Ne glede na razplet marčevskih parlamentarnih volitev, na katerih lahko levica navzlic trenutnim pesimističnim napovedim vsaj teoretično doseže absolutno večino in ohrani oblast, pa je že zdaj jasno, da naslednja vlada Roberta Goloba ne bo imela (več) udobne večine in da bo njen mandat v več pogledih naporen.

Kaj bi za slovensko zunanjo politiko, ki je zadnja štiri leta komaj prekrmarila razburkano morje diplomacije, pomenila reelekcija Roberta Goloba? Če upoštevamo dosedanjo vlogo njegovega svetovalca za nacionalno varnost Vojka Volka kot tudi premierjevo osebno involviranost v nekatera mednarodna vprašanja, potem je zagotovo ključno to, kdo bo prevzel resor za zunanje zadeve.

Kajti Tanja Fajon, ki ga je dobila izključno zato, ker je bila spomladi 2022 kot predsednica koalicijske stranke SD “upravičena” do ministrskega položaja, po volitvah marca 2026 bržkone ne bo mogla več ostati na tem položaju.

Prvi razlog je takšno oceno je političen: Tanja Fajon ni predsednica socialnih demokratov in že zato ni več avtomatsko upravičena do ministrskega stolčka. Poleg tega ni nikjer rečeno, da bodo ravno socialni demokrati dobili resor zunanjih zadev. Kaj pa če bo premier ocenil, da je čas, da Mladiko prevzame profesionalni diplomat?

No, v tem vprašanju se skriva naslednji, vsebinski razlog prepotrebne menjave na čelu zunanjega ministrstva. Ta institucija je namreč zaradi kronične odsotnosti Tanje Fajon v zadnjih 43 mesecih utrpela tako vidne posledice, ki je nujna čimprejšnja sanacija, sicer nam grozi razpad diplomatske službe in posledično sistema, ki skrbi za interese države in njenih državljanov v tujini.

Robert Balen

Resda je Tanja Fajon že danes rekorderka v nabranih letalskih miljah, vendar je zaradi njenega reševanja svetovnih problemov in večne zaskrbljenosti močno trpela organizacija dela v Ljubljani. Tako zelo, da je bilo ministrstvo v bistvu ves ta čas prepuščeno samo sebi, zlasti pa improvizaciji.

Zgodba zase, ki si zasluži posebno novinarsko preiskavo, pa je politično kadrovanje, nenehno zaposlovanje strankarskih tovarišic in tovarišev gospe Fajon, ki je tudi na tem področju prekosila vse svoje predhodnike.

Starejši diplomati, strogi profesionalci, ki jih strankarska politika kaj malo gane, pravijo, da česa takšnega še niso doživeli in da se razpad sistema na zunanjem ministrstvu pod taktirko Tanje Fajon opazi že navzven, saj zaposleni - namreč tisti, ki ne delajo od doma - v službo vse redkeje prihajajo primerno oblečeni, namesto tega pa so prevladale kavbojke in ležerna oblačila.

Toda dress code, delovno disciplino in kakšno investicijo v zgradbo, ki je vse bolj zanemarjena, se bo uredilo že v nekaj mesecih. Težje bo popraviti strateške odločitve bodoče bivše zunanje ministrice, ki niso ravno koristile Sloveniji, čeprav so bile medijsko všečne in so popularizirale lik in delo Tanje Fajon.

Dve leti šopirjenja Tanje Fajon: 15 milijonov evrov za klavrn učinek

Gre seveda za nenavaden občutek za uravnoteženo zunanjo politiko in vzdrževanje odnosov s strateškimi partnerji v zadnjih treh letih in pol. Če nekoliko banaliziramo: Mladika je bila glasna, ko bi bilo morda bolje, če bi bila tiho, hkrati pa je molčala, ko bi morala povedati svoje mnenje, zlasti kritično.

Glede vojne v Ukrajini se je slovenska diplomacija še pod prejšnjo vlado takoj postavila na stran žrtve, čemur je brez pomislekov sledila tudi Tanja Fajon, ki je z navdušenjem podedovala tudi projekt nestalnega članstva v Varnostnem svetu.

Oboje je ministrici, povejmo brez slepomišenja, prineslo precejšnjo medijsko pozornost, veliko všečkov na socialnih omrežjih ipd. Malce več zadržanosti je bilo sprva okoli izraelsko-palestinskega konflikta, ki je zaradi priznanja Palestine maja 2024 - tik pred volitvami v Evropski parlament - dobil tudi močno notranjepolitično, celo strankarsko konotacijo.

In potem je šlo, vsaj kar se Izraela in Gaze tiče, samo še na slabše, saj je vojna postajala vse brutalnejša, Slovenija pa je zelo veliko tvegala, ker se je izpostavila s kritiko Izraela. Premier Golob v Združenih narodih, sploh pa predsednica države Nataša Pirc Musar lani v Evropskem parlamentu, ko je judovsko državo odkrito obtožila genocida.

Težke, a bržkone utemeljene besede, ki so imele zlasti notranjepolitično težo, ne bodo ostale pozabljene in jih lahko “sanira” le menjava oblasti v Izraelu, kjer pa je Netanjahu ne glede na vse obtožbe dosegel svoj cilj v zvezi s Palestinci, povsem na svojo stran pa je dobil tudi Trumpovo Ameriko.

