Začenja se obdobje dveh svetov: v prvem nas bosta premier Robert Golob in njegova ekipa prepričevala, da živimo v Indiji Koromandiji, kjer je vsak dan boljše in lepše, v drugem pa bo opozicija, kjer dominira predvsem Janez Janša, naštevala napake in zgrešene poteze oblasti v zadnjih štirih letih ter svarila pred še enim levim mandatom.

Pa si poglejmo, kaj vse nam bodo dali, predali in pokazali oblastniki v naslednjem mesecu.

Čas pred volitvami je res poseben, celo ploden, saj vedno prinese nekaj rezultatov, pa čeprav jih prej več let ni bilo videti. Vsaka vlada namreč ne začne dela s polnim tempom, to sposobnost ima baje le Janez Janša, ki je bil doslej že trikrat premier.

Rad bi bil še četrtič, če nas bo na volitvah sposoben prepričati v to. Kako prepričljiv bo Robert Golob, bomo prav tako kmalu videli. Njegova strategija je jasna: ljudstvu je treba pokazati, kaj vse je dobrega njegova vlada naredila v zadnjih štirih letih, pa uspeh na volitvah ne bo izostal …

bobo

Ključni problem vseh novopečenih politikov – včasih smo jim radi rekli tudi novi obrazi – je ta, da ne prekipevajo od izkušenj in da potrebujejo nekaj »ogrevanja«. Za politično neizkušene igralce to še posebej velja. Ko je Robert Golob leta 2022 postal premier in je prisegla njegova vlada, se je začelo obdobje uvajanja, ki je bilo zahtevno tudi zato, ker polovica ministrske ekipe (še) ni imela tovrstnih izkušenj. 

Če k temu prištejemo še kadrovski manko, precejšnjo širitev vladnih resorjev in spremembe zakona o vladi, ki so končale celo na referendumu, nerodnosti pri imenovanjih in kar nekaj razrešitev – najodmevnejša je bila zagotovo notranje ministrice Tatjane Bobnar –, potem je jasno, da se je Golobova vlada prvo leto večinoma ukvarjala sama s sabo.

Robert Balen

Naslednje leto (2023) so jo doletele katastrofalne poplave, temu so sledile afere, v katere so se zapletli koalicijski partnerji (Litijska, prenosni računalniki itd.), premier (Bobnar, Karigador) in vladajoči svobodnjaki. Prištejmo k temu še evropske volitve, priznanje Palestine, Varnostni svet, referendume in stavke (zdravniki), pa dobimo realnejšo sliko, ki je za opozicijo idealen material v predvolilni kampanji, za vladno koalicijo pač ne.

Resda je – to ji priznavajo celo nekateri opozicijski poslanci – zmogla zdržati skupaj cel mandat, kar ni enostavno, vseeno pa si nobeden od treh oziroma štirih (Levica ima dva predsednika) strankarskih šefov ne želi spet naposlušati zgodb o aferah v predvolilnih soočenjih.

Tudi zato je varnejše za vladno ekipo, da pred ljudstvom, torej volivci, predstavi drugo plat zgodbe: svoje dosežke. Z njimi naj bi premier in ministri dokazali, da vlada dela dobro in da si Golobova ekipa 22. marca zasluži našo podporo.

Ob tem seveda nihče ne bo povedal, da se je večina infrastrukturnih projektov, s katerimi se bodo pohvalili, začela še pred nastopom te vlade. Ampak to tako ali tako nikogar za zanima, mar ne?

Sanacija poplav

Glede na pospešene infrastrukturne investicije, posebej v promet, ki naj bi letos dosegle skoraj dve milijardi evrov, je jasno, da smo v zadnji etapi predvolilnega maratona, ko je treba vsak dan pokazati kak dosežek ali uspeh: vladna ekipa se fotografira pred novimi cestnimi odseki, mostovi, protipoplavnimi zadrževalniki, tuneli, železniškimi tiri, pa tudi pred šolami, vrtci in drugo infrastrukturo bi se, če bi bila le priložnost.

Že na začetku tega meseca, 10. februarja, so v Železnikih slovesno zaključili protipoplavno ureditev, suhi zadrževalnik Pod Sušo. Simbolično, a vseeno. Predsednik vlade Robert Golob, ki bo do 21. marca – takrat se ob polnoči začne predvolilni molk – hodil po državi s škarjami za prerezovanje slavnostnih trakov v žepu, je v Železnikih poudarjal, da država na nikogar ni pozabila in da uveljavlja »projekt odpornosti« na vseh področjih.

