Ne zgolj zaradi bližajočih se volitev, zaradi katerih je sumljiv vsak intervju, ki se ga ne da umestiti v levo-desno politično paradigmo, ampak tudi zaradi domnevno spornih določb t. i. Šutarjevega zakona, ki se nanašajo na rubež socialne pomoči.

Nevladniki so na ustavno sodišče vložili pobudo za presojo ustavnosti teh rešitev, za katere je Peter Grum sicer prepričan, da so bile nujne, saj so se najhujši prekrškarji zoper prometno varnost ter javni red in mir – rekorder med njimi ima kar 466 neplačanih glob – doslej smejali brezzobi državi v brk.

Ali se bo podoba Finančne uprave zaradi tega kaj izboljšala, je težko napovedati, kajti »davkarija« v očeh večine Slovencev nikoli ne bo organ, ki bi vzbujal pretirane simpatije. Vseeno pa rezultati, s katerimi se ponaša FURS, vlivajo nekaj optimizma.

Gospod Grum, odkar je parlament sprejel t. i. Šutarjev zakon, je Finančna uprava spet precej medijsko izpostavljena, ne nazadnje tudi vi osebno. Ste to pričakovali?

Pričakoval sem nekaj več medijske izpostavljenosti kot običajno, vseeno pa me je odziv presenetil. V zvezi z delovanjem finančne uprave Zakon o nujnih ukrepih na področju javne varnosti - oziroma pogovorno Šutarjev zakon - določa samo dva ukrepa.

Tisti, ki je v zadnjih tednih dvignil največ medijske pozornosti, je možnost rubeža denarne socialne pomoči tistim prebivalcem, ki imajo v zadnjih dveh letih neplačane najmanj tri globe. V zvezi s tem ukrepom sem pričakoval manj medijske pozornosti, ker se mi zdi popolnoma jasen in v resnici neproblematičen.

Vsak delovno aktiven prebivalec se zaveda, da mora svoje obveznosti do države pravočasno poravnavati, vključno tiste iz področja prometnih prekrškov.

Primož Lavre

Finančna uprava vsak mesec izterja kazni iz naslova prekrškov od več tisoč državljanov in do sedaj se ni nihče spraševal, ali je to sorazmerno, ali so zaradi tega prizadeti otroci posameznikov, ki plačujejo kazni ipd.

Od nekaterih ponavljajočih prekrškarjev nismo mogli izterjati ničesar, ker niso razpolagali z nikakršnim rubljivim premoženjem.

Seveda smo zoper njih predlagali nadomestne zapore, vendar je ta postopek zamuden, poleg tega pa je omejen na maksimalno 9000 evrov, ker je maksimum nadomestnega zapora 90 dni, vsak dan pa se odpiše 100 evrov kazni. Povprečen prekrškar, ki smo ga terjali, je imel neplačanih 37 prekrškov, največji pa skoraj 500.

To niso majhne številke.

Ne. In če poenostavim, imeli smo stanje, v katerem nekateri praktično nikoli niso odgovarjali za svoja dejanja, kar pomeni, da tudi niso imeli nikakršnih zadržkov, da teh dejanj ne bi ponavljali. Policistom so se smejali in pred njimi raztrgali plačilne naloge. Resna in urejena država tega ne sme dovoljevati.

Se strinjam.

Takšno stanje, ki dobesedno razkraja pravni sistem na pomembnem varnostnem področju, se je vzdrževalo dolga leta in nobena vlada doslej se ni ukvarjala z vprašanjem, kako ponovno ustvariti ravnotežje.

Resna in urejena država tega stanja ne sme dovoljevati, zato nisem presenečen nad močno podporo, ki jo splošna javnost izraža temu vladnemu ukrepu. Se pa strinjam z nekaterimi, ki pravijo, da denarna pomoč ponavljajočim prekrškarjem v osnovi sploh ne bi smela biti izplačana, ne pa, da jo z izvršbo prelagamo iz enega žepa v drug žep. To pa je vprašanje, ki bi ga moralo urediti ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Kaj je v Šutarjevem zakonu še novega, ko gre za vaše področje?

Drugi ukrep, ki ga je uvedel zakon, je možnost, da v primerih, ko v okviru izvajanja svojih nalog ugotovimo, da posameznik razpolaga s premičnim ali finančnim premoženjem večje vrednosti, ki znatno presega dohodke, ki jih je napovedal, začasno zasežemo to premoženje.

Se to velikokrat dogaja?

Ta pristojnost se je doslej uporabila v nekaj deset primerih, v enem primeru smo zasegli prestižno vozilo najvišjega cenovnega razreda, sicer pa so doslej skoraj vsi nadzirani zavezanci imeli napovedane ustrezne dohodke.

Na spremembe, ki jih je prinesel ta zakon – nekatere posegajo na vaše področje –, javnost gleda pozitivno, vendar je tudi nekaj kritik. Katere se vam zdijo najbolj neupravičene?

