Si lahko zamislite bolj groteskno karikaturo današnje demokratične in svobodne Evrope: na ulicah in trgih protestirajo večinoma mladi, največ je seveda žensk, saj so moški vpoklicani k vojakom, mnogi na fronti, in medtem ko izražajo nestrinjanje s predsednikom države, nad njihovimi transparenti letijo droni, drsne bombe in rakete. Pogumni so, da v takšnih razmerah protestirajo proti samovolji predsednika, ki je pod pretvezo zaščite dveh relativno neodvisnih institucij, pristojnih za pregon korupcije, prenesel njune pristojnosti pod svoj urad.

V začetku prihodnjega leta, verjetno proti koncu zime, vsekakor pa blizu pomladi, naj bi bile naslednje parlamentarne volitve. Ali lahko že danes napovemo zmagovalce in poražence? Kaj lahko sklepamo na podlagi dosedanjih trendov in zakonitosti? Ali se nam po levi res obeta desna vlada? Kdo je najverjetnejši prihodnji mandatar oziroma premier?

Morda se zmrdujete nad novico, da bo Srbija še ta mesec v bližini Pekinga izvedla skupne vojaške vaje s Kitajci. Nič nenavadnega za državo, ki si formalno prizadeva za vstop v Evropsko unijo, ima nerešen spor s Kosovom, ohranja prijateljske vezi z Rusijo, hkrati pa prodaja orožje Ukrajini. Celo za slovenske mirovnike in rusofile, ki Srbijo vidijo kot most do Moskve, je beograjska diplomacija preveč kompleksna, da bi bili ob njej navdušeni.

Že poldrugo leto se Slovenija intenzivno ukvarja z reševanjem svetovnih problemov, posebej z vojno na Bližnjem vzhodu. Aktivnost naše države smo sprva pripisovali nestalnemu članstvu v Varnostnem svetu, kjer je slovenska diplomacija deželam globalnega juga med lobiranjem v zameno za podporo obljubljala, da bo njihov glas in da lahko računajo nanjo. Toda neobičajna angažiranost, s katero slovenska vlada pristopa k iskanju rešitve za vojno v Gazi, ima še eno ozadje, ki ni nujno humanitarno. Nekateri celo opozarjajo, da je slovensko obtoževanje Izraela za genocid nad Palestinci v jeziku nezavednega pravzaprav soočanje z občutkom krivde zaradi lastne travme, imenovane povojni poboji. Slovenska levica in celo nekateri liberalci so namreč glede tega še vedno v fazi zanikanja, zato se zdi njihov angažma v primeru Gaze ali celo Srebrenice dvoličen in spominja na svetopisemsko misel: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš?«

Čeprav je referendum o izstopu Slovenije iz Nata malo verjeten, saj mu razen Levice in nekaj najbolj skrajnih članov socialnih demokratov nasprotuje praktično ves državni zbor, se pravi štiri petine poslancev, pa je za olajšanje poskrbelo šele merjenje javnega mnenja, ki je potrdilo, da tudi več kot dve tretjini državljanov podpirata članstvo v Natu. To je pravzaprav celo malenkost več, kot je znašala podpora pred dobrimi dvajsetimi leti, ko je potekala kampanja za vstop. Toda ali so ti podatki dejansko dovolj prepričljivi, da lahko mirno spimo?

Jože Pavlič Damijan, JPD na kratko, je tisti slovenski ekonomist, ki se označuje za progresivnega javnega intelektualca iz mirovniškega tabora. Seveda je takšna slika subjektivna in kritiki se strinjajo, da ima Damijan kot akademski profesor enostavno preveč težav s svojim seksizmom v komunikaciji z ženskami kot tudi značilnim pokroviteljskim tonom do večine sogovornikov, da bi to lahko spregledali. Ali kot so o njem dejali njegovi slušatelji na Ekonomski fakulteti: JPD rad predava tako, da ima s študenti čim manj dela. V debati je nezmotljiv in ima zadnjo besedo, ideološko je zaslepljen in občasno ponižuje sogovornika, na koncu pa se v Tarči na nacionalki hvali, da dela 18 ur na dan.

Slovensko sodstvo je samo sebi največji sovražnik. Zadnji primer, zaradi katerega so čustva na družbenih omrežjih skoraj ponorela, je sodni epilog, v katerem je tožilstvo četverici mladih Dolenjcev očitalo poskus skupinskega posilstva slabotne osebe, vendar jih je sodišče oprostilo, sodnik prvostopenjskega sodišča pa je bil – tako je poročal Dnevnik – celo tako »duhovit«, da je v sodbi zapisal, da je bilo dogajanje pogojeno z mladostjo vpletenih in njihovim hormonskim neravnovesjem.

V dneh, ko tibetanski duhovni in verski voditelj, dalajlama Tenzin Gjaco, praznuje 90 let, so se napetosti med njegovimi privrženci in Pekingom ponovno povečale. Kitajska, ki si je leta 1950 nasilno priključila Tibet, že leta grozi, da naslednji dalajlama ne bo reinkarnacija svojega predhodnika po razsvetljenju tibetanskih duhovnikov, ampak bo izbranec komunistične partije, ki očitno želi imeti popoln nadzor tudi nad reinkarnacijo

Zgodilo se je točno to, kar smo napovedali prejšnji teden: na vrhu zveze Nato v Haagu so se pod pritiskom Američanov vsi, tudi Slovenčki, strinjali z dvigom obrambnih izdatkov – in to konkretno. Z dosedanjih najmanj dveh odstotkov BDP na vsaj 3,5 odstotka neposredno za obrambo plus 1,5 odstotka za t. i. odpornost, kot bi lahko rekli investicijam v vse, kar ni orožje, je pa povezano z obrambo in varnostjo.

Vojne, nasilje, spopadi, grožnje, atentati, obtožbe o genocidu … v poplavi šokantnih in tragičnih novic z Bližnjega vzhoda imamo občutek, da je ta del sveta sinonim za nedemokratični, avtokratski in konfliktni način urejanja družbenih vprašanj in da so bližnjevzhodne države od Turčije do Jemna, od Egipta do Irana, vse po vrsti skregane s človekovimi pravicami, svobodo tiska, da imajo volitve le za okras, medtem ko v resnici vse odločitve sprejemajo monarhi, generali ali verski voditelji.

Ta teden bo v Haagu zgodovinski vrh Nata, na katerem bo zelo verjetno sprejeta odločitev o občutnem dvigu obrambnih izdatkov članic. V težavah bodo predvsem tiste, ki se že leta in leta ne držijo sprejetih obveznosti. Med njimi posebej izstopata Španija in Slovenija: obe sta na repu zavezništva, solidarni sta samo pri besedah, pri denarju pa se vse konča; obe sta zagovornici pravic Palestincev v Gazi, po novem sočustvujeta tudi z Iranom, ki se mu dogaja svetovna krivica itn. Ena sama načelnost skratka – a le navzven.

Petek, trinajsti junij, je dan, ko se je začel obračun z iransko teokracijo. Sprva se je zdelo, da gre za solistično akcijo Izraela, ki je s »preventivnim« napadom na iranske jedrske zmogljivosti zagotovo preusmeril pozornost iz zanj zelo problematične Gaze. A že po prvih dneh ni bilo več dvoma, da je v ozadju vojaške operacije še precej več in da se ni začela brez tihe privolitve Strička Sama.

Misel, da je vojna le nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, ki jo pripisujejo pruskemu vojaškemu teoretiku von Clausewitzu, se zdi vseeno bolj humanistična od teze, da je vojna naravno stanje človeštva in da je mir v bistvu le obdobje med dvema vojnama. Kajti če sodimo po dinamiki človeške civilizacije zadnjih let, je daljše obdobje miru za nami. Prihaja čas nestabilnosti, regionalnih spopadov in vojn, nasilja, protestov in kriz. Nič kaj prijetni obeti za prihodnost torej.

Ko je Janševa vlada leta 2007 Aerodrom Brnik preimenovala v Letališče Jožeta Pučnika, so se nekateri neokusno šalili, da bo nesrečni Pučnik ob morebitni megli spet zaprt. Toda bolj kot z meglo imajo nemški lastniki edinega pravega letališča v Sloveniji danes težave s počasi rastočim številom potnikov, dolgoročno strategijo razvoja in prometno infrastrukturo

Janez Janša je lahko srečen. Zakaj? Zato, ker ni premier v času, ko bo morala država zaradi negotovih varnostnih razmer v svetu in kolektivne obrambe v okviru zavezništva Nato občutno dvigniti stroške za obrambo.

V zunanjepolitični strategiji Slovenije ne piše, da se država postavlja nad mednarodna sodišča in da njeni voditelji razsojajo o tem, kaj je in kje se dogaja genocid. Prav tako nikjer ne piše, da zunanjo politiko oblikuje urad predsednice države in da je obiskovanje neuvrščenih dežel in globalnega juga v nacionalnem interesu Slovenije, članice Evropske unije in Nata.

Medtem ko se nad Deželo zbirajo temni oblaki, predsednica rešuje osrednjo zgodovinsko travmo te države in nadaljuje proces, ki ga je začel njen predhodnik. Toda preteklost ne bo rešila gospodarske krize, ki se nam bliža. O tem ni več dvomov.

Odgovor na vprašanje, ali je Ukrajina kaj bližje miru ali pa nas čaka nova ruska ofenziva, se skriva v glavi Vladimirja Vladimiroviča Putina. Že četrt stoletja je nesporni vladar Kremlja in prvi ruski voditelj po Stalinu, ki je doma ustvaril piramidni sistem absolutne oblasti, zatrl opozicijo, civilno družbo in neodvisne medije.

Nataša Pirc Musar je minuli teden z nekaj besedami o genocidu v Gazi dvignila na noge domačo in evropsko politiko. Kot da bi ji do živega prišle kritike, da je v svoji vlogi preveč izgubljena v mednarodni politiki, da ne ve natančno, kaj počne, se je pred evropskimi poslanci v Bruslju pokazala v precej drugačni luči.

Minuli teden je Uber po dveh neuspelih poskusih le prišel v Slovenijo. Novica, na prvi pogled podobna tisti o odprtju Ikee pred leti: olajšanje ob večji ponudbi na trgu in bolj zdravi konkurenci. V resnici pa ni čisto tako. Uber bo deloval le v ljubljanski regiji, vozniki bodo lahko samo taksisti z licenco, dovoljen je le prevoz oseb. Slovenski Uber torej ne bo »klasičen«, kot ga poznajo drugod, ampak bo klicna platforma, ki bo izvajalce prevozov povezovala z uporabniki. Prav tako bo obvezna uporaba taksimetra.