V izvrstnem odklonilnem ločenem mnenju v zadevi Rupnik (odločba št U-I-63/20) ustavni sodnik dr. Rok Svetlič opozarja na kup spregledanih dejstev, ki bodo tej državi še delala sive lase. Da je ustavno sodišče sploh obravnavalo primer, ki je zaradi absurdnega pravnega žongliranja končal na Beethovnovi, je zgodba zase.

Če vrhovno sodišče leta 2019 ne bi razveljavilo Rupnikove obsodbe pred vojaškim sodiščem iz leta 1946, se nam danes niti ne bi bilo treba ukvarjati s primerom, ki je v civilizacijskem smislu nedvomno nesporen: general Leon Rupnik je bil kvizling, izdajalec, kolaborant … Izberite samostalnik, ki vam je ljubši.

Ne glede na to, kdo ali kaj je bil Rupnik, pa je njegov primer zaradi procesnih razlogov pravzaprav dvakrat »padel«. Prvič že takrat, ko je jugoslovansko vojaško sodišče izreklo po današnjih demokratičnih in pravnih standardih pomanjkljivo obsodbo.

Pa ni šlo za to, da obtoženi nekdanji kraljevi general ne bi bil kriv. Problem je bil, da v postopkovnem smislu njegova obsodba leta 1946, ko je Titova Jugoslavija po Stalinovem vzoru pospešeno uvajala diktaturo proletariata, ni bila pravno pravilna. Lahko bi celo rekli, da jo je sodišče zanikrno spisalo. Pač po načelu, da je obtoženi tako ali tako kriv, zakaj bi se potemtakem ukvarjali še s pravnimi formalizmi.

Toda to je bilo pred 80 leti, ko je bila država v nekih povsem drugih, danes nepredstavljivih razmerah. Drugo vprašanje, ki ni zgodovinsko obremenjeno, saj se nanaša na obdobje po letu 1990, ko je Slovenija kot pravna naslednica nekdanje SFRJ uvedla vladavino prava, pa je seveda naslednje: zakaj je vrhovno sodišče leta 2019 razveljavilo Rupnikovo obsodbo in s tem ustavilo tudi kazenski postopek zoper njega?

Skratka, jugoslovansko vojaško sodišče se je pred 80 leti odločilo pravilno, ko je zločinca Rupnika obsodilo na smrt zaradi izdaje in sodelovanja z okupatorjem.

Kajti s tem je ustvarilo nerodno situacijo, ki je de facto pomenila, da je kontroverzni domobranski general nedolžen?! Če upoštevamo, da je bil vrhovni sodnik takrat tudi razvpiti sarajevski diplomant pravne fakultete Branko Masleša, predsednik sodišča pa nihče drug kot Miodrag Đorđević, potem se zdi, da je šlo za provokativno, v bistvu intrigantno in politično obarvano odločitev.

Vrhovno sodišče je pred sedmimi leti zakuhalo škandal, ki je sprožil žolčne odzive zmagovalcev in v že tako polarizirani slovenski družbi samo še poglobil razkol med »partizani« in »domobranci«.

Ko je zadeva naposled končala na ustavnem sodišču, se je zgodil kopernikanski obrat, saj je leva večina sodnikov odločno zavrnila »rehabilitacijo« domobranskega generala in odločila, da je bil sodni proces iz leta 1946 pravno korekten, obsodba pa procesno pravilna.

Skratka, jugoslovansko vojaško sodišče se je pred 80 leti odločilo pravilno, ko je zločinca Rupnika obsodilo na smrt zaradi izdaje in sodelovanja z okupatorjem.

Zdaj pa prehajamo v tisti manj znani, vsebinski del aktualne odločbe ustavnega sodišča U-I-63/20, ki ga problematizira odklonilno ločeno mnenje sodnika Svetliča. Uvodoma parafrazira razpravo francoskega filozofa Alaina Badiouja z vprašanjem, ime česa je Leon Rupnik.

Kajti kot ste verjetno že začutili, v resnici sploh ne gre za osebnost spornega generala Rupnika, ki se je postavil na napačno stran zgodovine in se je moral zato upravičeno zagovarjati pred sodiščem.

Pač pa gre za stanje duha v družbi. Za toksično stanje, ki se vleče iz revolucionarnih časov v sedanjost in vsake toliko poseže v naš družbeni in politični prostor z neko posiljeno, umetno ustvarjeno dilemo. Toda poleg s politiziranjem, ki ga dviguje primer Rupnik, imamo opraviti še z nečim pomembnejšim.

Kajti večina sodnikov na Beethovnovi ni razsojala o njegovi krivdi, temveč o pravici pritožnika, enega od potomcev žrtve medvojnega nasilja, da sproži postopek proti generalu, ki ga je pravosodje »justificiralo« že avgusta 1946. Sodnik Svetlič opozarja, da se s tem kazenski postopek zlorablja za nekaj drugega.

Že sprejem ustavne pritožbe zoper razveljavitev obsodbe predstavlja unikum v slovenskem sodstvu, saj se to še nikoli ni zgodilo. Unikum je tudi priznanje pravnega interesa posamezniku za obsodilno sodbo nekoga tretjega.

/

Pritožnik, vnuk osebe, ki so jo med drugo svetovno vojno ubili okupatorji (in sploh ne domobranci pod vodstvom generala Rupnika), je izkazal pravni interes za izid kazenskega postopka, ki se ne vodi zoper njega, pač pa zoper nekoga tretjega.

Vse skupaj je, kot bi rekli v anglosaškem svetu, »clusterfuck«, torej grozljiva zmešnjava. Vulgarni izraz je še kako primeren za takšno zlorabo institucije ustavnega sodišča, ki je poseglo v odločitev vrhovnega sodišča na podlagi trhlih argumentov.

Seveda je problem zakuhalo že vrhovno sodišče, ker je primer vrnilo v ponovno odločanje okrožnemu sodišču, češ naj se ta pozabava s kršitvami procesnih pravic človeku, ki je že osemdeset let v peklu (v nebesih najbrž ne). In okrožno sodišče je, povsem zbegano, enostavno ustavilo postopek, ki bi sicer tekel proti mrtvemu človeku.

Kdo je v tej zgodbi naredil največ sranja, je stvar interpretacije. Zakaj je vrhovno sodišče razveljavilo obsodbo, ki je bila resda zanikrno napisana, vendar je v materialnem smislu ustrezala dejstvom?

Čemu takšna pozornost do razvpitega domobranskega generala s strani svetovnonazorsko levega vrhovnega sodišča, na katero se je zdaj spravilo svetovnonazorsko levo ustavno sodišče? Razumete to ironijo?

Ironija niti ni prava beseda, gre za cinični sodniški »pingpong« na najvišji ravni, za norčevanje iz zgodovinskega spomina Slovencev in za ignoriranje lastnih pravil, ki jih je postavilo ustavno sodišče v preteklosti.

A ključna posledica razsodbe glede Rupnika šele prihaja, opozarja Svetlič: odslej bo moralo ustavno sodišče priznati pravni interes za vložitev ustavne pritožbe vsaki žrtvi kaznivega dejanja (sic!), kajti v zadevi Rupnik je pravni interes priznalo celo potomcem žrtve.

Kaj torej ta sodba pomeni v kontekstu slovenske državljanske vojne? Bodimo cinični še mi: ali bodo zdaj sodno varstvo naposled lahko zahtevali tudi potomci 12 tisoč po vojni pobitih domobrancev in civilistov? Glede na to, da doslej za povojne poboje ni bil obsojen nihče, bo vse skupaj še zelo zanimivo …

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.