Robert Balen

Zaščita pred stoletnimi poplavami naj bi po tehničnem pregledu in uporabnem dovoljenju dobila uradni blagoslov letos poleti, torej čez dobre štiri mesece. Upajmo, da bo do takrat vreme prebivalcem Selške doline prijazno in da novega stoletnega deževja ne bo.

Od okna v svet …

Še odmevnejša bo skorajšnja otvoritev – pa četudi bo le delna – nove železniške povezave med Divačo in Koprom, običajno imenovane drugi tir. Več kot milijardo evrov vredni projekt, ki ga je marca 2016 z ustanovitvijo državnega projektnega podjetja 2TDK zagnala vlada Mira Cerarja, je največja posamična investicija v železniško infrastrukturo v samostojni Sloveniji.

Čeprav se je projekt v praksi (fizično) začel leta 2019, torej pod vlado Marjana Šarca, glavna gradbena dela pa dve leti zatem pod Janševo vlado, ga je Golobova vlada posvojila in ga bo zdaj javnosti predstavila kot enega svojih glavnih dosežkov. Ali je to res ali je, je vprašanje interpretacije.

Vsekakor pa ni nujno, da bo slovesna otvoritev, na kateri bo poleg premierja in direktorja Slovenskih železnic Dušana Mesa z belo zaščitno čelado poskakovala zlasti ministrica za infrastrukturo Alenka Bratušek, pomenila tudi dejanski začetek prometa na tem odseku.

Sašo Radej

Včasih je po uradni otvoritvi treba urediti še kakšno »dokumentacijo« ali pa prebarvati še kak zid, pritrditi odsevnik ali zasuti kak jašek. Toda za udeležence slovesnega odprtja, torej vladne politike, ki potrebujejo dosežke, da bodo z njimi pridobili dodatne volivce, so to nepomembna, minorna vprašanja.

Glavno, da so tam kamere in fotografski aparati, da so tam mediji, ki novico posredujejo vesoljni slovenski javnosti. Pa seveda je tam tudi nujna pogostitev, okusen narezek in kak kozarček ali dva za vse povabljene, med katerimi ne smejo manjkati predstavniki sedme sile, še najmanj lokalni dopisniki, zadolženi za verodostojno poročanje o tako pomembnih dogodkih.

… do okna v Evropo

Vsaj tako pomembna stvar kot drugi tir je tudi 3,5 kilometra dolga druga cev predora Karavanke na slovenski strani. Za ta tunel smo takrat, ko so ga gradili – to je bilo v zadnji fazi umiranja socialistične Jugoslavije –, rekli, da predstavlja naše okno v Evropo.

Zaradi druge cevi je bilo zadnja leta precej požrtih živcev in slabe volje. Okoli 140 milijonov evrov vredni projekt (kolikor naj bi znašala končna cena z davkom), ki ga je leta 2018 na razpisu dobil najcenejši ponudnik, turški Cengiz, vendar je bil njegov glavni slovenski partner Kolektor, se je vmes podražil zaradi »geoloških izzivov« in bi moral biti po prvih načrtih končan že pred petimi leti, a se je zaradi birokratskih zapletov pošteno zavlekel.

Poleg drugega tira med Divačo in Koprom in novega potniškega centra v Ljubljani, ki pa seveda ne bo končan pred volitvami, je prav dograditev manjkajoče vzhodne cevi karavanškega predora ključni infrastrukturni projekt Golobove vlade.

Sašo Švigelj

In tudi druga cev naj bi se slovesno zaključila marca 2026, se pravi tik pred volitvami. Zato je logično, da bodo marca na Gorenjskem slovesno prerezali trak v novem karavanškem predoru, ki so ga Avstrijci na svoji strani že skoraj zgradili, ko na »sončni strani Alp« niti še ni bil pravnomočno izbran izvajalec.

Kakorkoli, zdaj bo povezava pod Karavankami končno popolna, avtocesta bo tekla po dveh ceveh, kar bo bistveno povečalo njeno pretočnost in ne nazadnje tudi varnost. A ker se hudič skriva v podrobnostih, moramo razkriti tudi manj »sončno« plat zgodbe: kmalu po odprtju nove, vzhodne cevi karavanškega predora bodo za promet zaprli staro, zahodno cev, saj je po 35 letih menda že nujno potrebna celovite sanacije.

Promet med Avstrijo in Slovenijo bo tako ponovno tekel le po eni cevi – in to več let, kajti prenova stare cevi naj bi trajala najmanj dve leti, predvidoma do konca leta 2028. Projekt bo izvedel konzorcij gradbenih podjetij pod vodstvom Kolektorja.

