sodniku po zakonu preneha, ko dopolni 70 let) skušal pomagati svojemu dolgoletnemu podporniku Klemnu Jakliču, ki mu je marca potekel devetletni mandat ustavnega sodnika. Jaklič je bil minuli teden slavnostni govornik na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu, po izvolitvi nove vlade pa (še) ni dobil nobene funkcije, česar nekateri politični opazovalci niso spregledali.

Navidezni mir v zgornjem domu

»Dolgočasno vlado«, kot si jo je zaželel premier, in njegov mir v koaliciji bi lahko zmotila drugačna sestava državnega sveta, ki mu predseduje Marko Lotrič, sicer tudi šef koalicijske stranke Fokus. Že to dejstvo je sporno, saj bi lahko šlo za konflikt interesov: državni svet je mišljen kot zgornji dom zakonodajnega telesa, medtem ko je Lotričeva stranka sestavni del vladne koalicije, torej izvršilne oblasti, in ima tudi ministrsko mesto v njej.

Jure Klobčar

Če bi volitve v državni svet spremenile njegovo sestavo do te mere, da bi večino v 40-članskem organu dobila levica, bi to pomenilo, da Janševa vlada dejansko postane manjšinska, kajti po vsakem vetu državnega sveta bi morali poslanci koalicije zbrati vsaj 46 glasov – kar pa brez asistence Resnice ne bi bilo mogoče.

Državni svetniki imajo petletni mandat, volitve pa bodo zgodaj jeseni prihodnje leto, torej čez dobro leto in le dva ali tri mesece pred predsedniškimi, na katerih se bo za svoj drugi mandat zanesljivo potegovala tudi Nataša Pirc Musar.

Kakšno politiko bo ubrala do Janševe vlade, glede na to, da jo je leta 2022 podprla levica, njen soprog Aleš Musar pa se svetovnonazorsko (in kapitalsko) nagiba bolj desno kot levo? Predsednica bo v velikem precepu in ne bo želela izpasti kot Borut Pahor, ki so mu očitali, da je v drugem mandatu preveč nekritično podpiral Janševo vlado.

Toda če se odloči, da bo postala osrednja institucionalna nasprotnica predsednika vlade, se nam obeta sistemski konflikt z nepredvidljivimi posledicami. Sodeč po prvih izjavah bo Nataša Pirc Musar raje ubrala srednjo pot in se bo skušala izogibati potencialno konfliktnim situacijam in izjavam.

Toda predsedniške volitve na trdnost vladne koalicije ne bodo imele posebnega vpliva. Bolj zanimive bodo letošnje lokalne volitve, ki bodo sredi novembra. Posebna pozornost velja Ljubljani, kjer bo vnovič kandidiral Zoran Janković, ki je ugotovil, da je zdaj postal osrednji politični nasprotnik Janeza Janše, potem ko je Robert Golob izgubil svoj osrednji položaj.

Če bi Janševi koaliciji uspelo najti primernega županskega kandidata v Ljubljani, hkrati pa bi imel aktualni župan na levici enega ali dva močna konkurenta, potem ni izključen drugi krog, ko pa je vse odprto. Če bi se Janša »znebil« Jankovića, ki ga je leta 2005 z odstavitvijo iz Mercatorja pomagal ustvariti kot politika in »večnega župana«, bi bila to zagotovo največja svečka na njegovi torti.

Robert Balen

A ker je odnos med edinima preostalima liderjema slovenske notranje politike kompleksen in nikakor ne črno-bel, je težko napovedovati kakršenkoli scenarij, kaj šele razplet. Na neki način Janši celo ustreza, da ima v Ljubljani močnega političnega nasprotnika, saj to mobilizira njegovo volilno bazo in zagotavlja, da je ideološki konflikt nenehno v pogonu.

Civilna družba ne spi

Potem ko je postalo jasno, da se obeta vrnitev »janšistov«, je v vrstah nevladnikov završalo. Občutek nemoči je precejšen, nekatere je prevzelo malodušje in strah pred maščevanjem. Po marčevskih volitvah je mednarodna primadona slovenskega aktivizma Nika Kovač le nekaj dni preživela v domovini. Njeni prijatelji pravijo, da jo je strah novih incidentov.

