Predsednica republike je v predprazničnem intervju za Val 202 med drugim povedala, da si zadnje leto in pol prizadeva za to, da bi še v tem njenem mandatu skupaj z opozicijo in pozicijo zbrali toliko moči in poguma in končno dostojno pokopali žrtve povojnih pobojev. Nataša Pirc Musar je na to temo že pripravila več posvetov, resorni minister (to področje sodi pod obrambo) je imel nekaj kompromisnih predlogov, vendar pa jim je, presenetljivo, tokrat nasprotovala desnica.

Medtem ko vlada poskuša pričarati praznično vzdušje in ljudstvo v stilu francoske burleske prepričati, da so razmere v državi boljše kot kadarkoli prej, je alternativa cesarjevim novim oblačilom še vedno obsojena na večno dilemo: Še enkrat Janša ali bomo tokrat vseeno videli kak drug film?

Medtem ko nam sistem razpada pred očmi, se politična elita spet igra kavboje in indijance. Črni na ulici kličejo k uporu proti krivosodju, rdeči skrbijo za ohranjanje statusa quo in svojih privilegijev. Zadeva Trenta je še ena farsa, za katero je jasno, da se ne bi zgodila, če bi se obtoženec pisal drugače. Ali če bi bil župan najlepšega mesta na svetu, ki je izjemen trgovec in tudi strokovnjak za zemljišča.

Dr. Laris Gaiser (47) je eden redkih mednarodno uveljavljenih strokovnjakov za geopolitiko pri nas. V svoji karieri je počel že marsikaj: svetoval tujim vladam, pisal knjige in predaval kot izredni profesor makroekonomije in geopolitike v Sloveniji in tujini, pred dvema letoma pa je kot rezervni oficir pripravljal tuje vojaške sile in policijske enote za posredovaje na kriznih območjih.

Nedavno vabilo predsednice republike kitajskemu avtokratu Xiju, naj obišče Slovenijo, samo po sebi ne bi bilo tako problematično, če bi bilo usklajeno z vlado (pa ni bilo) in če se v ozadju ne bi skrivale neprijetne podrobnosti, o katerih v vladajoči slovenski politiki nihče noče odkrito govoriti.

Zdaj, ko je vojna postala del diskurza vodilnih medijev, smo lahko prepričani, da se to ni zgodilo po naključju in da bo politika to kar najbolj izkoristila. Kaj je lepšega, kot ljudi zamotiti s tihim, latentnim strahom pred neko grozečo nevarnostjo, zaradi česar niso več pozorni na aktualne, vsakodnevne anomalije – v Sloveniji denimo napol razpadli sistem državnega zdravstva, nezakonito imenovanje generalnega direktorja policije ali mafijski obračuni na obrobju Ljubljane – ki vznemirjajo prebivalstvo.

Dejan Steinbuch, novinar in publicist, o Danilu Türku in njegovem hvaljenju pregnanega sirskega diktatorja Asada

Trije ministrski sestanki in dva telefonska pogovora je bilanca odnosov z Iranom v dobrem letu. Veliko ali preveč? Niti s Hrvaško ali Avstrijo ni takšne dinamike na ravni zunanjih ministrov, če odštejemo srečevanja v okviru Evropske unije in multilateralnih organizacij. V čem je torej skrivnost zelo pogostih diplomatskih stikov Slovenije z Islamsko republiko?

Predvolilna kampanja za naslednje parlamentarne volitve se je začela. O tem, kdo jo je začel, se bo razvila podobna dilema kot pri vprašanju, kaj je bilo prej – kokoš ali jajce. Je kampanjo začelo sodstvo oziroma tožilstvo, ki proti Janezu Janši vodi kazenski postopek zaradi suma pomoči pri oškodovanju podjetja Imos, ali pa jo je začel kar Janša sam?

