Svetovni gospodarski forum (WEF), ki je potekal minuli teden v Davosu, je razkril tradicionalno slovensko politično zaplankanost. In to ne prvič, kajti naš državni vrh že dolgo vztrajno ignorira ta mednarodni poslovno-politični dogodek, po pomembnosti primerljiv kvečjemu z jesenskim zasedanjem Združenih narodov v New Yorku.

Zadnji slovenski premier v Davosu je bil pred šestimi leti Marjan Šarec, letos je bila tam edina Slovenka Nika Kovač, ki so jo v Švico povabili zaradi uspešne vseevropske kampanje My Voice, My Choice. Česa bi se morali vodilni slovenski politiki naučiti od gospodične Kovač? Recimo tega, da je včasih pač treba »biti zraven«, saj je to v nacionalnem interesu države.

Za podvig direktorice Inštituta 8. marec mediji in javnost verjetno sploh ne bi izvedeli, če na družbenih omrežjih ne bi delila fotografije, na kateri pozira skupaj z ameriško pop ikono Katy Perry.

Pevka, ki je v zvezi z bivšim kanadskim premierjem Justinom Trudeaujem in velja za ostro nasprotnico ameriškega predsednika Donalda Trumpa, je pri slavnostni večerji sedela za isto mizo kot Nika Kovač.

Facebook

Najbolj znana slovenska aktivistka je izrazila nekaj nelagodja, ker se je udeležila Svetovnega gospodarskega foruma, saj ta po njenih besedah »pooseblja skoraj vse, s čimer se ne strinjam«.

Toda hkrati je prišla do ključne ugotovitve: »Pa vendar sem tukaj, ker moram biti. Ker moramo v naslednjem mesecu na našo stran dobiti predsednike vlad in politike, ki so pripravljeni javno stati za pravico do varnega splava.«

Medtem ko je Nika Kovač, ki jo levi del slovenske politike bržkone še vedno upošteva, desničarji pa bi jo najraje utopili v žlici vode, prišla do pravilnega zaključka, na drugi strani ostaja enigma, zakaj se slovenski državni vrh, ko gre za Davos, že vrsto let obnaša tako podcenjujoče in provincialno.

Kaj jih moti glede tega izredno pomembnega mednarodnega dogodka, ki se že 56 let odvija v švicarskem Davosu, da ga vztrajno ignorirajo? Kdaj se bo slovenska zunanja politika znebila vaške predstave o svetovni diplomaciji in se končno začela odgovorno in resno obnašati?

Zakaj je tako pomembno biti zraven

Kajti kot bomo ugotovili v nadaljevanju, je podobno kot v običajnem poslovnem svetu tudi v mednarodni politiki mreženje ključno. Osebni stiki namreč pomembno vplivajo na (dobre) meddržavne odnose.

Za majhne države, ki morajo biti še posebej glasne in proaktivne, da se jih sliši in upošteva, je v spremenjeni mednarodni arhitekturi najslabše, če se zaprejo same vase in upajo, da bodo šle krize mimo njih.

Prejšnji teden sta bodisi Nataša Pirc Musar bodisi Robert Golob zamudila priložnost, da bi bila zraven, ko se je v Davosu zbrala verjetno najštevilnejša politično-gospodarska zasedba v zgodovini tega foruma.

Valeriano Di Domenico

Kar 3000 udeležencev iz 130 držav, od tega več kot desetina visokih državnih predstavnikov, med njimi 65 premierjev oziroma predsednikov držav, pa 850 šefov globalnih podjetij in tehnoloških velikanov. Da ne omenjamo akademikov, nevladnikov in predstavnikov civilne družbe.

V primerjavi z Davosom je naš Blejski strateški forum palček, predvsem pa zelo lokalen oziroma v najboljšem primeru regionalen dogodek.

56. forum v Davosu – potekal je med 19. in 23. januarjem – se je odvijal pod sloganom Duh dialoga (A Spirit of Dialogue), kar je v aktualnih razmerah svojevrsten sarkazem. Razpravljati o odprtosti, sodelovanju, preseganju razlik v času, ko so na veliki preizkušnji stoletja zavezništva, ko po svetu divja več vojn kot kadarkoli v zadnjih desetletjih in je Evropa v hibridni vojni z Rusijo, bi moral biti še poseben izziv.

