Bog vpraša Busha, v kaj verjame. Bush mu odgovori, da verjame v svobodni trg in močno ameriško nacijo. Bog ga pohvali in bivšega republikanskega predsednika povabi, naj sede na njegovo desno. Naslednji pride Obama in Bogu odgovori, da verjame v moč demokracije in enakost pred zakonom. Bog je zadovoljen in demokratu reče, naj sede na njegovo levo. Potem pride Donald Trump. Bog ga vpraša, v kaj pa on verjame. Trump izstreli kot iz tipa: »Verjamem, da sediš na mojem stolu.«

Kaj občutimo ob novi obletnici ruske invazije na Ukrajino? Kot opazovalci smo v teh treh letih, kolikor traja vojna, prešli več faz čustev; od jeze in šoka, preko obsodbe zločinov in zločincev ter sočutja do žrtev, do vse večje otopelosti in sprijaznjenosti, da nimamo nobenega vpliva na dogajanje in da ne moremo prav ničesar spremeniti.

V nedeljo, 23. februarja, bodo verjetno najpomembnejše evropske volitve letos, kajti volili bodo Nemci. Strah obeh največjih tradicionalnih strank na levi in desni, socialdemokratov (SPD) in krščanske demokracije (CDU), pred volilnim uspehom skrajno desne Alternative za Nemčijo (AfD) je velik in še narašča.

Na prvi pogled – in brez podrobnejšega pogleda v zgodovino slovenskega parlamentarizma in ureditve pravnega položaja poslanskih skupin – se zdi, da je Anžetu Logarju vseeno uspelo nekaj velikega: povezal je svobodnjake in SDS v ugotovitvi, da je ideja o novi poslanski skupini, ki bi zastopala stranko Demokrati, ta hip neuresničljiva in nemogoča.

Ideja ameriškega predsednika Donalda Trumpa o preselitvi Palestincev iz Gaze v sosednje arabske države, menda je imel v mislih zlasti Jordanijo in Egipt, je tako nora, da je ob njej obnemel celo izraelski premier Netanjahu, ki je sedel ob Trumpu v Beli hiši.

Zakaj je ljubljanski župan Zoran Janković, ki je po očetovi strani resda Srb, poslal javno pismo podpore vse bolj osovraženemu srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću? Ali se je za politično izjemno tvegano potezo odločil sam in po svoji volji ali pa je za to dobil namig iz Beograda; da bi bilo lepo, če podpre »prijatelja v stiski«?

Neverjetno lojalnost svojemu srbskemu prijatelju je minul teden izkazal ljubljanski župan Zoran Janković, ki se rad razglaša za Srba, čeprav je to le delno, kajti njegove mati, moja spoštovana soseda Ivanka, je klena Notranjka iz Loške doline.

Kaj za Evropo pomeni ustoličenje Donalda Trumpa, njegov drugi predsedniški mandat v Beli hiši? Šele po ruski invaziji na Ukrajino pred tremi leti je Evropska unija spoznala, kako ranljiva je proti avtoritarnemu režimu, ki vlada Rusiji in temelji na podrejanju šibkejših.

Še vedno mislim, da so (bili) pozivi k neplačevanju RTV-prispevka, ki so prihajali zlasti iz ust hardcore desnice, pretirani, čustveni, predvsem pa krivični do tako velikega sistema, kakršen je naša javna hiša na Kolodvorski. Vsi pač niso informativni program, o katerem lahko kadarkoli in kjerkoli izrečem konkretno in argumentirano kritiko. Marsikatero uredništvo na nacionalki odlično opravlja svoje delo, vendar so na koncu dneva vsi v istem košu zaradi informativnega programa.

Populistične stranke v Evropi so navdušene: Donald Trump v Beli hiši je postal njihova zlata delnica. Računajo, da si bodo z njim bistveno dvignile ceno in morda celo zmagale na volitvah. Ali to velja tudi za Slovenijo, kjer Trumpa častijo predvsem v SDS, za njegove čare pa niso imuni niti v Novi Sloveniji?