Vsi se spomnimo, kakšno je bilo družbeno počutje ob nesrečnem dogodku v Novem mestu in v celotni Sloveniji konec oktobra in do konca lanskega leta.

Občutek prebivalcev jugovzhodne Slovenije, da v lastnem okolju niso varni, ki se je stopnjeval desetletja, kulminiral pa v izgubi življenja sodržavljana, someščana, prijatelja, očeta, moža, je spremenil tudi družbeno klimo v celotni državi.

Država je morala narediti nekaj, da ta problem začne reševati in na ta način tudi prebivalcem da jasno sporočilo, da bo več naredila za ureditev romske problematike.

Zakon najbrž ni idealen?

Verjetno ne. Je bil pa v danih okoliščinah po mojem mnenju potreben. Ena izmed kritik nevladnih organizacij in nekaterih politikov, ki se nanaša na naše področje, je bila, da pri izvršbi na denarno socialno pomoč ni omejitve na 76 odstotkov minimalne plače, medtem ko pri plači ta omejitev obstaja.

Ob takih primerjavah ostanem brez besed. Eno je dohodek, ki ga je delavec ustvaril, drugo pa je izkaz solidarnosti teh istih delavcev do tistih, ki sami ne zmorejo ustvariti dovolj za dostojno preživetje.

Normalno je, da delavec, ki plačuje davke, pričakuje, da bo tisti, ki prejme njegovo pomoč, do njega spoštljiv, ne pa, da se mu bo smejal v brk in kršil pravila, v skladu s katerimi vsi živimo. Ne moremo enačiti solidarnostne pomoči s plačilom za delo.

Zaradi domnevne protiustavnosti tistega dela Šutarjevega zakona, ki se nanaša na možnost rubeža socialne pomoči, je Pravna mreža na ustavno sodišče vložila pobudo za presojo ustavnosti. Vaš komentar?

Naše mnenje je, da je ukrep sorazmeren in nujen za zagotavljanje varnosti na področjih, kjer se izdajajo prekrškovni akti. Prometna varnost je tipičen primer, prav tako javni red in mir. Če ponovim, rekorder ima trenutno kar 466 neplačanih glob, petdeseti po vrsti pa 131 neplačanih glob.

Pred sprejetjem Šutarjevega zakona pri njih nismo imeli popolnoma nobene možnosti, da bi od njih izterjali vsaj kakšen evro.

Verjamem, da bo ustavno sodišče – če se bo odločilo, da bo zadevo obravnavalo – vzelo v obzir vse okoliščine, ki so relevantne za presojo tega pravnega vprašanja, in odločilo skladno s slovensko ustavo.

Seveda pa je možen tudi scenarij, ki za državo ne bi bil ugoden.

Če bi prišlo do razveljavitve te določbe, bi prekrškovni akti, ki jih izdajajo policija in drugi prekrškovni organi, postali zgolj črke na papirju in jih posledično sploh ne bi imelo smisla več izdajati. To pa pomeni de facto imuniteto za določen segment posameznikov.

Kakšno mnenje imajo Slovenci o Finančni upravi?

Finančna uprava nikoli ne bo organ, ki bi med Slovenci vzbujal pretirane simpatije. Smo le organ, ki vsakemu od nas jemlje nezanemarljiv del našega zaslužka, in to v osnovi nikomur ni v veselje.

Ko vsak dan v trgovini, pri frizerju plačamo za storitve, se nam zdi to samoumevno in nam ni težko. Ko pa »v prazno« odstopimo del svojega dohodka za neke abstraktne storitve, ki jih bomo nekoč v prihodnosti potrebovali, nam je težje.

Primož Lavre

Podzavestno davkov ne povežemo s storitvami, ki jih prejmemo od države, saj jih prevečkrat štejemo za samoumevne. Če bi davke plačevali vsakič ob obisku zdravnika, vsako leto plačali šolnino za otroke, vrtec …, bi morda lažje razumeli pomen plačevanja davkov.

Zato žal nismo tako priljubljeni kot npr. gasilci, čeprav tudi mi svoje delo opravljamo strokovno, učinkovito in zavzeto. Zato smo včasih priročna tarča nekaterih politikov, ki napade na nas uporabijo za nabiranje političnih točk.

Ste pač idealna tarča, priznajte.

Ja, res, kar velika in dobro vidna tarča smo. Zato priljubljeni najbrž ne bomo nikoli. Verjamem pa, da se spoštuje učinkovitost našega dela v tistem delu, kjer zavezancem nudimo odličen servis in pogoje za enostavno plačevanje davkov, in da obstaja zavedanje, da bo morebitna kršitev davčnih predpisov prinesla tudi nadzor in sankcijo.

Zagotovo pa smo cenjeni znotraj izvršne veje oblasti, saj slovimo kot ena najučinkovitejših organizacij. Seveda nam je to po eni strani v ponos, po drugi strani pa je tudi prekletstvo, kajti to pomeni, da si prvi v vrsti, ko je treba neko novo pristojnost podeliti komu v delo.

