Kanadski premier Mark Carney, liberalec, je navdušil s svojim govorom v Davosu, saj je kot prvi zahodni voditelji priznal, da je konec s svetovnim redom, domnevno utemeljenim na pravilih, in da lahko močni naredijo, kar želijo.

Nekoč smo rekli, da večje ribe žrejo manjše, kar naj bi bila naravna logika mednarodnih odnosov, ki se po zaslugi dveh nasilnežev, Trumpa in Putina, ponovno uveljavlja. Carney se je spomnil eseja Vaclava Havla z naslovom Moč nemočnih, v katerem je ugotovil, da se je komunizem tako dolgo obdržal tudi zato, ker so se navadni ljudje navzven obnašali, kot da verjamejo vanj, čeprav v resnici niso.

Razpoke so nastale, ko se je prvi člen družbe odločil, da ima dovolj pretvarjanja – in zgodil se je učinek domin, socializem se je sesul kot hišica iz kart.

V našem samoupravnem socializmu smo Havlovo misel nadgradili s sarkazmom: »Mi se pretvarjamo, da delamo, vi pa se pretvarjate, da nas plačujete.« Kanadski premier je prišel do spoznanja, da je bila podobna zgodba tudi tista o mednarodnem pravnem redu.

Profimedia

Desetletja smo se pretvarjali, da veljajo določena pravila, da imamo OZN, Varnostni svet in druge mednarodne organizacije, ki skrbijo za dobrobit človeštva. Združene države so bile eden glavnih zagovornikov tega prepričanja; fikcijo o obstoju pravil so razširjale v imenu svobode, ki je bila pogosto le figov list za ameriške interese.

Danes smo se zbudili v drugačnem, resničnem svetu, kjer vse več držav prihaja do spoznanja, da se ne morejo več zanašati na nekaj, kar sploh ne obstaja ali pa je podrejeno interesom velikih sil.

Danes smo se zbudili v drugačnem, resničnem svetu, kjer vse več držav prihaja do spoznanja, da se ne morejo več zanašati na nekaj, kar sploh ne obstaja ali pa je podrejeno interesom velikih sil.

Leto 2025 je podrlo še zadnje tabuje. Kanada se obrača k realizmu, ki temelji na vrednotah. Kanadčani želijo biti načelni v zavezanosti temeljnim vrednotam in pragmatični v odnosih z drugimi državami, ki imajo svoje interese in vrednote. Toda država je kot hiša in je močna samo, če sama v sebi ni razdeljena.

Mark Carney je, odkar je njegova vlada prevzela oblast, znižal davke na dohodke, kapitalske dobičke in poslovne naložbe. Država intenzivno investira v energijo, UI, obrambo, strateško pomembne minerale in se povezuje z Evropsko unijo, sklepa strateška partnerstva s Kitajsko in Katarjem, se pogaja o prostotrgovinskih sporazumih z Indijo, Filipini, Tajsko in drugimi državami jugovzhodne Azije ter južnoameriškim Mercosurjem.

Brez zasuka v ameriški politiki se Kanada ne bi odločila za revolucijo v svoji zunanji in ekonomski politiki. Carney je opozoril, da manjše države – imenuje jih srednje sile – delajo napako, če se dvostransko pogajajo s hegemonom, kajti v tem primeru so kot šibkejša stran avtomatično postavljene v slabši položaj.

Kar pa ni suverenost, ampak podrejanje. Zaradi tega bi se morale »srednje sile« povezovati in na podlagi sorodnih vrednot graditi nekaj boljšega, močnejšega in pravičnejšega. Močni imajo sicer svojo moč, vendar imajo tudi srednje sile nekaj, česar drugi nimajo: sposobnost, da se nehamo pretvarjati, da obstaja mednarodni red.

Nastop kanadskega premierja bo šel v zgodovino kot eden najbolj realističnih in iskrenih govorov kakšnega zahodnega politika. Nobenih nepotrebnih fraz, leporečja in slepomišenja, pač pa trezna presoja dejanskega stanja.

Trumpova Amerika je vrgla svet s tečajev, ostali avtokrati, zlasti Putin, so pri tem z veseljem pomagali. Če bodo evropski voditelji razumeli Carneyjevo sporočilo, bodo Američanom naslednjič rekli, naj »odj**ejo« s svojim predsednikom za naslednja tri leta in se vrnejo, ko bodo znova vzpostavili demokracijo.

Kajti to, kar so dobili v zadnjem letu, je zgolj nekoliko milejša verzija diktature, norosti njihovega republikanskega kralja pa so iz dneva v dan večje.

Težko je verjeti, da bodo ključni evropski politiki čez noč dobili »cohones«, kot bi rekli Španci, in se uprli ameriškemu diktatu. Sploh Nemci, ki so jih leta 1945 kastrirali Američani in so kot država spričo vseh ameriških vojaških oporišč de facto še vedno pod delno zavezniško okupacijo.

Nekaj več odločnosti bi lahko pričakovali od tradicionalno uporniških Francozov, kjer pa zaradi hude politične krize lahko že jutri pride do vzpona skrajne desnice na oblast. Ta je na Zahodu za razliko od vzhodne Evrope za zdaj še obvladljiva. Ni pa nujno, da bo tako tudi ostalo.

Italija je specifičen primer, v Španiji pa se obeta zmaga desničarjev, medtem ko se je na Portugalskem v drugi krog predsedniških volitev prebil celo skrajni desničar.

V Sloveniji, kjer imamo s skrajneži izjemno slabe zgodovinske izkušnje, nas menda čakajo zelo prelomne volitve, poleg tega smo obdani z državami, kjer na oblasti niso ravno liberalci.

Če bodo evropski voditelji razumeli Carneyjevo sporočilo, bodo Američanom naslednjič rekli, naj »odj**ejo« s svojim predsednikom za naslednja tri leta in se vrnejo, ko bodo znova vzpostavili demokracijo.

Nobenih garancij nimamo, da bo avtokratski Orban končno izgubil oblast na parlamentarnih volitvah, ki bodo 12. aprila. Ker velja za enega glavnih Trumpovih zaveznikov v Evropski uniji, bi bilo seveda idealno, da ga madžarski volivci končno politično upokojijo.

Za evropske desničarske populiste bi bil to gotovo hud udarec, obenem pa veliko olajšanje za projekt združene Evrope, s katerim je imel Orban pogosto težave.

Na koncu ostane še ključno vprašanje: zakaj se nam vse to dogaja – od Putina do Trumpa, z vsemi majhnimi in lokalnimi avtokrati vred? Kaj se je zgodilo, da je demokracija na površje naplavila takšno politično kloako, ki bi v nekih drugih, očitno normalnejših časih ostala pod gladino?

Kajti ne gre le za problem negativne selekcije ali obsedenosti s politično korektnostjo. Prav tako niso vsega krive prebujenska ideologija (woke), civilna družba ali nevladne organizacije.

Kaj pa če imamo opravka s krizo kapitalizma, ki se je eshatološko izčrpal in ne daje več smisla? O tem je že konec osemdesetih govoril konservativni ameriški mislec William F. Buckley, ki je bil prepričan, da kapitalizem nima nobene moralne osnove.

Ironija je, da se je kapitalizem prav s Trumpovim pohodom na oblast okrepil do te mere, da so tehnološki velikani danes že kapitalsko močnejši od orožarske ali celo naftne industrije. Donald Trump je zgolj njihova verzija kruha in iger.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.