Slovenska vlada bo napotila dva vojaka na največji otok na svetu, na katerega je oko vrgel Donald Trump. Odločitev, ob kateri je bila tiho celo desna opozicija, medtem ko je, ko gre za vprašanje obrambe in vojske, večno nergaška Levica potezo celo odobravala, je dovolj simbolična, da si zasluži nekaj pozornosti.

Kajti nikakor ne gre samo za to, da bo država v znak solidarnosti in pripadnosti t.i. skupnim evropskim vrednotam na Grenladijo poslala pripadnika oboroženih sil. Gre še za nekaj več. Za upor ideologiji nasilništva, ki jo zdaj ob Putinu zganja še ameriški predsednik. Če bo Evropa še naprej uklanjala hrbet Američanom, bo končala tragično. Kot žrtev posilstva, ki si ne upa spregovoriti, saj jo je strah vsega.

Ampak ali se Evropi, ki se je februarja 2022 soočila z vojno na svojem vzhodnem predverju, pred edinim letom pa jo je šok doletel še na atlantski strani, res obeta status žrtve? Ali lahko kaj stori, da prepreči scenarij, za katerega marsikdo meni, da je neizogiben in da se “ne da nič storiti”?

Sploh evropski populisti, v glavnem izvirajo iz desnega pola, ki dvigujejo glave in se nadejajo skorajšnjega pohoda na oblast. Najsi gre za Portugalsko, Španijo, Italijo, Švedsko, Madžarsko ali Češko - logika se bistveno ne razlikuje. Simpatizerji Donalda Trumpa prisegajo na t.i. suverenizem, da torej vsaka država najprej poskrbi zase, tudi na škodo drugih, tudi na ceno razpada Evropske unije.

Ta zaenkrat še ni razpadla in morda se sanje tistih, ki ji želijo vse najslabše, še dolgo ne bodo izpolnile. Vendar pa je jasno, da EU takšna, kakršna je danes, dolgoročno ne more preživeti niti uspeti. Tehnokratska obsedenost z neživljenskimi pravili - najbolj bizaren primer so zamaški na plastenkah - namreč preusmerja pozornost od ključnih geostrateških izzivov našega časa.

Ne gre se slepiti, da so Danci najbolj nedolžen narod v Evropi in da so s svojo grenlandsko kolonijo ravnali kot najboljši gospodarji, ki ne varčujejo s humanostjo do avtohtonega prebivalstva. Niso, jasno, da ne. Šele v zadnjih treh, štirih desetletjih so spremenili svoj kolonialni odnos do Grenlandije, za katero se danes zanima neka druga neokolonialna velesila.

Med njimi je zaradi neizogibnih podnebnih sprememb tudi vprašanje Arktike in njenih bogastev. Za nas, ki živimo na Sončni strani Alp, se zdijo to oddaljena in nič kaj usodna vprašanja. Bistveno bolje ni niti pri naših severnih sosedih, da Madžarske ali Hrvaške niti ne omenjamo.

Vseeno pa ima Avstrija, ki glede Grenlandije sumljivo molči, določen zgodovinski resentiment v zvezi s tujimi ozemlji. Kajti Habsburška monarhija in kasnejša Avstro-Ogrska je bila podobno kot Kraljevina Danska svoje dni kolonialna država. Resda Dunaj ni plenil po vsem svetu, je pa zagotovo odločilno oblikoval geopoliitko na Balkanu. In zato se danes Avstrijcem ne zdi potrebno posebej izpostavljati za druge evropske narode, ki s kolonializmom še niso povsem zaključili.

Za kaj gre? Ne gre se slepiti, da so Danci najbolj nedolžen narod v Evropi in da so s svojo grenlandsko kolonijo ravnali kot najboljši gospodarji, ki ne varčujejo s humanostjo do avtohtonega prebivalstva. Niso, jasno, da ne. Šele v zadnjih treh, štirih desetletjih so spremenili svoj kolonialni odnos do Grenlandije, za katero se danes zanima neka druga neokolonialna velesila. V tem pogledu je težko razumeti, kako lahko Slovenija kot nekdanja avstrijska kolonija brani aktualno dansko kolonijo pred ameriškim neokolonializmom. Mar ni to paradoks per se?

Seveda je, ampak ker gre za mnogo širšo zgodbo, od katere je odvisna prihodnost evropskega projekta, bomo pač stisnili zobe in si rekli, da to počnemo zaradi “višjih interesov”. Kajti na koncu dneva gre tudi pri Trumpovih osvajalnih pohodih in lomastenju po svetu (ob Grenlandiji sta tu še Venezuela in Iran) za preusmerjanje pozornosti od notranjepolitičnih težav.

Ste kdaj pomislili, kako to, da se nihče več ne ukvarja z zloglasnimi Epsteinovimi dosjeji? Okoli njih je vse potihnilo! Kot da bi ameriški predsednik, da bi zaščitil svojo zakulisno ekipo, podpornike, ki stojijo za njim, pred neprijetnimi razkritji.

Če je Bill Clinton zaradi Monike Levinsky pred tridesetimi leti ukazal raketne napade na domnevne teroristične cilje v Sudanu, gre Trump zaradi preusmerjanja pozornosti še mnogo dlje in mu dejansko ni več nič sveto. Na Grenlandiji je pripravljen celo na konflikt z dosedanjimi evropskimi zavezniki Amerike.