Tako smo bili na primer med korono izdajatelji raznih pomoči gospodarstvu, izdajali smo turistične in digitalne bone, med energetsko krizo smo nudili pomoči podjetjem, prav tako smo prevzeli izplačevanje pomoči poplavljencem, prevzeli smo pristojnost nacionalnega organa za ogljično prilagoditev na mejah, organa za upravljanje premoženja iz kaznivih dejanj in še bi lahko našteval.

V preteklosti je veljalo, da ni nič narobe, če se davkarijo malo »okoli prinese«, Slovenci imamo to kar nekako v krvi, ponotranjeno … Mislim od »švercanja« blaga čez mejo v času socializma do mita o Martinu Krpanu, rešitelju krščanske Evrope pred Turki, vendar hkrati tudi kontrabantu, švercarju »soli«. Kaj nam to sporoča?

Haha, če se prav spomnim, je šlo za evfemizem, Krpan je v »resnici« tihotapil angleško sol oziroma smodnik. Ja, gotovo je v vaši tezi nekaj soli, če se še sam pošalim. O tem bi sicer lahko kaj več kak etnolog povedal, mislim pa, da je razlog v tem, da smo Slovenci večino svoje zgodovine preživeli pod vladavino drugih.

To je pomenilo, da smo carine in davke vedno plačevali neki drugi vladi, in seveda se je ustvarjal občutek, da financiramo tujce. To se je potem prenašalo iz roda v rod, ko smo leta 1991 dobili svojo državo Slovenijo, pa tega zunanjega elementa več nismo imeli in nastal je problem.

Ne zavedamo se, da sedaj ne krademo več cesarju ali Beogradu, ampak sami sebi. V resnici pa plačujemo davke zato, da skupaj gradimo svojo državo in skrbimo za skupno blaginjo nas in naših otrok. Razumevanje in stopnja takega razmišljanja v družbi je odraz naše zrelosti. Želim si, da naša družba ne bi padala na tem izpitu.

Vsakič, ko se v javnosti pojavi seznam velikih, največjih davčnih dolžnikov, se pojavijo takšni, ki so prepričani, da je to posledica FURS-ovih dvojnih meril, neenakosti pred zakonom. Kako gledate na to?

Objave seznamov davčnih dolžnikov pogosto sprožijo vtis, da gre za posledico slabega dela FURS-a ali neenake obravnave. V resnici pa so ti seznami predvsem odraz ravnanj zavezancev in pravnih možnosti, ki jih določa zakonodaja.

FURS mora pri izterjavi dosledno spoštovati zakonske postopke, roke in pravice zavezancev. Pri večjih dolžnikih so postopki pogosto dolgotrajni zaradi pritožb, sodnih postopkov, insolvenčnih postopkov ali pomanjkanja premoženja, iz katerega bi bilo dolg mogoče izterjati.

V resnici pa so vsi zavezanci obravnavani po enakih pravilih, ne glede na višino dolga ali status. Objavljeni seznami pa niso ocena učinkovitosti organa, temveč instrument transparentnosti in obveščanja javnosti.

Občutek neenakosti ustvarjajo mediji, ki na podlagi posameznih primerov iščejo škandale, ljudje pa jim radi nasedejo.

Vaši predhodniki in predhodnice z izjemo Ivana Simiča medijsko niso bili dosti izpostavljeni; zdelo se je, da jim pretirana pozornost ne ustreza. Kako je z vami glede tega? Kje so po vašem mnenju meje med profesionalnim delovanjem in medijsko všečnostjo?

To je pa res dobro vprašanje, ki si ga tudi sam zastavljam vsakič, ko dam kakšno izjavo ali se udeležujem raznih oddaj. Tudi tega intervjuja. Naša naloga ni, da se opredeljujemo do dnevnopolitične problematike, ampak da skrbimo za učinkovito izvajanje zakonodaje.

Povezano s tem pa se mi zdi prav, da izkoristim medijske priložnosti za promocijo, ki lahko naše delo približa državljanom. Tako z vidika informiranja o obveznostih in pravicah kot tudi zato, da preprečim napačne zaključke glede posameznih tem.

Če sem na primer povabljen v informativno oddajo ali na kakšno soočenje, se mi ne zdi odgovorno, da bi tako vabilo zavrnil, čeprav bi bilo to zame osebno enostavneje. Državljani imajo pravico izvedeti relevantne informacije, jaz pa lahko z udeležbo na npr. soočenju preprečim, da bi novinarji ali gosti predstavljali napačno zgodbo (narativo).

Zato mislim, da je moja dolžnost, da se včasih oglasim, ko začutim, da se v zvezi s področjem, ki ga pokriva finančna uprava, v medijih pojavljajo napačne informacije. Je pa pomembno izpostaviti, da o konkretnih primerih ne morem govoriti, saj gre za postopke, ki so davčna tajnost.