Vendar je misija očitno uspela, kajti osrednja figura davoškega foruma, ameriški predsednik Donald Trump, ki je zaradi okvare predsedniškega Air Force One zamujal več ur, je po obveznem dramaturškem loku pokazal nekaj miroljubnosti.

Trump je izrazil pripravljenost na pogajanja o prihodnosti Grenlandije in izključil uporabo sile za dosego ameriških nacionalnih interesov.

Evropskim voditeljem, ki jih je nova ameriška zunanja politika lani ujela s spuščenimi hlačami, je vidno odleglo. Po načelu »ni stvari, o kateri se ne bi mogli dogovoriti« bodo zdaj pošteno zavlačevali, saj nestrpno čakajo na vmesne volitve v Kongres in se nadejajo zmage demokratskih kandidatov, kar bi vsaj malce omejilo Trumpovo samovoljo.

Išče se državnik Drnovškovega kova

Slovenskih predstavnikov ni bilo zraven. Pa bi bila lahko v Davosu bodisi predsednica republike Nataša Pirc Musar bodisi premier Robert Golob.

Prva ima čas za vsako pasjo procesijo doma in potovanja v eksotične države, ne zanima pa je dogodek, kjer bi lahko spregovorila nekaj besed s svetovnimi voditelji, tudi s Trumpom. Ali pa bi prek kitajskega podpredsednika vlade Heja Lifenga poslala vabilo Šiju Džinpingu, naj obišče Slovenijo.

Robert Golob bi v Davosu brez težav govoril s Kirilom Dmitrijevim, Putinovim odposlancem in šefom ruskega Sklada za neposredne tuje investicije, o prihodnosti SIJ-a in gospodarskem sodelovanju med Slovenijo in Rusijo po koncu vojne v Ukrajini.

Poleg tega bi imel premier na forumu priložnost srečati nekaj ključnih šefov tehnoloških velikanov, ki bi jim brez težav vzbudil zanimanje za investicije v Slovenijo …

Toda tega filma nismo videli. Morda ga bodo Hrvati, ki so v Davos poslali svojega premierja Plenkovića, ali pa celo »neuvrščeni« Srbi, ki jih je zastopal Aleksandar Vučić. Vendar nas to ne zanima, kajti slovenski volivci in davkoplačevalci odločamo o tem, kdo nas zastopa in skrbi za naše interese.

Letos v Davosu ni bilo slovenskih predstavnikov – in to že šesto leto zapored! Resda je bila leta 2023 tam Tanja Fajon kot zunanja ministrica, vendar pa to ni isto, kot če se takšnega dogodka udeležita predsednik vlade oziroma predsednica države.

Analiza, ki smo jo naredili v zvezi z udeležbo slovenskih predstavnikov na teh srečanjih, pokaže zanimiv vzorec. Po osamosvojitvi, ko je Slovenija stopila na mednarodni diplomatski parket, je bil Davos redno na koledarju slovenske vlade.

Posebej Janez Drnovšek, ki je vlado vodil v obdobju 1992–2002, se je rad udeleževal Svetovnega gospodarskega foruma v mondenem švicarskem alpskem letovišču.

Za današnje razmere je bil dr. Drnovšek državnik in se je – ne glede na to, da Slovenija takrat še ni bila članica Evropske unije niti zveze Nato – vedno suvereno pogovarjal z najpomembnejšimi evropskimi in svetovnimi voditelji.

Bobo

Z nekaterimi je imel osebne stike, kar je rezultat njegove kratke, vendar uspešne epizode predsednika predsedstva SFRJ. Znanje tujih jezikov, ki je bilo za pregovorno intelektualno omejene jugoslovanske politike španska vas, je Janezu Drnovšku na stežaj odpiralo vrata v mednarodni politiki, zato so njegovi obiski Davosa v bistvu dali Sloveniji precej večjo težo od realne.