Protesti proti genocidni politiki Izraela nad Palestinci naj bi bili dokaz slovenske načelnosti in privrženosti mednarodnemu pravu, toda ko gre za nasilje teheranskega režima nad lastnim prebivalstvom, za pokole civilistov, kar je zločin proti človeštvu, so kritike neprimerljivo blažje, predvsem pa nihče ne protestira. Bi lahko našli še boljši primer slovenske hipokrizije?

Slovensko diplomacijo v prihodnjih letih čaka velik izziv, če želimo normalizirati odnose z Izraelom, kjer bo slejkoprej na oblast spet prišla levica in umirila odnose s Palestinci. Načelnost, na katero se Mladika sklicuje v primeru judovsko-arabskega konflikta, pa žal že padla na primeru Irana, kjer niti feministična diplomacija Tanje Fajon niti temeljne usmeritve slovenske zunanje politike (zavezanost moralnim načelom, miru, humanosti in spoštovanju univerzalnih človekovih pravic) niso opravili svojega dela. Pravzaprav je bila ministrica prav glede Irana zadnji mesec sumljivo tiho.

Kaj je dejanski razlog za tako očitno nedoslednost? Resda je zločinsko nasilje iranskega režima nad prebivalstvom obsodil premier Golob, za protestnike se je zavezela tudi njegova lepša polovica, vendar se institucija, od katere bi pričakovali, da se oglasi prva, tokrat ni izkazala. Je v ozadju neka stara, a očitno še vedno aktualna simpatija med tistim delom slovenske politike, ki izvira iz prejšnjega režima, in islamsko republiko?

Tanja Fajon se je v zadnjih letih takorekoč redno sestajala s svojima iranskima kolegoma; najprej je bil to minister Abdolahian, po njegovi smrti v helikopterski nesreči maja 2024 pa Aragči. Stiki - bodisi v živo bodisi telefonski - so bili celo tako pogosti, da se je ministrice v kuloarjih prijel vzdevek “Teheranska Tanja”.

Robert Balen

Slovensko zunanje ministrstvo je 13. januarja zaradi množičnih pobojev civilistov, protestnikov, na razgovor povabilo iransko veleposlanico v Sloveniji Marzieh Afkham in ji “izrazilo resno zaskrbljenost zaradi razmer v Iranu”. Vendar pa se Tanja Fajon, ki se oglaša ob vsaki malenkosti, v zvezi z Iranom doslej ni izpostavljala.

Podobno zadržane so nevladne organizacije, ki pred iranskim veleposlaništvom v Ljubljani niso pripravile niti enega protesta. Kako to? Je na tisoče mrtvih - po nekaterih ocenah mednarodnih humanitarnih organizacij bi jih bilo lahko tudi 15.000 - na iranskih ulicah premalo za obsodbo teokratskega režima, na čelu katerega so fanatični starci?

So med nami simpatizerji konservativne muslimanske duhovščine, ki živi v srednjem veku in od Irancev zahteva, da se v popolnosti podredijo njeni avtoriteti? Protesti proti genocidni politiki Izraela nad Palestinci naj bi bili dokaz slovenske načelnosti in privrženosti mednarodnemu pravu, toda ko gre za nasilje teheranskega režima nad lastnim prebivalstvom, za pokole civilistov, kar je zločin proti človeštvu, so kritike neprimerljivo blažje, predvsem pa nihče ne protestira. Bi lahko našli še boljši primer slovenske hipokrizije?

Osupljivih 22 milijonov evrov za instagram diplomacijo Tanje Fajon

Iransko-slovenski odnosi do res nekaj posebnega. Usodno so povezani z režimom, ki je v Teheranu na oblasti od islamske revolucije 1979, ko je šaha Rezo Pahlavja zamenjaj šiitski imam Homeini. Z njegovimi predstavniki so se v Bejrutu kmalu po revoluciji srečali uradniki Ljubljanske banke in se dogovorili, da bo libanonska izpostava LB izvajala finančne transakcije za Teheran. Kasneje je LB v iranski prestolnici odprla predstavništvo, ki se je po letu 1993 spremenilo v veleposlaništvo Slovenije v islamski republiki.

Iranska naveza je postala ponovno aktualna zaradi pranja denarja v NLB, pri čemer pa zaradi luknjičaste zakonodaje na področju pranja denarja in sumljivih transakcij menda ni bilo storjeno nobeno kaznivo dejanje. Zadevo je obravnavala zgolj parlamentarna preiskovalna komisija, ki jo je vodil takratni poslanec SDS Anže Logar.

Slovenija ima še danes veleposlaništvo v Iranu, kamor smo lani izvozili za dobrih 40 milijonov dolarjev blaga. Na drugi strani pa tudi Iran ves časa vzdržuje diplomatsko misijo v Ljubljani. Zakaj takšna pozornost državi, ki gospodarsko ni med najzanimivejšimi za našo državo, je tehtno vprašanje.

Podobno pa velja za Islamsko republiko, ki ima ambasado v slovenski prestolnici, čeprav je blagovna menjava med državama skromna. Imajo Iranci v Ljubljani še kakšno drugo, denimo obveščevalno misijo? Po izkušnji z ruskima vohunoma to ni povsem nemogoče.