Obisk šefinje RTVS Natalije Gorščak pri Janezu Janši je razbesnel levičarje – ti so z novim zakonom o medijih nehote pripravili darilo Janši.

Čeprav se je zdelo skoraj nemogoče, da bi Robertu Golobu po veličastni volilni zmagi aprila 2022 vladna koalicija razpadla v zadnji četrtini mandata, to ni povsem izključeno.

Iztok Mirošič (56) je eden tistih slovenskih diplomatov, ki pustijo vtis. Trenutno zastopa našo državo v Washingtonu kot veleposlanik v Združenih državah Amerike, v svoji bogati karieri pa je bil med drugim tudi veleposlanik v Združenem kraljestvu, Italiji, bil pa je tudi državni sekretar, posebni odposlanec, namestnik zunanjega ministra, svetovalec predsednika vlade za zunanjo politiko in evropske zadeve …

Potem ko je Donald Trump samo nekaj dni pred svojo svečano umestitvijo na položaj predsednika Združenih držav Amerike namignil, da namerava kot poslovnež in trgovec na veliko kupovati po svetu – tudi otoke, kanale in druge za Ameriko strateško pomembne nepremičnine – bi lahko končno na svoj račun prišli tudi Slovenci.

Dilema, ki si jo je zastavila ortodoksna, ideološka frakcija Socialnih demokratov, je sama po sebi zgovorna. Ne sprašujejo se namreč, ali je velika koalicija mogoča, ampak jih bolj zanima, komu bi takšna koalicija zares koristila. Da bi svoje samoizpraševanje medijsko bolj poudarili, hkrati pa mu dali politično težo, so na oder povabili (svojega) bivšega predsednika Milana Kučana.

Zadnji dan lanskega leta je vlada potrdila novi zakon o medijih. Resorna ministrica Asta Vrečko je kar žarela. Mediji namreč sodijo v njeno delovno področje. Ministrstvo za kulturo, ki ga kadrovsko, politično in ideološko popolnoma obvladuje Levica, si je za glavni cilj prenove medijske zakonodaje postavilo zagotavljanje »pravice do celovite obveščenosti in svobodo izražanja«.

Tega filma Janez Janša ne bo videl, pravi premier Golob. Toda njegova samozavest utegne biti letos vseeno nekoliko omajana. Kajti 2025 je tudi predvolilno leto, in če ne bo presenečenj, bodo najkasneje konec prihodnje zime ali pa na začetku spomladi 2026 vsekakor parlamentarne volitve.

Decembra je Slovenija dobila novo zunanjepolitično strategijo. Ali je bila prejšnja res že tako zastarela, da je bila neuporabna, je drugo vprašanje, na katerega odgovora tako ali tako ne bomo dobili. O dokumentu, ki ima s prvo stranjo in kazalom vred pičlih 17 strani in se uradno imenuje Strategija zunanje politike Republike Slovenije, posebej kritičnih misli nismo prebrali.

Razvpiti pater Marko Rupnik, jezuitski prijatelj papeža Frančiška, računa, da jo bo dejansko odnesel brez posledic.

Z njo si delimo najkrajšo mejo, o njej vemo najmanj od vseh sosed. Dokler na Madžarskem oblasti ni prevzel Viktor Orban, smo jo večinoma povezovali z ogrsko salamo, paprikašem, Blatnim jezerom in poceni silvestrovanji v Budimpešti. Toda odkar je Madžarska pod drobnogledom Evropske komisije in levoliberalnih medijev, ki so jo označili kot »iliberalno« demokracijo, smo do naše vzhodne sosede še bolj zadržani in kritični. Je ta država res žrtev avtokratskega Orbana, ki zatira svobodo tiska, preganja migrante in se povezuje z evropskimi nacionalisti?