Postalo je malodane normalno, celo pričakuje se, da bomo mediji, novinarji, uredniki in mnenjski voditelji sodelovali v predvolilni kampanji za marčevske parlamentarne volitve. A ne v svoji profesionalni vlogi izpraševalcev kandidatov za politične (javne) funkcije ali moderatorjev predvolilnih soočenj, pač pa kot zagovorniki in propagandisti ene ali druge strani.

Takšna pričakovanja sicer niso nič novega. Nekateri se z njimi v takšni ali drugačni obliki srečujemo že precejšen del svoje kariere.

Nobenemu politiku, vsa čast redkim izjemam, niso povšeči poročevalci, ki s kritično distanco in brez kakršnihkoli simpatij, vselej korektno in dosledno, spremljajo politično in siceršnje družbeno dogajanje.

Nekoč sta veljali dve pravili glede tega: prvo je to, da gre novinar ali urednik sicer lahko na kavo (ali kosilo) s politikom, vendar je zaželeno, da si jo (ga) sam plača. Drugo pravilo pa je še strožje: novinar s politikom lahko vzpostavi prijateljski odnos šele potem, ko se ta upokoji ali ni več aktiven v politiki.

Seveda so posebna zgodba novinarji, ki jih politika premami do te mere, da zapustijo svoj poklic in postanejo – politiki. Ta pot je oziroma naj bi bila enosmerna: vrnitve v novinarski poklic ni.

Kdor se je kontaminiral s politiko, se ne more kasneje pretvarjati, da se ni nič zgodilo, in ponovno delovati kot novinar.

V bistvu, če nekoliko karikiramo, bi bilo za optimalno delovanje demokracije in pravne države idealno, če bi bili mediji dejansko četrta veja oblasti, ki na svoj način in v interesu javnosti nadzoruje delovanje preostalih treh, zlasti in še posebej izvršilne.

Pričakovanja, da bodo mediji v predvolilni kampanji priskočili na pomoč določenim političnim veljakom ali strankam, so se v dobi digitalnih medijev in družbenih omrežij še okrepila.

BOBO

Trend temelji na predpostavki, da sta moč in vpliv družbenih omrežij že tako odločilna, da tradicionalni mediji enostavno nimajo druge izbire, kot da skočijo na ta »vlak kolaboracije«.

Če želijo imeti informacije iz prve roke, se bodo morali pač ukloniti odločevalcem in sprejeti podobno vlogo, kot jo imajo v družbenih omrežjih t. i. vplivneži, za katere velja, da so simbol intelektualne in materialne korupcije.

Vse večji vpliv družbenih omrežij, kjer se lahko kot novice prodajajo tudi najbolj očitne laži in manipulacije, je relativiziral medije do te mere, da morajo danes nekje že tekmovati s spletnimi platformami, za katerimi stojijo tehnološki velikani, in se dokazovati.

Kaj lepšega bi si lahko želeli politiki, sploh populisti, ki jih fascinira avtoritarni model vladavine?! Bolj ko je nesojena četrta veja oblasti zapletena v boj z nelojalno konkurenco, manj časa, energije in volje ima za opravljanje svojega temeljnega poslanstva – nadzora oblasti.

Še pred dvema, tremi desetletji bi bilo nepredstavljivo, če bi ameriški predsednik dopisnico, akreditirano v Beli hiši, nahrulil s »tiho, pujska!«. Populizem, pred katerim ni imuna nobena evropska država – izjema je kvečjemu Vatikan –, je pljusknil tudi v naše kraje.

Politiki, opogumljeni s tujimi zgledi, ki so vsekakor sramotni, se bodo obnašali vse bolj vehementno, avtoritarno in arogantno. Ne vsi, vsekakor pa večina.

Prav ta odnos do novinarjev in medijev, bodite pozorni na to, se bo med predvolilno kampanjo prej ali slej nekje pokazal. Tudi kot kategorična zahteva, naj se mediji vendarle opredelimo, na čigavi strani smo. Na naši ali njihovi? Smo rdeči ali črni, levi ali desni?

Nekoč je veljalo, da sta svetovnonazorsko in politično prepričanje vprašanje osebnih preferenc in kot taka del osebne integritete vsakega posameznika.

Nikogar ne briga, koga ste ali boste volili, podobno kot velja za višino vaše plače. Toda zdaj se dogaja, da nas ne le politika, ampak že tudi civilna družba, sploh njen aktivistični del, prepričujeta, da smo se »dolžni postaviti na pravo stran« in da se temu ne moremo izogniti. Kot da smo v vojni, ko nihče ne more uiti splošni mobilizaciji.

Zakaj se to dogaja? Zato, ker je v ozadju strah, da bi družbena omrežja dobila prevelik vpliv na javno mnenje; tako velik, da bi lahko v predvolilni kampanji manipulirala z njim in posledično vplivala celo na rezultate volitev.

Če k temu prištejemo še dokazane poskuse ruskega vmešavanja v predvolilne tekme v različnih evropskih državah, slika postane jasnejša. In nikjer ni rečeno, da se ne bi podobne strategije poslužili tudi Američani, odkar je njihova demokracija na bolniški.

Toda na koncu dneva pridemo vedno do ene in iste dileme: ali naj mediji v imenu nekakšnih višjih interesov popustimo in se odrečemo načelom?

Naj sodelujemo v političnih igrah med dvema ognjema, kjer ljudi svarijo, da bodo 22. marca naše najpomembnejše volitve doslej, da gre za usodni trenutek, za naš »biti ali ne biti«, za našo prihodnost, ki bo bodisi svoboda bodisi diktatura?

Odgovor mora biti nikalen. Ne, ne gre za to. Nismo v vojni, nismo v izrednih razmerah in še vedno imamo svobodno voljo, da se odločamo tako, kot se želimo.

Ne bo konec sveta, če zmaga »napačna stran«. Če se bo to zgodilo, bo naslednje jutro še vedno vzšlo sonce in trava bo še vedno zelena. Res pa je, da so njeni odtenki lahko različni.

Lahko dobimo tudi oblast, ki se v preteklosti ni vedno izkazala kot najbolj skrbna in spoštljiva do demokratičnih institucij, vladavine prava in dostojanstva ljudi. Njena morebitna vrnitev bi zagotovo mobilizirala precejšen del civilne družbe, nevladnikov, ki ne bi stali križem rok, ampak bi glasno protestirali, če bi jih oblast s svojimi dejanji pripravila do tega.

V resnici bolj kot ohranitev leve vlade ali zmaga desnice skrbi pat položaj. Neodločen rezultat, v katerem nihče ne bi mogel sestaviti vlade.

Takrat lahko pride do večmesečnega zastoja, do resnih motenj v delovanju sistema države. Slovenija ni Belgija, kjer je moralna avtoriteta in kompas v težkih časih kralj, zato je bila država skoraj 600 dni brez vlade. Kako dolgo bi zdržala Slovenija?

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.