Bi se strinjali z oceno, da se okoli davkov, davčne uprave v naši državi pojavlja nadpovprečno veliko stereotipov, nekakšnih polresnic, mitov in legend?

Verjetno je vaša ocena na mestu. Veliko je modrosti iz gostilne, družbena omrežja dodajo svoje, ne nazadnje pa tudi v političnih razpravah večkrat slišim polresnice in grobe poenostavitve, ki se potem posledično širijo tudi med prebivalstvo.

Zakaj?

Davki so emocionalna tema, predstavljajo neposreden poseg v dohodek, kar pri ljudeh lahko avtomatično sproža odpor, iskanje krivca in poenostavljene razlage (»država mi krade«), racionalna razprava pa hitro izgubi bitko proti občutku.

Posamezne slabe izkušnje se večkrat posplošijo, ne govori pa se o tisočih primerih, kjer ni težav, kjer se zadeva reši korektno. Negativni primeri imajo nesorazmeren medijski in družbeni odmev.

Je pa dejstvo, da je sistem kompleksen, davčna zakonodaja je zapletena, pogosto se spreminja in je polna izjem. Tudi sam včasih težko sledim vsem spremembam, sploh ker moramo na FURS-u poznati tudi vso zgodovino preteklih ureditev, ne samo veljavno.

Opažam tudi, da večina državljanov ne razume vloge in pristojnosti FURS-a, ki je izvajalec zakonodaje, ne tisti, ki določa višino davkov in druga davčna pravila. Posledica teh dejstev so verjetno tudi miti, ki jih omenjate.

Reciva?

Tipičen tak mit je, da »FURS gre najprej po male, velikih se ne dotakne«. Seveda ta mit ne drži, kar moramo vedno znova in znova dokazovati s statističnimi podatki.

Najvišja davčna izvršba za dolžnika v letu 2025 znaša 1.279.141 evrov, na drugem mestu 1.204.721 evrov, na tretjem mestu pa 796.658 evrov. Na 50. mestu po višini izterjanega dolga je znesek 220.169 evrov.

Podobno velja tudi na področju nadzora. Davčni nadzori pogosto zajemajo visoke vrednosti transakcij, kar potrjuje tudi podatek, da skupni znesek desetih največjih odmer davčnega nadzora v letu 2025 znaša 24.306.580 evrov.

Rekorderju smo v letu 2025 naložili za 3.057.408 evrov dodatnih davčnih obveznosti, drugemu za 2.935.277 evrov, tretjemu pa 2.893.476 evrov. Na 50. mestu po višini dodatno naložene davčne obveznosti v postopku nadzora je zavezanec s 500.813 evri.

Številke so kar impresivne.

Sem zelo ponosen, da smo pri učinkovitosti pobiranja davkov v samem vrhu. Evropska komisija je konec lanskega leta objavila najnovejše poročilo o davčni vrzeli za obdobje do leta 2024.

DDV vrzel za Slovenijo – merjena kot odstotni delež v skupni teoretični DDV obveznosti – je z 8,4 odstotka v letu 2022 padla na 4,9 odstotka v letu 2023, kar je znatno nižje od evropskega povprečja z 9,5 odstotka.

Kaj to pomeni?

Pomeni, da se Slovenija po višini DDV vrzeli v letu 2023 uvršča na peto mesto med državami EU, takoj za Avstrijo, Finsko, Ciprom in Portugalsko, ter tako dosega znatno nižjo vrzel kot večina drugih držav članic, vključno z Nemčijo, Francijo, Italijo, Švedsko in Španijo.

Razloživa bralcem, kaj pomeni davčna vrzel.

Vrzel pri davku na dodano vrednost je razlika med teoretično pričakovanimi prihodki iz naslova DDV in dejansko pobranim DDV. Po metodologiji Evropske komisije, ki pripravlja mednarodne primerjave DDV vrzeli, je teoretična DDV obveznost (pričakovani prihodki od DDV) zmnožek podatka o obdavčljivi končni porabi in veljavne efektivne stopnje.

Vrzel nastane zaradi izogibanja plačevanju davkov, davčnih utaj, nezmožnosti plačila zapadlih obveznosti ter postopkov zaradi insolventnosti, posredno pa kaže tudi na učinkovitost dela davčne administracije.

Pomemben delež pri zmanjševanju vrzeli v zadnjem obdobju so namreč prispevale okrepljene nadzorne aktivnosti Finančne uprave, vključno s preventivnimi aktivnostmi ter aktivno politiko kaznovanja.

Najbrž ne moremo zanikati, da na določenih področjih davčna politika v Sloveniji ni ravno nežna – recimo pri obdavčitvi plač. Nismo med najugodnejšimi članicami EU. Obenem pa pri obdavčevanju dobičkov pravnih oseb ne moremo govoriti »o najvišjih davkih na svetu«, kot bi to kdo rad prikazal, kajne?