Predstavljajmo si ekonom lonec, v katerem nastaja čedalje večji pritisk. Varnostni ventil, ki služi sproščanju prevelikega pritiska, je nekdo privoščljivo zaprl, zato odvečna para ne more uhajati. V notranjosti vse bolj narašča temperatura, sliši se brbotanje, posoda se trese in zdi se, da bi lahko v nekem trenutku odneslo pokrov. Tako nekako bi lahko opisali najbolj pesimistični pogled na razmere v vladni koaliciji, ki navzven sicer še vedno deluje kot relativno normalna družina. A celo na pogled najbolj idilične družine svoje skrivnosti skrbno skrivajo pred zunanjim svetom. Kaj se torej dogaja v koaliciji?

Ali je Anže Logar predolgo čakal s svojo stranko, je dal s tem dal čas, da se Janez Janša temeljito pripravi na njegovo »osamosvojitev«?

Koga ali kaj je simboliziral dan republike, danes res nikogar več ne zanima. Pustimo redke obsedence z jugoslovanskim socializmom, titofile in podobne eksote. Ali pa histerične antikomuniste, ki pod vsakim listom iščejo rdečo zvezdo.

Premier Robert Golob se je minuli teden srečal s predsednico republike Natašo Pirc Musar. Nič takšnega, boste rekli, normalno in prav je, da se srečujeta. Drži. Vendar pa je nenavadno, da to počneta tako poredko. Sploh če naj bi se že pred dvema letoma dogovorila za »redne sestanke«.

Najprej se je zalomilo v Leskovcu pri Krškem. Skoraj bi napisal v »neki vasi«, pa na srečo nisem, ker to naselje poznam (tja sem včasih hodil k vulkanizerju). Kajti iz ljubljanske perspektive, na to velja posebej opozoriti, se hitro pripeti pokroviteljski, celo vzvišen odnos do podeželja. Temu primerno se obnašajo tudi mediji in seveda politiki; posebej iz tistih »progresivnih« strank, kjer se potihoma posmehujejo vsemu, kar je v njihovih očeh ruralno.

Ko sem leta 2016 na POP TV komentiral ameriške volitve, na katerih sta se pomerila Hillary Cinton in Donald Trump, tako rekoč vsi resni in ugledni mediji pa so navijali za Hillary, se spominjam spontanega vzklika profesorja Dejana Verčiča, teoretika odnosov z javnostmi in strokovnjaka za komuniciranje, češ da se bo, če zmaga Trump, z družino izselil na Mars.

Gospodarsko sodelovanje z deželami, iz katerih uvozimo za nekaj evrov blaga, se sliši kot slaba šala, ministrska ali celo državniška potovanja v kraje, ki so za Slovenijo v vseh pogledih eksotični, roko na srce, pa niso nič drugega kot diplomatski turizem.

Kako usodno lahko rezultat predsedniških volitev v Združenih državah, ki bodo v tem tednu, vpliva na prihodnost Severnoatlantskega zavezništva (NATO), je morda celo pomembnejše vprašanje, kot pa tisto, ki se nanaša na rusko-ukrajinsko vojno ali konflikt na Bližnjem vzhodu.

Na Slovenskem na maramo židov. Namenoma sem uporabil malo začetnico, da bi poudaril pejorativni odnos nacije do pripadnikov judovske skupnosti. Ni se treba posebej zakopati v knjige, da bi našli dokaze o tem, kako Slovenci teh židov nikoli niso marali.

Na družbenem omrežju x je Janez Janša objavil kratek članek, pravzaprav nekakšen scenarij predčasnih volitev, katerih cilj naj bi bil, kot razkriva prvak opozicije, »skrajšati muke Golobovi koaliciji in hkrati preprečiti oblikovanje desnosredinske razvojne vlade«.

Zakaj je premier Robert Golob sploh obiskal Belo hišo, zakaj ga je ravno sedaj sprejel ameriški predsednik Joe Biden, o čem sta se v resnici pogovarjala in kakšno korist bo imela Slovenija od tega srečanja?