Ta trenutek je še vse odprto, možna sta oba scenarija, zato smo analizirali obe možnosti. Kakšno ministrsko ekipo bi okoli sebe zbral Janez Janša, kakšne spremembe bi bile v drugi Golobovi vladi?

Robert Golob, če bi mu 22. marca nekako uspelo ohraniti večino v državnem zboru in dobiti nov mandat za sestavo vlade, bi postal šele drugi srečnež v zgodovini samostojne Slovenije in prvi premier po Janezu Drnovšku, ki bi se lahko pohvalil s tem dosežkom.

Primož Lavre

Na drugi strani pa bi bil tudi Janez Janša, če bi se mu izšlo, ob Drnovšku edini premier, ki bi vodil kar štiri vlade. Janezu Drnovšku je to sicer uspelo tako rekoč neprekinjeno, od maja 1992 do decembra 2002, s krajšo vmesno prekinitvijo v drugi polovici leta 2000, ko je vlado vodil Andrej Bajuk.

Enajste volitve po vrsti, ki nas čakajo čez dober mesec in pol, bodo torej v marsičem odločilne za oba osrednja antagonista. Če Golobu ne bo uspelo, se bo najverjetneje umaknil iz politike, saj si ga je nemogoče predstavljati, da bi prevzel naporno vlogo šefa opozicije in se trpinčil kot poslanec v državnem zboru.

A tudi za Janšo so prihajajoče volitve bržkone prelomne, sploh v primeru, da se mu načrti ne bi izšli in bi mu četrti mandat spodletel.

Robert Balen

V tem primeru bi se namreč zastavilo legitimno vprašanje njegove politične upokojitve, saj bi v SDS po skoraj poldrugem desetletju porazov na volitvah zahtevali, da se »večni šef« dostojanstveno umakne, ostane njihov častni predsednik ter s tem naredi prostor za novo generacijo.

Ali Logar lahko reši Prebiliča?

Upoštevaje vsa ta dejstva je jasno, da bosta šla tako Robert Golob kot tudi Janez Janša »na vse ali nič«, če uporabimo športni žargon. Trenutne ankete še vedno ne dajejo prednosti nobenemu od njiju, fokus je zato na prepričevanju neodločenih in krepitvi potencialnih zaveznikov.

Jure Klobčar

Na levici, kjer končno ni nobenega dvoma o tem, da je Golob edini možni mandatar, se je v zadnjih dveh tednih nekoliko okrepila stranka Levica, kjer strahu pred izpadom iz parlamenta ni več. Tudi podpora Socialnim demokratom, katerih šef Matjaž Han je med najbolj priljubljenimi slovenskimi politiki, je stabilna.

Edina neznanka na levem polu ostaja Vladimir Prebilič, saj se zdi, da je lani prezgodaj »zakikirikal« in si v nadaljevanju z vrsto nespametnih, nepremišljenih potez zapravil večino političnega kapitala. Ta hip ni nobenega znaka, da bi se Prebilič lahko »prerodil« in vrnil v igro.

Robert Balen

Njegovo edino upanje je – pa naj se to sliši še tako nenavadno – Anže Logar. Kajti oba sta se osredotočila na pretežno neopredeljene, sredinske volivce, ki ne marajo prevelikega nagibanja ne na levo ne na desno.

Afera hamburgerji se namreč utegne zaradi Logarjevega napačnega odziva za Demokrate slabo končati, pobrala jim bo nekaj odstotkov podpore, ki bi jih, če bi pametno odreagiral, teoretično lahko ujel Prebilič, s tem pa bi dosegel štiriodstotni parlamentarni prag.

Pri analizi možnosti za sestavo druge Golobove vlade smo izhajali iz predpostavke, da bo pritisk na levici vseeno tako velik, da bosta SD in Prerod v zadnjem trenutku le dosegli nekakšen sporazum o sodelovanju na volitvah, s čemer bo SD pridobila kakšni dve odstotni točki – podobno kot na desnici Nova Slovenija s koalicijo z ljudsko stranko (SLS) in Fokusom.

Jure Klobčar

Dejstvo je namreč, da brez tega »pospeška« levici in premierju slabo kaže na volitvah. Golobova druga vlada bi torej v osnovi pomenila kontinuiteto s sedanjo, pri čemer bi Socialne demokrate okrepil Prebilič, ki bi v zameno pričakoval ministrsko funkcijo, najverjetneje ministrstvo za obrambo.

Golobova druga vlada

Če bi levica 22. marca osvojila vsaj 46 poslanskih mandatov, bi Robert Golob postal njen mandatar in po pričakovanjih (s podporo obeh poslancev manjšin) sestavil 16. slovensko vlado, ki pa bi imela za razliko od aktualne koalicije zgolj šibko večino v državnem zboru.