Obdavčitev dohodkov v Sloveniji je visoka, mislim, da tega nihče ne zanika. Dohodnina je sicer čisto primerljiva s povprečjem EU, močno pa nas udarijo predvsem prispevki za socialno varnost.

Če pogledamo strošek dela, smo primerjalno precej visoko, vendar je veliko odvisno tudi od višine dohodka, ali smo samski, ali imamo vzdrževane člane … Pri osebah z nadpovprečno visokimi dohodki se hitro odpre vprašanje socialne kapice, ki pa je v Sloveniji nekakšen tabu.

Zakaj je socialna kapica pri nas tabu?

Da, to je vprašanje, ki vedno sproži zelo živahno razpravo, saj gre pri socialni kapici za tehtanje med konkurenčnostjo našega gospodarstva in načelom solidarnosti do sočloveka. Pravzaprav gre za temeljno družbeno vprašanje, v kako egalitarni družbi želimo živeti.

Vprašanje, kako v Sloveniji razumemo solidarnost in financiranje javnih sistemov, kot sta pokojninski in zdravstveni, pa tudi starševsko varstvo, ne nazadnje dolgotrajna oskrba. In prav zato se o socialni kapici že dolgo razpravlja, sprememb pa ni.

Primož Lavre

Socialna kapica pomeni, da bi pri določenem dohodku prispevki nehali naraščati. To bi razbremenilo najvišje plače, hkrati pa bi pomenilo tudi manj prihodkov v blagajne javnega financiranja.

Zato se razprava vedno vrti okoli vprašanja, kako nadomestiti ta izpad in kakšen vpliv bi to imelo na dolgoročno stabilnost sistemov oz. katere (npr. zdravstvene) storitve bi bilo treba doplačevati, ker jih sistem ne bi več kril.

Prav tako je vprašanje, ali in kaj bi se spremenilo pri najvišjih plačah oziroma kje se izplačujejo te najvišje plače in ali si »najbogatejši« izplačujejo visoke plače ali pa imajo predvsem druge t. i. pasivne prihodke. Zato je to razpravo vredno povezati tudi z obdavčitvijo nepremičnin in drugega premoženja.

Omenila sva še davek na dobiček.

Obdavčitev dobičkov pravnih oseb je z 19 odstotki med ugodnejšimi v Evropski uniji. Za obdobje 2024–2028 je sicer začasno zvišana na 22 odstotkov (razlika je namenjena financiranju namenskega proračunskega sklada za obnovo po poplavah), kar pa nas še vedno uvršča v povprečje držav EU.

Pri tem pa je pomembno izpostaviti, da je efektivna davčna stopnja primerjalno gledano še vedno relativno nizka, okrog 17 odstotkov, saj podjetja lahko z davčnimi olajšavami in odbitki (npr. za vlaganja, raziskave in razvoj, izgube preteklih let) bistveno znižajo dejanski davek.

Prav zelo (po mojem mnenju preveč) ugodno pa so obdavčeni normirani samostojni podjetniki. Pa ne vsi, ampak tisti z visokimi prihodki.

Uh, zdaj ste pa odprli zelo občutljivo področje, gospod Grum.

Sistem normiranih odhodkov je bil zasnovan kot poenostavljen režim za manjše obsege dejavnosti, a v praksi omogoča, da predvsem posamezniki z višjimi prihodki plačujejo bistveno manj dohodnine in prispevkov za socialno varnost kot zaposleni z enakimi ali celo nižjimi dohodki.

Podatki kažejo, da približno 80 odstotkov samostojnih podjetnikov plačuje prispevke od najnižje zavarovalne osnove, torej v višini, primerljivi z zaposlenimi, ki zaslužijo tudi trikrat manj.

Ta razlika pri plačevanju prispevkov pa se ne odraža pri odmeri pokojnine, socialni korektiv v prid normiranih samostojnih podjetnikov je torej tukaj zelo velik.

Tu vam moram skočiti v besedo. Ko gre za normirance, pogosto pozabljamo na njihovo neenakost na določenih področjih. Recimo normiranec ne more dobiti normalnega bančnega kredita, medtem ko ga dobi vsak, ki je zaposlen za nedoločen čas. Poleg tega se lahko normirancu, če ima isti poslovni in osebni račun, v celoti izvede izvršbo, torej ga ne varujejo omejitve izvršbe na plačo, kot to velja za vse ostale državljane. Slika torej ni črno-bela

Res je, samostojni podjetniki tudi nimajo pravice do izplačila bolniške odsotnosti do 30 delovnih dni, torej tveganje vseh krajših bolezni pade direktno na njih. Glede kreditov pa mislim, da so vsaj nekatere banke v zadnjih letih spremenile politiko poslovanja in omogočajo kredite tudi za samostojne podjetnike.

Skratka strinjam se, gre za posebno obliko poslovanja, kjer gre za določena tveganja, s katerimi se redno zaposleni ne srečujejo.

Ampak mislim, da moramo ločiti med normiranci, ki imajo relativno nizke dohodke, npr. 30 tisoč evrov bruto letno, in tistimi, ki dosegajo 120 tisoč evrov bruto na leto.

Efektivna stopnja stroška dela se pri enih in drugih bistveno razlikuje v škodo tistih z nižjimi dohodki. Mislim, da sistem ni uravnotežen in ima prostor za izboljšave, je pa to na žalost zelo občutljiva tema.

Pri obdavčitvi normirancev z visokimi dohodki me pa moti predvsem to, da je efektivna stopnja njihove obdavčitve v primerjavi z redno zaposlenimi zelo nizka.

Zato se zadnja leta dogajajo masovna prehajanja iz delovnega razmerja v obliko samostojnega podjetnika, čeprav vsebina njihovega dela in odnos do delodajalca tega ne upravičujeta.

Še enkrat, ne govorimo o prekarnih delavcih, ampak o zavezancih z letnimi prihodki v razredu 100 tisoč evrov, ki v prvem letu poslovanja iz tega prejmejo neto okoli 82 tisoč evrov. Verjetno mi ni treba poudarjati, da je to povsem neprimerljivo z delovnim razmerjem.

Se strinjam, vendar je razlogov za relativno ugodni sistem normirancev verjetno več in so tudi utemeljeni. Kaj pa stroški dela, kakšni ukrepi bi bili možni na tem področju?

Verjetno so zaradi vzdrževanja konkurenčnosti Slovenije posegi v stroške dela potrebni. Vprašanje pa seveda je, na kakšen način to izvesti. Kot očitna rešitev za nadomestitev izpada prihodkov se ponuja dodatna obremenitev premoženja, kar je tudi stalna mantra nekaterih politikov.

Vendar nas pri realizaciji te ideje številke hitro postavijo na realna tla. Če bi namreč želeli za dohodke iz delovnega razmerja le za eno odstotno točko znižati prispevne stopnje delojemalcev in delodajalcev, bi to pomenilo izpad okoli 500 milijonov evrov letno, kar bistveno presega znesek zbranih dajatev iz naslova obdavčitve nepremičnin v letu 2025 (okoli 320 milijonov evrov).

To pomeni, da bi morali temeljito spremeniti strukturo davčnih prilivov. Predvsem bi morali preprečevati situacije, v katerih že pravila davčne politike vplivajo na odločitve zavezancev o obliki opravljanja dela ali višini prikazanih prihodkov.

Za kakšno resno razbremenitev stroškov dela pa bi morali preseči okvir prestrukturiranja davčnih prihodkov in odpreti tudi razpravo o racionalnejšem trošenju države, kar pa gotovo ne bo priljubljena politična tema.

V predvolilni kampanji bo, potem pa verjetno ne več. Mislite, da imamo predrago državo? Sprašujem vas kot državljana.

Da, tudi sam kot državljan se lahko sprašujem, ali za davke in prispevke, ki jih plačujemo, dobimo dovolj kakovostne javne storitve. In da, to je pomemben del, ki vpliva na davčno kulturo.

Vprašanje je torej, ali je država učinkovita in ali denar porabimo smotrno, če hočete tudi, ali socialne transferje res razporejamo tistim, ki so se znašli v stiski, in kakšne vzvode uporabljamo, da bi se rešili iz te »situacije«.

Država nekaj stane – pokojnine, zdravstvo, šolstvo, varnost, infrastruktura niso brezplačni, kar ljudje kaj radi pozabijo. Tudi v naravnih nesrečah se pričakuje pomoč države.

Ključno pa je, da je poraba odgovorna, transparentna in usmerjena v javno korist. O tem se moramo pogovarjati ves čas, ne samo v času pred volitvami.

Vlada je že pred leti omogočila pregleden vpogled v strukturo teh odhodkov prek spletne strani proracun.gov.si. Kljub temu v pogovorih s prijatelji in znanci opažam, da nimajo niti približne predstave o tem, kakšne deleže posamezni odhodki predstavljajo v državnem proračunu. Bralcem svetujem obisk omenjene spletne strani.

Kje smo, če se primerjamo s sosednjimi in evropskimi državami, ko gre za razmerje med stroški dela, plačami in standardom? Smo Slovenci res tako davčno obremenjeni?

Enovit in splošen odgovor na to vprašanje je precej težko podati, saj se je za osnovne primerjave treba ozreti na obdavčitev dela, kapitala in potrošnje.

Pri obdavčitvi dela se običajno izračunava davčni primež za različne kategorije oseb (samske, v skupnosti, z otroki ali brez njih itd.) in za različne nivoje doseženih dohodkov. Med državami članicami EU se pri večini teh kategorij uvrščamo med 7. in 10. mestom po stopnji davčnega primeža, še bolj obremenjeni so zavezanci Belgije, Nemčije, Avstrije, Italije, Francije in tudi Slovaške.