Vsepovsod napredek in razvoj

Poleg drugega tira in druge cevi karavanškega predora bodo oblastniki, ki si 22. marca želijo še enega mandata, v prihodnjih petih tednih odpirali še najrazličnejše manjše, a lokalno in regionalno pomembne pridobitve.

Denimo kak odsek na t. i. tretji razvojni osi, ki se pospešeno gradi. Gradbišče odseka med Slovenj Gradcem in Podgorjem je premier že slovesno otvoril, morda ga bomo videli še na delu med Velenjem in Slovenj Gradcem, kjer naj bi bilo v gradnji že kar sedem od osmih odsekov.

Nebojša Tejić STA

Trenutno poteka tudi obsežna prenova štajerske avtoceste (A1) med Slovenskimi Konjicami in Dramljami, zaradi česar prihaja do večjih zastojev, kar je bilo za vlado posebej zoprno lani, in sicer ne le na Štajerki, ampak tudi na Primorki, in to sredi poletne turistične sezone.

Da bi se vsaj deloma odkupili za vse požrte živce, so nam lani podaljšali letne vinjete za štiri mesece, kar so nekateri imenovali neuradni začetek vladne predvolilne kampanje.

Strategija prerezanih trakov seveda ni vezana le na predore, železniške odseke ali nove mostove, ampak tudi na protipoplavno infrastrukturo, energetske projekte, šole, vrtce, domove za ostarele, bazene in športne objekte. Povsod je treba vsaj nekaj pokazati ljudem, sicer bodo verjeli opoziciji, ki trdi, da vlada štiri leta ni naredila nič, saj se je ukvarjala sama s sabo in depolitizacijo javne RTV hiše.

Opozicija nima tega privilegija, da bi prerezovala slavnostne trakove na nacionalni ravni; v najboljšem primeru ima na voljo manjše lokalne skupnosti, kjer so na oblasti njeni ljudje.

V Sloveniji desnica vsaj formalno nima nobenega župana mestne občine, zato ne more – denimo tako kot premier Golob v Ljubljani, ki ji vlada njegov podpornik Zoran Janković – računati na »bonuse« v urbanih središčih.

Toda povezave z lokalnimi veljaki so lahko za vlado, posebej premierja, tudi tvegane, celo škodljive.

Daniel Novakovič STA

Najlepše to ilustrira prav primer prestolnice, kjer si je župan Janković na začetku leta nakopal obilico jeze meščanov s podražitvijo parkirnin, vse bolj uničenimi cestami in – kar je dobesedno eksplodiralo tik pred začetkom predvolilne kampanje – uvedbo parkomatov oziroma plačljivega parkiranja v Štepanjskem naselju.

Večina poznavalcev meni, da bo Jankovićevo igranje šerifa, zaradi katerega je multi-kulti prebivalstvo Štepanjskega naselja tokrat res jezno na župana, škodovalo tudi vladi, sploh premierju, za katerega je Janković večkrat rekel, da ga podpira.

Predvolilni golaž v Bocvani

Volitve so praznik demokracije, nas učijo Američani, ki so del svoje predvolilne folklore uspešno izvozili v preostanek demokratičnega sveta. Tudi pri nas je že dolgo znano, da se volivcev ne privablja le z obljubami ali naštevanjem preteklih zaslug in dosežkov, ampak da jim je treba tudi nekaj ponuditi.

Opozicija, ki vseeno gravitira malce bolj ruralno, se rada poslužuje preverjenega trika: organizira javni dogodek, kjer se predstavijo njeni lokalni in tudi nacionalni kandidati, pomembne figure s šefom stranke na čelu.

Ker sta hrana in pijača zagotovljeni, v ozadju pa so pripravljene tudi harmonike za boljše vzdušje, strahu, da prireditev ne bi uspela, ni. Od blizu in daleč pridejo ljudje, prevladujejo upokojenci, da lahko dobijo svojo porcijo »predvolilnega golaža« in dva deci cvička.

Primož Lavre

Opozicija ima brez dvoma pred volitvami lažje delo. Ni ji treba hoditi po državi s škarjami v rokah in zaščitnimi čeladami na glavi, da bi se nastavljala pred kamerami. Pa tudi z dosežki se opoziciji ni treba hvaliti. Sploh s tistimi, ki niso ravno najbolj bleščeči, ne.

Da je Slovenija lani na mednarodnem indeksu zaznavanja korupcije nevladne organizacije Transparency International izgubila nekaj mest, res ni dosežek. Pa četudi gre za zaznavanje, ne nujno za dejansko korupcijo. A da se danes prerivamo za 41. mesto z Ruando in Bocvano, je vseeno nerodna reč.

Verjetno bo treba do 22. marca prerezati še kak trak več. Za vsak primer.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.