Z drugimi besedami, Slovenija je v prvem desetletju neodvisnosti kotirala višje kot danes, ko je sicer del EU in Severnoatlantskega zavezništva, zadnji dve leti je bila tudi nestalna članica Varnostnega sveta, vendar je po drugi strani postala vase zaprta, provincialna in v mednarodni politiki ne vzdržuje odnosov na ravni, nujni za zaščito nacionalnih interesov.

Šarec, poslednji premier v Davosu

Ko se je Drnovšek umaknil na predsedniški položaj, je bil na Svetovnem gospodarskem forumu še dvakrat, njegovi nasledniki na čelu vlade pa so precej manj pogosto obiskovali Davos.

Anton Rop je bil prekratek čas premier, da bi šel tja, njegov naslednik Janez Janša se je med prvim mandatom (2004–2008) udeležil Svetovnega gospodarskega foruma, leta 2022 pa je vabilo zavrnil, češ da opravlja zgolj še tekoče posle.

Tudi Robert Golob se je naslednje leto odpovedal udeležbi, češ da ima druge obveznosti, namesto njega je tja odpotovala Tanja Fajon, ki se je vtisnila v spomin zlasti zaradi prisrčnega srečanja z iranskim zunanjim ministrom.

Leta 2024 so v Davosu opazili poslednjega uradnega predstavnika Slovenije, ministrico za digitalno preobrazbo Emilijo Stojmenovo Duh.

Facebook

Svetovnega gospodarskega foruma se teoretično lahko udeleži vsak, ki v poslovnem ali akademskem svetu kotira dovolj visoko, da je primeren za člana. Letna članarina za Davos se giblje se med 70 tisoč in 250 tisoč evri na osnovnem nivoju oziroma med 500 tisoč in 700 tisoč evri na višjem nivoju.

Šele članarina pa omogoča posamezniku pravico do udeležbe tudi na letnem dogodku v Davosu, za katerega mora plačati dodatno kotizacijo, ki je letos znašala med 28 tisoč in 36 tisoč evri (na osebo). Za vabljene politike, tj. premierje, predsednike, ministre, šefe mednarodnih organizacij, seveda to ne velja in se foruma v Davosu udeležujejo brezplačno.

Po razpoložljivih podatkih so bili v Švici kot premierji doslej poleg Drnovška in Janše še Miro Cerar (2018) in Marjan Šarec (2020). Robert Golob med svojim mandatom nikoli ni šel v Davos, čeprav je dobil vabilo.

Letos celo dvojno, saj naj bi tam sopodpisal ustanovno listino Trumpovega Odbora za mir, vendar je slovenska vlada odločila, da ta poteza v danih razmerah ne bi bila smiselna in da za to »še ni pravi čas«.

Zaradi tega je premier minuli teden namesto Davosa z vlado obiskal Savinjsko regijo in kasneje odpotoval v Bruselj na sestanek Evropskega sveta.

Tamino Petelinšek STA

Golobovo ignoriranje Davosa bi letos morda lahko opravičili tudi s predvolilnim časom in skorajšnjim začetkom predvolilne kampanje. Vendar je, roko na srce, takšen izgovor nekoliko za lase privlečen. Ko gre za nacionalne interese, je provincializem, s katerim je prepojena slovenska politika, škodljiv.

Posebej zato, ker so mednarodni odnosi v zadnjih štirih letih vse bolj negotovi, kompleksni in zahtevajo odgovorno vodenje zunanje politike. To, da hrvaški premier ni izpustil Davosa, dokazuje, da se zaveda, kako pomembna je vsaka priložnost za osebne stike z evropskimi in svetovnimi politiki – ne nazadnje tudi z Američani.

Hrvati bi za to, da bi imeli »svojo« prvo damo, ubijali – vsaj v prenesenem pomenu. Slovenska politika pa je tako prestrašena, negotova in prepojena z manjvrednostnim kompleksom, da se ne vidi v mednarodni druščini pomembnežev.

Če k temu dodamo še dejstvo, da je sedanja vladna garnitura – premier osebno sicer ne, zato pa toliko bolj njegova zunanja ministrica in podpredsednica vlade Tanja Fajon – opazno obremenjena z ideološkimi predsodki do kapitalizma, bi bil pravi čudež, če bi šel kdo v Davos.

