Nekdanji kočevski župan Vladimir Prebilič (50) ni le dober retorik in ravno prav populista, da mu prisluhnejo tudi tisti volivci, ki niso nujno zakrknjeni levičarji. S svojo ambicioznostjo, ki je ni potešila niti izvolitev za evropskega poslanca, je slovensko javnost opozoril nase na predsedniških volitvah jeseni 2022, ko je z desetimi odstotki zasedel solidno četrto mesto. Pomanjkanje karizme je doslej spretno nadomeščal z všečnimi medijskimi nastopi in občutkom, da razume težave malega človeka. Vseeno pa je na mestu vprašanje, ali bo zgolj nasmešek dovolj, da se še letos formira kot vodja levega bloka in gre na volitve kot mandatarski kandidat levice, s tem v bistvu konkurira premierju Robertu Golobu.

Sovražnik je barbarsko obstreljeval naša letala, ki so mirno bombardirala njegova mesta,« je na predvečer II. svetovne vojne napisal Karel Čapek v romanu Vojna s salamandri. Leta 1939 je neki drug Putin, tisti z brčicami in avstrijskim naglasom, načrtoval veliki osvajalski pohod po Evropi. Pred tem je mirno vkorakal na Češkoslovaško, v Čapkovo domovino, stara in anemična, toda demokratična Evropa ter vase zagledane Združene države Amerike pa so oportunistično molčali in upali, da se bo Herr Hitler zadovoljil z Ukrajino … oprostite, Češkoslovaško.

Oprostilna sodba v Celju na veliki petek ne bi mogla imeti večje sporočilnosti. Obtoženi Janez Janša, ki je svojo politično kariero zgradil tudi na predpostavki večne krivice, za katero je odgovorno slovensko »krivosodje«, je ostal brez obsodbe. In skoraj brez besed. Kaj ta sodni epilog pomeni za teorijo zarote – to volivci SDS nekritično sprejemajo od svojega idola, kajti Janša navkljub drugačnim pričakovanjem ni bil obsojen? Ali je izgubil priložnost, da bi postal mučenik trde desnice? Bi se to spremenilo, če višje sodišče ugodi pritožbi tožilstva in zadevo Trenta razveljavi oziroma vrne v ponovno sojenje?

Poznavalci so se ob prizoru, na katerem se Dušan Šešok v družbi Milorada Dodika sprehaja po novem proizvodnem obratu Iskre v Laktaših v Republiki Srbski, zgolj namuznili. Dolgoletni šef Iskre, ki je v času embarga na prodajo orožja v države nekdanje Jugoslavije spletel prijateljske vezi s Srbi, zdaj seli proizvodnjo iz Slovenije v Bosno. Iz domovine so ga pregnali nemogoča birokracija in visoki davki, ki so se pod Golobovo vlado še povečali, je bilo razumeti.

Nekoč sva se z Majdo Širca grdo sporekla, ker sem javno zagovarjal ukinitev ministrstva za kulturo. Seveda ne zaradi političnih ali ideoloških vzgibov, saj bi bilo to na nivoju strankarske agitacije, ki se po novem konča tako, da izsiliš referendum o ocenjevanju umetnosti, kot bi morali v imenu intelektualnega poštenja imenovati majski referendum o »izrednih pokojninah« za kulturnike.

Parlamentarne volitve 24. aprila 2022 so bile za slovenske razmere res posebne, v marsičem tudi »izredne«. Doslej namreč še nobena stranka, niti Drnovškova LDS v najboljših letih, ni presegla praga 40 poslanskih mandatov. Gibanju Svoboda, njegov zaščitni znak je bil in je še vedno Robert Golob, pa je to uspelo. Tudi zato so prva povolilna pogajanja spomladi 2022 prinesla precej pričakovanj, med drugim celo idejo o veliki koaliciji med zmagovitimi svobodnjaki in krščanskimi demokrati (NSI), ki so prišli na solidno tretje mesto.

Pravijo, da je ruska mafija po zaslugi bivših kagebejevcev in finančnih svetovalcev iznašla izjemno domiseln način pranja denarja v Evropski uniji.

Dejan Steinbuch, novinar in analitik, o posledicah oprostitve Janeza Janše

Medtem ko se je zunanja ministrica mudila v Beninu in Togu – svetujem vam, da pogledate na zemljevid sveta, če želite najti ti mali zahodnoafriški državi, sta na ministrstvu v Ljubljani vladala mir in tišina. Kadar Tanje Fajon ni v hiši, bi šli lahko zaposleni že prej domov, pa tega nihče ne bi opazil. Mladika je na avtopilotu, uradniki anemično opravljajo svoje delo, nadrejeni gledajo na ure, kdaj bodo šli lahko iz pisarne, jutranje kavice se raztegnejo v dopoldne, sledi nekaj telefonskih klicev, kakšna depeša, prebiranje novic na spletu … in je že čas za kosilo … po kosilu pa kavica in potem je že ura za odhod domov.

Italijanski novinarji, ki so se izdajali za turiste, so severno od Rima, dobro uro vožnje od Vatikana, sredi gričevnate pokrajine, kjer leži samostan Montefiolo, od koder se odpira čudovit pogled na dolino reke Tibere, odkrili pribežališče razvpitega patra Marka Rupnika. Potrdili so se sumi, da mojster cerkvenih mozaikov, osumljen različnih oblik zlorab najmanj dvajsetih redovnic, nekaznovano uživa v čudovitem okolju po zaslugi svojih vplivnih zaščitnikov iz najvišjih vatikanskih krogov. Denimo kardinala Angela De Donatisa, bivšega rimskega pomožnega škofa, ki je lani postal vrhovni sodnik apostolskega sodišča v Vatikanu.

Potem ko smo v Reporterju razkrili talente Tihomirja Busije, čudežnega dečka cerkvenih financ koprske škofije, se je oglasil, vznejevoljen nad našim pisanjem, čeprav smo več kot mesec dni čakali njegove odgovore na novinarska vprašanja.

Urban Stojan je pred poroko z Ano Roš veljal za poslovneža, ki mu poslovne zvezde niso bile naklonjene - zdaj bo moral za rešetke.

Nekoč, ko smo se privajali na svobodo in demokracijo, okoli nas pa se je počasi poslavljal socialistični raj, smo gledali humoristično serijo Politik novega kova. Takrat so nas prepričevali, da gre pač za britanski smisel za humor in da je vse skupaj parodija na politiko, v kateri je dovoljeno vse in kjer cilj opravičuje sredstva. Osrednji protagonist Alan B'Stard je bil res sluzasti in hinavski pra-sec, ki je do skrajnosti zlorabljal poslansko funkcijo za osebno bogatenje, politično kariero v svoji stranki in se nenehno znašal nad naivnim, nerodnim in predvsem moralno neoporečnim poslan-skim kolegom.

Od lanskih volitev v Evropski parlament, ki so jim sledile nemške in francoske parlamentarne volitve, narašča podpora populističnim, skrajno desnim in nacionalističnim strankam v Evropi. Doslej so uživale simpatije in podporo Kremlja, kjer se iz Bruslja odkrito norčujejo, toda ustoličenje Donalda Trumpa v Beli hiši je Evropsko unijo izpostavilo tudi v smeri zahoda, saj nova ameriška administracija, v kateri sta glasna zlasti Elon Musk in JD Vance, ne skriva prezira do evropskih liberalcev in levičarjev, na živce pa jim gredo celo konservativci oziroma krščanski demokrati.

So tiskani mediji v krizi? So. Ali zato zasebni lastniki, ki jim gre le za profit, odpuščajo najboljše novinarje? Ne. Zakaj so potem nekateri novinarski sindikati in Društvo novinarjev Slovenije zagnali tak vik in krik?

Ali se Evropska komisija v primeru Srbije, ki jo že mesece pretresajo državljanski protesti zaradi skorumpirane in avtoritarne oblasti, obnaša dvolično? Lahko Ursuli von der Leyen in njeni komisarki za širitev Marti Kos očitamo, da srbskemu avtokratu Vučiću doslej nista povedali, kar mu gre, saj na prvo mesto postavljata pragmatične interese Bruslja, ne pa vrednote, ki jih imamo Evropejci vedno polna usta?

Račišće je vasica na severovzhodni obali Korčule, kamor dvakrat ali trikrat na dan pripelje avtobus. Tudi na njem piše Arriva, saj je do nedavnega nemški, zdaj pa ameriški kapital s to blagovno znamko prisoten že v najmanj desetih evropskih državah. Ampak Račišćane to niti ne zanima, saj je njihova pozornosti namenjena enemu izmed šoferjev avtobusa. Je namreč iz Nepala, in to se jim zdi silno imenitno. Pravijo, da je Nepalec dober šofer, da ima občutek za prostor, »augenmas«, kot se je nekoč reklo. V bistvu so Račišćani celo malo ponosni, da je njihov mali otok tako »globaliziran«, saj na njem zdaj ob Srbih in Bosancih delajo tudi Tajci, Filipinci in Nepalci.

Vojne se ne končajo po telefonu, pa čeprav se o tem 90 minut pogovarjata ameriški in ruski predsednik. Minuli teden sta že drugič govorila, a je Ukrajina še daleč od premirja, kaj šele trajnejšega miru. Obljube Donalda Trumpa, da bo z enim klicem (Putinu?) končal vojno v Ukrajini, so bile za lase prevlečene. Putin je slovenskemu zetu kvečjemu namignil, da prihaja nov slogan: Russia First, America Second (Najprej Rusija, potem Amerika). Če je Trump v stikih s Putinom kaj dokazal, potem je to, da je trgovec.

Tanja Fajon je prejšnji teden v Manili tudi formalno odprla slovensko veleposlaništvo. In doživela val ogorčenih komentarjev. Ko gre za pljuvanje čez slovensko diplomacijo, je težko določiti, kdo je bolj pasji, levi ali desni agitatorji, aktivisti in dežurni troli, ki jim ne gre v račun, da ministrica za zunanje zadeve pogosto potuje po svetu, se srečuje, posvetuje, obiskuje konference, predava in vsake toliko odpre tudi kakšno diplomatsko-konzularno predstavništvo (DPK). Filipini so bili zadnji, in reakcije »ljudstva« prislovično iracionalne, pravzaprav neumne.

Potem ko so v koprski škofiji prejšnji mesec tudi formalno ustoličili novega škofa – to je postal dosedanji murskosoboški škof Peter Štumpf, prihaja čas za kontemplativni razmislek o dveh največjih »grehih«, ki bremenita nekoč najmanjšo slovensko škofijo.