Pri obdavčevanju kapitala in potrošnje pa smo nekje na sredini lestvice. Kakorkoli že, ko primerjamo stopnjo obremenitve z davki in prispevki z ureditvami v drugih državah, tega ne moremo početi brez primerjave s pravicami oziroma storitvami, ki jih država ponuja. Mnogi namreč želijo kombinacijo skandinavskih pravic in balkanskih davkov – žal pa to dvoje ne gre skupaj.

Bi izpostavili kakšno področje, kjer trenutno vidite anomalije?

Eno izmed takšnih je prav gotovo obdavčevanje najema. Seveda obstajajo s finančnega vidika večja tveganja, vendar je to področje pereče predvsem zato, ker se dotika širše populacije, veliko ljudi namreč v različnih vlogah nastopa na najemniškem trgu.

V sodelovanju z ministrstvom za solidarno prihodnost smo izoblikovali nekaj sistemskih rešitev, ki bi po našem mnenju lahko vplivala na večjo urejenost na tem področju. To so ukrepi, ki bi pripomogli k večji transparentnosti najemnih poslov, kot tudi znižanje obdavčitve najema in okvir, ki bi omogočil učinkovitejši nadzor.

S tem povezana je tudi prenova obdavčevanja nepremičnin, ki ima že dolgo in sivo brado. Zdi se, da je pristop, s katerim želimo naenkrat rešiti vse težave, ki so se nakopičile v desetletjih, enostavno preveč ambiciozen.

Primož Lavre

Sam sem zagovornik postopnosti in manjših korakov, za začetek bi lahko uredili področje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča.

Tukaj je smiselno vzpostaviti neki minimalen okvir, v katerem se morajo gibati občine (da se zagotovi vsaj v grobem primerljiva obremenitev pravnih in fizičnih oseb na različnih področjih Slovenije), ter enotne podatkovne strukture, ki bodo prispevale k transparentnosti in omogočile učinkovitejše pobiranje nadomestila.

Velik korak naprej za FURS je opuščanje papirologije in prehod na digitalno poslovanje.

Ključna usmeritev Finančne uprave v mojem mandatu ostaja nadaljnja digitalizacija in poenostavitev naših storitev za zavezance. Mobilno aplikacijo eDavki danes uporablja že 418 tisoč uporabnikov, delež elektronsko vročenih dokumentov pa se je lani ponovno povečal.

Končni cilj je, da bi vse dokumente zavezancem vročali elektronsko, s čimer bi prihranili milijone za poštne in tiskarske storitve. Samo za primer; samo pri drugem svežnju dohodnine, kjer je 31 odstotkov informativnih izračunov vročenih elektronsko, smo zaradi tega privarčevali okoli 180 tisoč evrov.

Posebej bi izpostavil lansko uvedbo klepetalnega robotka, ki deluje na podlagi generativne umetne inteligence in zavezancem odgovarja na davčna in carinska vprašanja.

Ta inovacija, za katero smo prejeli nagrado premik naprej Fakultete za upravo Univerze v Ljubljani, je razbremenila številne procese, pohitrila odzivne čase in izboljšala uporabniško izkušnjo tako za stranke kot za naše zaposlene, ki delujejo na področju informiranja v klicnih centrih.

Dodatno smo razširili možnosti enostavnega elektronskega plačevanja obveznosti, kot sta denimo kartično plačevanje davkov in uporaba Flika. To še dodatno prispeva k visokemu deležu prostovoljno plačanih dajatev, ki je v letu 2025 znašal že več kot 97,4 odstotka.

Na tem mestu bi izpostavil tudi hitrost odmere davčnih obveznosti – kjer je le mogoče, to izvedemo zgolj v nekaj dneh. Na primer odmera davka na motorna vozila (DMV), kjer je vsekakor interes zavezanca, da se odmera izvede kar najhitreje, takšna odmera v povprečju traja dva dni.

Je FURS našel rešitev za učinkovito poročanje o davku, zaradi katerega je bilo v preteklosti precej vroče krvi? Mislim na DDV, davek na dodano vrednost.

Posebej ponosen sem na dejstvo, da smo v letošnjem letu končno uvedli obvezno poročanje podatkov iz evidenc obračunanega in odbitka DDV – t. i. knjiga izdanih in prejetih računov.

DDV je za slovenski proračun naš najpomembnejši davek, saj predstavlja kar 5,7 milijarde evrov oziroma 21 odstotkov vseh dajatev, ki jih pobira FURS.

Pridobljeni podatki nam bodo omogočili vzpostaviti sistemski nadzor nad pravilnostjo obračunavanja in odbijanja DDV, na ta način pa bomo še bolj omejili davčno vrzel na področju DDV. Tukaj sta se vlada in državni zbor res izkazala in, kljub nasprotovanju nekaterih, odgovorno sprejela nujne zakonodajne spremembe.

Kaj boste počeli s temi podatki?

