O tem, kakšen človek je hrvaški predsednik Zoran Milanović, so mnenja precej različna. Vsekakor pa se vsi strinjajo, da takšnega šefa države naša južna soseda še ni imela. Milanović, letnik 1966, po rodu Hercegovec, je rad glasen in nekonvencionalen, včasih tudi nepričakovano odkrit in iskren, a vse prepogosto zelo grob in prostaški.

Dvomov o izidu letošnjih predsedniških volitev v Rusiji ni bilo nikoli. Zmagovalec je bil znan, še preden je več kot 100 milijonov volivcev v največji državi na svetu odšlo oddat svoj glas. Ves čas je viselo v zraku edino relevantno vprašanje teh volitev: S koliko odstotki bo tokrat zmagal Vladimir Putin?

V ljubljanskih političnih kuloarjih je prejšnji teden že drugič v zadnjem mesecu završalo. Kljub umiritvi razmer znotraj koalicije in vsaj začasnemu prenehanju napetosti med svobodnjaki in socialnimi demokrati, ki jih je sprožila afera Litijska 51, se zdaj čuti negotovost glede prihodnosti predsednika vlade Roberta Goloba.

Cinizem Putinovih oboževalcev in podpornikov, ki jih v Sloveniji ni tako malo, je neverjeten. Smrt Alekseja Navalnega se jim ni zdela v ničemer sporna, ni jih vznemirilo niti ravnanje ruskega režima, ki Ljudmili Navalni več dni ni dovolil, da bi videla sinovo truplo. Če je kdo dvomil o resnični naravi kagebejevskega režima, ki ga pooseblja Vladimir Putin, je lahko zdaj prepričan, da imamo opravka s sadističnim sociopatom, obsedenim z nasprotnikom, celo potem ko je ta že umrl. Ali pa so ga umorili. Mar ni zdaj vseeno?

Zakaj Macronova izjava o pošiljanju vojakov v Ukrajino ni nedolžen »faux pas«. Francoski predsednik je šokiral z izjavo, da je za vsako ceno potrebno preprečiti Rusiji zmago v Ukrajini.

Ste se kdaj zamislili nad tem, s kakšno neverjetno lahkotnostjo slovenska država operira z milijonskimi zneski, ko gre za investicije? Sto milijonov tu, sto milijonov tam. Litijska 51 je drobiž v primerjavi z infrastrukturnimi in gradbenimi projekti, ki so bodisi končani, potekajo ali pa jih šele načrtujejo.

Imel je neverjeten pogum, da se je vrnil v Rusijo, kjer so ga enkrat že skoraj umorili z novičokom, pravijo tisti, ki so Alekseja Navalnega bližje poznali. Vendar se ni vrnil, da bi ga aretirali, mu sodili v kletki in ga obsodili na 19 let zapora.

Pogovor črne ovce ameriškega novinarstva Tuckerja Carlsona z osumljenim vojnim zločincem Putinom zagotovo ne bo šel v zgodovino.

Kaj pomeni afera Litijska 51 za socialne demokrate, premierja Roberta Goloba in usodo vladne koalicije.

Dejan Steinbuch, publicist, o vrnitvi Marcela Štefančiča na TV Slovenija

Že dolgo nismo slišali toliko odvečnega in zlaganega pompa okoli določene zunanjepolitične teme kot v primeru našega nestalnega članstva v Varnostnem svetu ZN (2024–2025). Pustimo ob strani ceneni politični PR, ob katerem utegne še kdo dobiti sladkorno bolezen, in namesto tega trezno po-glejmo realno stanje.

Trda evropska levica ni prebolela padca berlinskega zidu, propada socializma in Sovjetske zveze, zato zdaj diskretno podpira rusko agresijo na Ukrajino, saj je Putina prepoznala kot reinkarnacijo ideologije, ki se upira zahodni dekadenci in kapitalizmu.

Javier Milei (53), politični novinec, je slavil na predsedniških volitvah v Argentini. Zmagal je, ker imajo Argentinci dovolj stare, anemične in skorumpirane peronistične elite, od katere si mlajše generacije niso mogle ničesar več obetati. Zmagovalno norenje novoizvoljenega predsednika so na Zahodu opazovali z mešanico zgražanja, posmehovanja in moraliziranja. Toda Argentincem je v resnici vseeno, kaj si mislimo o njihovi demokraciji.

Pomislek v naslovu nikakor ni retoričen. Potem ko je 7. oktobra palestinska teroristična organizacija Hamas z raketami zasula Izrael in vdrla na njegovo ozemlje, da bi pobila in ugrabila čim več ljudi, na Bližnjem vzhodu ni več prostora za retorična vprašanja. Razsekane ženske, obglavljeni otroci in dojenčki dokazujejo, da je bil Hamasov »napad presenečenja« v marsičem posnetek barbarskega divjanja Islamske države, za katero smo mislili, da je končala na smetišču zgodovine.

Da bodo svobodnjaki, ki so na volitvah zmagali tudi in predvsem s podporo medijev, med katerimi je posebej izstopala nacionalka, na vodilna mesta RTV Slovenija nastavili sebi lojalne ljudi, ni nobena skrivnost. In roko na srce, tudi nobeno presenečenje.

V tednih pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami sem bil nekaj časa v stikih z enim glavnih kadrovnikov bodočega premierja. Kasneje se je izkazalo, da gre za človeka slabega značaja, toda takrat tega nisem opazil, saj je šlo za iskanje predlogov za dva ministrska resorja, o katerih Sončni kralj ni imel posebej dobrega mnenja.

Da je strankarski šef z najdaljšim stažem med evropskimi političnimi skupinami pred pol leta na zaprtem sestanku poslanske skupine SDS kolegom zaupal, da na naslednjem kongresu ne bo več kandidiral za predsednika stranke, ob tem pa pomenljivo pogledal Logarja, ki je sedel nekaj metrov stran, kaj bo porekel na to, je novica, mimo katere ne moremo.

Dejan Steinbuch, publicist, o Janševi izjavi, da nimamo več ustavnega sodišča

Medije je januarja vznemirilo, da se je premier peljal nepripet z varnostnim pasom. Kot sopotnik je nastopil v kratkem promocijskem videu svoje stranke, posnetim za družbena omrežja. Po razkritju se je premier takoj opravičil in zatrdil, da bo plačal kazen. Video so umaknili s spleta, saj se ne spodobi, da premier promovira kršenje cestnoprometnih predpisov.

Ustavno sodišče lahko postane problem za Golobov sončni dvor, ovira na poti prevzema nacionalke, ki ga je ustavila presoja ustavnosti razvpite novele zakona o RTV Slovenija. Odločitev ustavnih sodnikov bo zato pomemben preizkus sodniške integritete, neodvisnosti in načelnosti. Ne glede na to, kako se bodo odločili, je nujno, da njihovo odločitev spoštujemo.