Robert Balen

Levosredinska koalicija bi poleg Gibanja Svoboda vključevala še Socialne demokrate in Levico. Da bi Demokrati vstopili v takšno koalicijo, se ne glede na Logarjevo leporečenje zdi malo verjetno, čeprav seveda ni popolnoma izključeno. Po naši oceni je namreč vseeno 80-odstotna verjetnost, da bi šel Logar v španovijo z Janšo, kar pomeni, da za Goloba ostane le 20 odstotkov.

Ne glede na to pa so vse možnosti odprte; če bi se slučajno zgodilo, da bi Logarja zaneslo v levo vlado, bi mu moral premier dati kakšno mamljivo ponudbo, denimo zunanje ministrstvo ali pa celo državni zbor, nad čemer pa ne bi bili navdušeni Socialni demokrati, Levica še manj.

Sicer pa bi sedelo v Golobovi vladi zagotovo nekaj več žensk kot v Janševi, na drugi strani bi imela leva vlada tudi za tretjino več ministrstev. Po naši oceni 21.

Primož Lavre

Janševa četrta vlada

Seveda pa je enako možen tudi povsem nasprotni scenarij, namreč da bi po volitvah desnica sestavila vlado. V tem primeru bi šlo za koalicijo med SDS, Novo Slovenijo in Demokrati Anžeta Logarja. Slednji bi verjetno dobil državni zbor, saj ga Janši potem ne bi bilo treba gledati v vladi. Antipatije med njima so vse bolj očitne, vendar pa ga Janša potrebuje zaradi višjih interesov – brez Logarja ne bo njegove četrte vlade.

Podobnosti z Gregorjem Virantom niso naključne. Možno je tudi, da bi Janez Janša, kandidat za mandatarja, predsednici republike med pogovori o sestavi vlade zaupal, da ima koalicija sicer res le 45 poslank in poslancev, vendar razpolaga s podpisi štirih poslancev Resnice, s katerimi dosega dovolj visoko podporo za izvolitev.

Prav stranka Zorana Stevanovića bi namreč lahko, če seveda pride v parlament – recimo, da osvoji štiri ali pet mandatov –, po Jelinčičevem vzorcu trgovala s svojimi glasovi, pri čemer dobro obveščeni namigujejo, da bi desnica zanje verjetno ponudila več.

Primož Lavre

Seveda to ne pomeni, da bi bil Stevanović del vladne koalicije in dobil notranje ministrstvo, kar so njegove mokre sanje, pač pa bi postal kvečjemu Janšev občasni »asistent« v državnem zboru, če bi pač vlada potrebovala podporo pri glasovanjih, ki zahtevajo absolutno večino.

Formalno bi desna koalicija v vladi pomenila tudi vrnitev nekaterih starih znancev, ob katerih levičarski aktivisti že danes dobivajo panične napade.

Švicarski model sestave vlade

Pogled na obe varianti, če seveda odmislimo oba kandidata za premierja, ki se morda v predvolilni kampanji sploh ne bosta nikoli neposredno soočila na televiziji – tako kot pred štirimi leti, spomladi 2022 –, potrjuje staro resnico o kadrovski zadregi v slovenski politiki. Šele če bi iz obeh seznamov potegnili optimalna imena, bi dobili pozitivno selekcijo, torej najboljše, kar slovenska politična elita ta hip premore. Na obeh polih.

Jure Klobčar

Večina kandidatov za bodoče ministre tako leve kot desne vlade ima sicer nekaj izkušenj, večina jih je že opravljala ministrsko funkcijo. Predstavljajte si, da bi v Sloveniji čez noč uvedli švicarski sistem sestavljanja vlade: predsednica države bi poklicala prve tri stranke na pogovore.

Zmagovalcem bi naložila, da sestavijo seznam ministrov, ki bi proporcionalno ustrezal volilnim rezultatom, mandat pa bi pripadel šefu stranke, ki bi dobila največ podpore na volitvah.

V slovenskem primeru bi bil – vsaj glede na vse trenutne javnomnenjske raziskave – to Janez Janša. Ob predpostavki, da bi imeli vitko vlado s 16 ministrstvi, bi jih SDS dobila sedem, Svoboda pet, SD pa štiri.

KPV

Predstavljate si, da bi slovenska politika, konkretno SDS, Svoboda in SD, 23. marca zjutraj začeli sestavljati 16. slovensko vlado.

Predstavljajte si, kako bi bila kadrovsko optimizirana, saj bi vsaka stranka dobila le nekaj ministrskih resorjev, ki bi jih morala zapolniti s svojimi najboljšimi kandidati. Predstavljajte si, kaj vse bi kot država lahko potem dosegli. Bi nas sploh lahko kdo ustavil?

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Galerija

Jure Klobčar