Podatki, ki jih prejemamo od 1. julija 2025 dalje, so pravzaprav podatki o izdanih in prejetih računih. Tako izdajatelji kot tudi prejemniki računov morajo poročati o vseh računih. Tako lahko enostavno primerjamo podatke različnih subjektov oziroma delamo navzkrižne kontrole.

Pogledamo izdan račun, o katerem je poročal izdajatelj, in ga primerjamo s podatki za isti račun, ki jih je poročal prejemnik. Če se podatki ne ujemajo, je nekaj narobe.

Te kontrole se ne izvajajo ročno, ampak sistemsko. S tem bo dejansko precej onemogočeno neupravičeno odbijanje in prenizko obračunavanje DDV, tudi v okviru sistemskih utaj, kot so davčni vrtiljaki.

Omenili ste, kako pomemben je DDV za proračun države. Kaj pa carine, koliko so še aktualne? Sprašujem zlasti v kontekstu Trumpove globalne carinske vojne.

Še pred kakšnim letom so bile carine skoraj pozabljen koncept iz nekih drugih časov, ampak v zadnjih mesecih praktično ne mine več dan, da ne bi slišali vsaj kakšne novice o carinah.

Ampak naj poudarim, da se na Finančni upravi s carinami ves čas aktivno ukvarjamo in skrbimo, da na tem področju v naši državi vse teče gladko. Delež e-trgovine enormno raste, vse večji pomen zaradi družbeno-političnih dogodkov dobiva varnost in zaščita našega trga EU in tudi varnost naših zunanjih meja EU.

Primož Lavre

Aktualne so novosti novega evropskega carinskega reformnega paketa in novosti pri carinskih postopkih, ustanavlja se nadnacionalna carinska agencija EU, vzpostavlja se enotno centralno IT vozlišče, kjer se bodo zbirali podatki, ki so potrebni za carinske formalnosti, nadgrajuje se koncept zaupanja vrednih subjektov, ki bodo deležni največjih carinskih ugodnosti, in vzporedno seveda teče digitalizacija carinskih postopkov.

Drugače pa smo s carinskimi kontrolami zelo aktivni tudi na področju zaščite trga in prebivalcev EU, in sicer predvsem v smislu, da ne dovolimo, da na trg pride nevarno, ponarejeno, neskladno ali tihotapsko blago.

Tako preprečujemo uvoz ponarejenih izdelkov, zdravil v poštnih pošiljkah, zavarovanih živalskih in rastlinskih vrst, pošiljk z nevarnimi izdelki, prepovedanih drog in prepovedanih snovi v športu.

Ob tem bi še spomnil, da se bo zaradi zaščite evropskega trga predvidoma s 1. julijem 2026 ukinila oprostitev plačila carine za pošiljke v vrednosti do 150 evrov in se bo uvedla carina v višini 3 evrov na posamezno blago v pošiljki (npr. če bodo znotraj ene pošiljke trije različni izdelki, se bo tako obračunalo 9 evrov carine).

Ko sem vas nagovarjal za intervju, ste bili sprva zelo zadržani. Dobil sem občutek, da vas skrbi, ker smo v predvolilnem času in da bi lahko kdo dobil napačen občutek. Vendar mislim, da nama nihče ne more nič očitati, saj se pogovarjam s predstojnikom institucije, ki ni politična, ampak služi višjim interesom, če tako rečem.

Vsekakor. FURS ni in ne sme biti politična institucija ne glede na barvo in ideološko usmeritev vsakokratne vlade. Z vso odgovornostjo trdim, da je FURS danes samostojen in politično neodvisen organ, in želim si, da tak tudi ostane.

Ampak to ne pomeni, da vaši zaposleni nimajo politične usmeritve?

Seveda jo imajo tako kot vsi ostali državljani. Že Aristotel je ugotavljal, da je človek po naravi politična žival, in temu se nima smisla upirati.

Tudi vi ste do neke mere politična žival. Na katero stran se nagibate?

Haha, lep poskus. Mislim, da sem politično nevtralen, svetovnonazorsko pa bi se opredelil kot zelo zmeren liberalec.

Ampak če vprašanje nekoliko razširim na institucijo, ki jo vodim, potem od svojih zaposlenih in seveda tudi od sebe pričakujem to, da njihova politična usmerjenost ne zamegli strokovnosti in pokončnosti pri izvajanju zakonodaje, za katero smo pristojni.

To je nujno, kajti FURS predstavlja ključni steber pri ohranjanju javnofinančne stabilnosti Slovenije. Na tem mestu moram našim zaposlenim izreči tudi zahvalo, saj vseh nalog, ki jih izvajamo, brez njihove vztrajnosti, predanosti in odgovornosti ne bi mogli uspešno realizirati.

Tudi v prihodnje si bomo prizadevali za strokovno, transparentno in spoštljivo delo. Trudili se bomo učinkovito izvajati naša pooblastila, ukrepati tam, kjer je to potrebno, hkrati pa ostati zanesljiv partner vsem, ki svoje obveznosti izpolnjujejo pošteno.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.