Vendar pa ne glede na to, kako smešni se zdijo ti kompleksi in predsodki, ne moremo spregledati bistva: namreč da bo s provincializmom, zapiranjem vase in ideologijo samozadostnosti v takšnem divjem svetu vse težje preživeti.

Kajti Slovenija ni Severna Koreja; Slovenija nima atomske bombe za odvračanje sovražnikov, še manj je ekonomsko samozadostna. Posledice ignoriranja Davosa in podobnih dogodkov bodo za državo izključno negativne.

Če se mislijo politiki v predvolilni kampanji pohvaliti pred volivci in davkoplačevalci, kako so, ker nismo nikogar poslali v Davos, prihranili 10 ali 15 tisoč evrov, potem izpeljimo še referendum o ukinitvi države, saj očitno ne vemo, kaj bi z njo.

Diplomacija v stanju šoka
Kanadski premier Mark Carney je imel v Davosu odmeven govor, ki bi ga moral slišati tudi slovenski državni vrh in ki v prevodu pomeni, da je dolgoletno obdobje stabilnosti in blaginje po drugi svetovni vojni končano.

Pravil, ki so veljala doslej, ni več. Predvsem pa se nihče več ne spreneveda, da še obstaja kakšno mednarodno pravo. Obstaja zgolj sila in velike sile, ki imajo prav in uveljavljajo svoje interese – tudi s silo, če je to potrebno.

Carney je med drugim citiral češkega disidenta Vaclava Havla, njegov esej Moč nemočnih iz leta 1978, v katerem je prispodoba o življenju v laži. Podobno, kot so se nekoč v komunizmu pretvarjali, da verjamejo v ideologijo, smo se tudi v mednarodnih odnosih desetletja delali, da obstajajo določena pravila igre, da je svet urejen z njimi.

Toda le v nekaj letih, pravzaprav od Putinove invazije na Ukrajino in Trumpovih »specialnih operacij« v Venezueli in Iranu, je postalo jasno, da pravil v resnici nikoli ni bilo, vsaj za določne države t. i. globalnega juga ne.

Zahodnjaki, posebej Evropejci, smo živeli v svojem mehurčku, prepričani, da takšen mednarodni red vsaj za nas obstaja, zato je (bil) šok ob Putinovem in Trumpovem nasilništvu tolikanj večji.

Slovenska politika je zaradi teh dramatičnih sprememb v stanju šoka. Diplomacija je eno, mednarodno pravo, ki se podreja argumentu moči, pa nekaj čisto drugega. Za varstvo nacionalnih interesov so ključni prijateljski odnosi z velesilami, tudi z Združenimi državami Amerike.

Bor Slana STA

Resda je naša prva prioriteta obstoj Evropske unije, ki se je zapletla v globok spor z Američani zaradi Trumpovih arktičnih ambicij, vendar je vsaj za zdaj jasno, da zaradi Grenlandije ne bo prišlo do vojne med ZDA in Evropo.

Taktika ameriškega hegemona je zdaj že jasna in še najbolj ustreza pregovoru »tresla se je gora, rodila se je miš«.
Če mislijo slovenski voditelji še naprej ignorirati ključne mednarodne forume in konference, bomo počasi izginili z zemljevida.

Tudi če Robert Golob ne bi bil med panelisti letošnjega Davosa, bi lahko v Švici vsaj navezoval stike, se dogovarjal za srečanja, obiske in investicije. Informacije, ki krožijo med poslovno-politično elito, so neprecenljive.

Malo je namreč globalnih dogodkov, kjer lahko srečate na enem mestu vse glavne evropske voditelje, Donalda Trumpa in njegovo ekipo, posebnega odposlanca ruskega predsednika, kitajskega podpredsednika vlade, direktorje najpomembnejših finančnih institucij, šefe tehnoloških velikanov, pa seveda tudi vrsto zanimivih voditeljev globalnega juga. Če je to spoznala Nika Kovač, bo v življenju še veliko dosegla.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter