Po poročanju časnika Financial Times, ki se sklicuje na izraelske in ameriške obveščevalne vire, je pri odločitvi Donalda Trumpa, da se Združene države odločijo za napad na Iran, pretehtalo zagotovilo Centralne obveščevalne službe (CIA), da so ponuja enkratna priložnost za eliminacijo skoraj celotnega vodstva islamske republike. 

»Umazano delo« so sicer prvi opravili Izraelci, saj se Mosad že od leta 2001 intenzivno ukvarja z Iranom zaradi stalne nevarnosti razvoja jedrskega orožja. Iranski teokratski režim ima namreč že od leta 1979 med svojimi ključnimi cilji zapisno tudi uničenje judovske države.

Mosad je svojo infiltracijo v iranske institucije v zadnjih letih še okrepil, motiv za sodelovanje iranskih uradnikov z Izraelci pa sta bila bodisi denar bodisi nezadovoljstvo nad režimom stare duhovščine, ki je vse bolj zatirala prebivalstvo.

Ko je Mosad prek svojih obveščevalcev dobil informacijo, da bo minulo soboto zjutraj pri vrhovnemu voditelju ajatoli Aliju Hameneju zbranih več ključnih nosilcev režima, vprašanj ni bilo več. Očitno so se Iranci počutili dovolj varne, da niso izbrali varnejše lokacije za sestanek. Sreča za Izrael oziroma Združene države, kajti malomarnost Irancev je odprla okno priložnosti. 

Vprašanje, če oziroma kdaj bi bila naslednja priložnost. Ker so Izraelci že pred časom uspeli neopaženo vdreti v sistem nadzornih kamer iranske prestolnice, so imeli v realnem času na voljo posnetke prometa, torej tudi vseh vozil, ki so prihajala ali odhajala v kompleks vrhovnega voditelja v središču Teherana.

Minulo soboto zjutraj so se k ajatoli, čigar prostori so (bili) v neposredni bližini ulice Pasteur, odpravili obrambni minister Aziz Nasirzadeh, načelnik generalštaba iranske vojske Abdolrahim Musavi, poveljnik Revolucionarne garde Mohamad Pakpur, sekretar obrambnega sveta Ali Šamkani in drugi. Manjkala sta le predsednik države Pezeškian in zunanji minister Aragči, ki pa v strukturi oblasti ne igra tako pomembne vloge.

Ko so po dvojnem preverjanju lokacije v Tel Avivu dobili potrditev, je stekla vojaška operacija, ki so se ji priključili Američani. Prvi, ki so sprožili ogenj, so bili izraelski lovci, ki so proti središču Teherana izstrelili rakete Blue Sparrow.

Gre za šest metrov dolge rakete, ki se lansirajo iz letala in imajo veliko rušilno moč, odlikuje pa jih tudi preciznost. Raketa Sparrow je tako natančna, da bo, če jo izstrelijo iz severnega predmestja Berlina, zadela vetrobransko steklo na vašem avtomobilu, parkiranem v Ivančni gorici.

Ajatola Hamenej in njegova ekipa, ki so se v soboto zjutraj sestali v zelo zastraženih prostorih, torej niso imeli nobenih možnosti. Če bi srečanje potekalo v bunkerju globoko pod zemljo, bi ostali živi, tako pa jih je 30 raket, ki so jih izraelska letala izstrelila sočasno, ubilo v trenutku. 

S to uvodno šahovsko potezo, ki se lahko izkaže kot mat, je izraelsko-ameriška koalicija zadala doslej najhujši udarec režimu v Teheranu. Njegov besni odziv, zlasti pa neselektivno raketiranje vseh zalivskih sosed – vključno z Jordanijo, Irakom in Omanom – kažeta, da je struktura poveljevanja resno načeta in da posamezne veje vojske ne vedo, kakšni so ukazi, zato sledijo starim, že pred leti napisanim navodilom.

Ajatola Hamenej in njegova ekipa, ki so se v soboto zjutraj sestali v zelo zastraženih prostorih, torej niso imeli nobenih možnosti. Če bi srečanje potekalo v bunkerju globoko pod zemljo, bi ostali živi, tako pa jih je 30 raket, ki so jih izraelska letala izstrelila sočasno, ubilo v trenutku. 

Zaradi tega so napadli Oman, ki je bil vseskozi mirovni posrednik in mediator, kar se zdi povsem iracionalna poteza. Podobno kot raketiranje Bahrajna, ki je poleg Irana edina šiitska država v Perzijskem zalivu. Tudi napad za Katar, ki je bil doslej vedno razumevajoč do teokratskega režima v Teheranu in je kot posrednik pomagal pri vrnitvi talibanov v Afganistan, poleg tega pa je gostil politično vodstvo Hamasa, se bo Iranu zelo maščeval.

Ne glede na količino raket in dronov, ki so v prvih treh dneh poleteli iz Irana proti bližnjim ciljem v Združenih arabskih emiratih, Katarju, Bahrajnu, Kuvajtu in Savdski Arabiji, pa je že zdaj jasno, da iranska vojska nima nobenih možnosti za zmago. Tudi grožnje, ki prihajajo iz ust različnih predstavnikov iranskega režima, so bolj kot kaj drugega dokaz nemoči in obupa.

Izraelsko-ameriški napad je v nekaj dneh zdesetkal iranske vojaške sposobnosti, toda največjo škodo iranskemu položaju v mednarodni skupnosti so naredili raketni napadi na osmerico muslimanskih držav na Bližnjem vzhodu.

Iran se je z njimi mednarodno izoliral, kar pomeni, da je edina rešitev za njegovo prebivalstvo, ki že od leta 1979 prenaša versko diktaturo bradatih starcev, da Američani in Izraelci fizično odstranijo celoten aparat režima. Za to pa nekaj tednov bombardiranja najbrž ne bo dovolj.