Na desnici ne manjka prenapetežev, ki se ne znajo obvladati in so zmožni kulturni boj z družbenih omrežij prenesti tudi na ulico. Tudi drugi predstavniki nevladnikov se bojijo, da se (jim) bo Janša maščeval za to, kar so mu uprizarjali med kovidom (2020–2022). Jaša Jenull se sicer še vedno kritično oglaša vsak petek, vendar se zdi, da je zdaj njegova glavna tarča Zoran Stevanović.

Nevladniki, ki jih je Golobova vlada le deloma »nagradila« za pomoč in podporo na volitvah 2022, nestrpno čakajo prve konkretnejše poteze Janševe vlade, na podlagi katerih bodo hitro ugotovili, kaj se jim obeta.

Pospešeno kadrovanje novih oblastnikov pa se že čuti v državnem in paradržavnem gospodarstv

Robert Balen

u; kjer je bilo možno takoj zamenjati nadzornike, se je to že zgodilo. Tam, kjer mora to najprej blagosloviti skupščina, se bo to zgodilo v kratkem. Novi nadzorniki, usklajeni z vlado, bodo brez težav zamenjali predsednike oziroma člane uprav.

Trenutno se stolček najbolj maje Andreju Ribiču na Darsu, saj je zaradi gradnje nove poslovne stavbe kot tudi zastojev na avtocestah zaradi preštevilnih gradbišč medijsko zelo izpostavljen, kritike javnosti na njegov račun so hude. Kot naročeno za infrastrukturnega ministra Vrtovca, da se Ribiču maščuje, ker je Golobova vlada pred leti z Darsa nagnala NSI-jevega Valentina Hajdinjaka?

Praksa kadrovanja v državnih in paradržavnih podjetjih kaže vzorec, ki se ne spreminja: praviloma odletijo vsi kadri prejšnje vlade, vprašanje je le, ali so razrešitve krivdne ali nekrivdne. Na tem področju večjih konfliktov ne moremo pričakovati.

Zgodba zase je usoda dveh ali treh sivih eminenc slovenske ekonomske tranzicije, v katere se Golobova vlada ni nikoli vtikala. Če bo Janša pustil Žigo Debeljaka na čelu SDH ali pa Boruta Jamnika na SID banki, potem bo to zelo pomenljivo.

Od medijev do palestinske zastave

Marsikdo je prepričan, da bo do konflikta prišlo tudi na medijskem področju. Ocena je pretirana ali celo napačna. Janša tokrat ne bo frontalno napadel nacionalke, tudi vloga Slovenske tiskovne agencije (STA) je v zadnjih letih tako izgubila pomen, da STA večje vrednosti nima.

Podobno kot Donald Trump je tudi slovenska desnica, posebej seveda SDS, ugotovila, da t. i. vodilni mediji ne igrajo več bistvene vloge in da politično niso relevantni. Poleg tega je Janša še pred volitvami z lastniki večjih medijskih konglomeratov dosegel načelno soglasje o korektnem poročanju in premirju.

Tam, kjer bo nova vlada lahko vplivala na uredniško politiko (denimo Telekomov Siol), je le vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo (če ne bo že prej prišlo do labodjega speva urednikov, kajti pragmatizem je postal najuspešnejši poslovni model na današnjem medijskem trgu).

Primož Lavre

Če kdo pričakuje proteste zaradi sprememb zunanje politike, posebej do Izraela, ima podobne težave z dojemanjem realnosti kot Asta Vrečko, ki je po primopredaji poslov novi vladi zgroženo očitala, da je z vladne palače odstranila palestinsko zastavo. Kot da gre za najpomembnejše dejanje zamenjave oblasti, zaradi česar bo pol države ogorčene.

Dejstva so precej manj romantična in zelo neizprosna: večine ljudi tovrstni politični aktivizem čisto nič ne gane. Aktivisti, doslej eno najmočnejših orodij in orožij levice, bodo morali poiskati kakšno drugo vsebino za svoj boj z »janšisti«. Potem ko je levica izgubila nadzor nad mediji, so aktivisti in sindikati v tem trenutku pravzaprav njeno edino upanje.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter