Zoran Stevanović, ki postaja nova zvezda slovenske politike in ga večinski mediji po novem ne ignorirajo več, rad poudarja, kako nova, antisistemska, drugačna in neobremenjena je njegova stranka Resnica. Ob ginekologinji Sabini Senčar, strankini kandidatki za zadnjih predsedniških volitvah (ki bi danes najraje videla, da podobno kot Trumpova Amerika tudi Slovenija izstopi iz Svetovne zdravstvene organizacije, češ da gre za mafijsko združbo), in Bojanu Potočniku, nekdanjemu direktorju policije, ter prevajalcu Branku Gradišniku je Stevanović medijsko najbolj prepoznaven obraz populistične stranke, ki se ji glede na ankete obeta vstop v Državni zbor na volitvah 22. marca.

Stevanović se zavzema za izstop iz Nata in morda tudi iz EU, zagotavlja, da stranka ne bi podprla Janeza Janšo kot mandatarskega kandidata, obenem pa je zavrnil tudi nedavno vabilo premierja Goloba na kosilo levosredinskih strank. Marsikdo se sprašuje, kam politično sploh sodi Resnica, še večja enigma je njen predsednik, nekdanji policist, kasnejši izterjevalec za Hypo banko in kranjski lokalni politik. Da je po narodnosti Srb, je nepomembno. Da je naklonjen Rusiji, vzbuja zanimanje, kajti zavzemanje za suverenost države, evroskepticizem, antiglobalizem in dobršna mera populizma (denimo ostre kritike domnevno preveč liberalne migrantske poliitke) so idealne za rusko agendo.

Če pozabimo, da je Resnica edina politična stranka, ki predstavlja interese anticepilcev, in da je glede zanikanja podnebnih sprememb izrazito desničarska, nas mora skrbeti zlasti morebitna povezava Stevanovića z ruskim svetom. Kajti Putinova strategija glede Evropske unije je usmerjena v podporo ravno takšnim strankam, kakršna je Resnica, pa naj gre za skrajno leve ali skrajno desne stranke. Bistveno je, da so skrajne, antisistemske in vsaj evroskeptične.

Ko je Doku Zavgajev, bivši dolgoletni ruski veleposlanik v Sloveniji (2009-2019), leta 2018 pred državnozborskimi volitvami neposredno podprl stranko DeSUS, ki jo je vodil takratni zunanji minister Karl Erjavec, je bilo to razumeti kot poskus vmešavanja Rusije in njenega veleposlanika v notranje zadeve Slovenije. Slovenska uradna politika se na to sicer ni odzvala, je pa ruska stran očitno razumela, da poteza ni bila modra.

Karl Erjavec je sicer kar nekaj časa veljal za velikega podpornika Rusija, njegovi stiki s Sergejem Lavrovom pa so daleč prekašali tiste z ameriškimi kolegi. A ko se je Erjavec politično upokojil, Rusija pa po napadu na Ukrajino še bolj zapletla v hibridno vojno z Evropsko unijo, so kremeljski strategi obrali drugačno taktiko, predvsem pa so svoje dejavnosti skrbno skrili pred državo gostiteljico.

Zaradi tega Rusija v Sloveniji uradno ne podpira nikogar, pač pa vzdržuje neformalne stike in zelo verjetno nudi določeno pomoč edini proruski stranki v državi. Še več, visok ruski diplomat v eni od evropskih sosed je priznal, da je Zoran Stevanović redno, večkrat mesečno sestankoval z ruskim veleposlanikom v Sloveniji Timurjem Rafailovičem Ejvazovom. Seveda ni rečeno, da se to še vedno dogaja, vendar se pred nekaj leti po naših informacijah vsekakor je.

Zoran Stevanović, ki je doslej zanikal kakršne koli stike z Rusi, vseeno nikoli ni izjavil, da z Rusi nikoli ni imel nič. Kar je seveda bistvena razlika. Zgolj retorično je v tem kontekstu tudi vprašanje, kako in na kakšen način bi Putinovi diplomati lahko pomagali stranki Resnica pred volitvami. Po nekaterih informacijah gre za različne oblike “podpore” preko Beograda, ki velja za osrednje vozlišče ruskih aktivnosti v tem delu Evrope.