O tej skrivnostni arabski državi, petnajstkrat večji od Slovenije, ki ima zgolj tri milijone avtohtonih prebivalcev, kajti dodatna dva milijona in še nekaj so zgolj »tujci na začasnem delu«, ne slišimo prav pogosto.

V času, ko je Bližnji vzhod sinonim izraelsko-palestinske, sirske ali libanonske vojne, Perzijski zaliv pa deluje kot sod smodnika, ki ga lahko zdaj zdaj raznese, je Oman tihi opazovalec iz ozadja, vedno pripravljen prevzeti vlogo mirovnega posrednika. Tudi ko gre za vse verjetnejši ameriški napad na Iran, ki bi se lahko zgodil po koncu muslimanskega svetega praznika ramadana čez dobra dva tedna.

Med maloštevilnimi, angleško govorečimi gosti hotela Radisson, ki stoji le nekaj kilometrov južno od omanskega pristanišča Duqm, sem sredi zajtrka presenečeno ugotovil, da smo štirje Slovenci, namreč naša družina, v resnici edini Neameričani in še civilisti povrhu v restavraciji.

Dejan Steinbuch

Vsi ostali – v glavnem krepki moški, a tudi nekaj mlajših žensk strumnih korakov – so bili namreč pripadniki ameriške vojske.

Resda niso nosili uniform, vendar so jih izdali nenaravna prijaznost, discipliniranost in tisti tipično robustni škornji puščavske barve, zaščitni znak oboroženih sil Združenih držav na Bližnjem vzhodu.

Po zajtrku, ki so ga Američani relativno dolgo jedli in se vmes sproščeno pomenkovali, sva s sinom med sprehodom naposled le dobila potrditev, da se »nekaj dogaja«: daleč na odprtem morju sva opazila obrise več velikih vojaških ladij, vsaj štiri ali pet jih je bilo.

Dejan Steinbuch

Žal nama je rt zastiral pogled in nisva opazila ključnega člena takšne bojne skupine, vendar je že nekaj spletnega poizvedovanja prineslo tudi potrditev: v akvatorju pred pristaniščem Duqm je (bila) ameriška letalonosilka USS Abraham Lincoln s svojo udarno spremljevalno skupino. Viri so prav tako govorili, da je v drugi polovici februarja na letališču v Duqmu pristalo več vojaških letal ameriške mornarice.

Za Slovenijo Oman ne obstaja

Ameriška prisotnost v Omanu ni od včeraj. Izvira iz obdobja, ko je oblast prevzel sultan Kabus, ki je konec 70. in v začetku 80. let, ko je na Bližnjem vzhodu prišlo do serije islamističnih prevratov, ohranjal dobre odnose tako z novim teokratskim režimom v Teheranu kot tudi z Združenimi državami Amerike.

Sultanova diplomacija je temeljila na strogi nevtralnosti in ohranjanju posredniškega statusa, ki si ga je Oman do danes utrdil v več napornih mirovnih procesih.

Zelo dobri in prav nič podložniški odnosi z Američani so se Kabusu obrestovali tudi na gospodarskem področju, saj je za zagon svojih socialnih in družbenih reform potreboval svež dotok tujega denarja oziroma investicije.

Precej let pred danes bleščečimi Združenimi arabskimi emirati, Katarjem ali Bahrajnom je Oman brez posebnega pompa začenjal svojo pot v prihodnost. Po oceni Združenih narodov je Oman država, ki je v 40 letih v svoji regiji najbolj celovito napredovala.

Zato se zdi logično, da so uvodna pogajanja med ZDA in Iranom potekala prav v Maskatu, omanski prestolnici, kjer so si v zadnjih dveh mesecih podajali kljuko tudi za nas zanimivi evropski voditelji, recimo Italijani, Avstrijci in Madžari, ki gradijo gospodarske odnose z Omanom kot eno najmanj problematičnih arabskih držav in se ob tem ne spotikajo ob vprašanju Gaze ali Hamasa, kot je to žal postala obsesija tavajoče slovenske diplomacije pod taktirko Tanje Fajon.

Analiza odnosov med Omanom in Slovenijo zaradi tega pričakovano pokaže zelo skromno sliko: nobenega uradnega bilateralnega srečanja na ministrski ali celo najvišji ravni doslej. V več kot 30 letih niti enega srečanja na takšni ravni. Je komentar sploh potreben?

Dejan Steinbuch

Nekakšne politične konzultacije pred štirimi leti, ko je Slovenija lobirala za nestalni sedež v Varnostnem svetu, so tekle zgolj na ravni državnih sekretarjev, sicer pa je bilanca odnosov med državama porazna.

In podobno je, logično, tudi gospodarsko sodelovanje: blagovna menjava med državama je leta 2024 znašala nekaj čez 13 milijonov evrov. Človek bi pričakoval, da bo slovenska diplomacija zaradi goreče podpore Gazi deležna vsesplošnega občudovanja arabskih držav in da bodo v Zalivu kar tekmovali, kdo bo bolj investiral v gospodarsko sodelovanje s Slovenijo.

A resnica je grenka – nič od tega. Resnica je žalostna in jo zgovorno ilustrirajo dve ali tri palestinske zastave, diskretno narisane na kak razpadajoč zid v notranjosti Omana. Drugače pa nobene vznesenosti, čustvene podpore, ničesar. Tudi v Omanu Palestincev ne marajo.

Ta ocena ni moja, ampak jo potrjujejo dejstva. Za našo državo, ki poskuša igrati na note nekakšne etične diplomacije, bi bilo nujno, da se percepcija Bližnjega vzhoda osvobodi stare jugoslovanske, neuvrščene grandioznosti in kulturnega boja proti Ameriki.

Dejan Steinbuch

Svet se je zelo spremenil in danes je treba videti vse dimenzije, tudi tiste, ki se nam ne zdijo pomembne, pa v resnici so. Podobno velja tudi za Iran, ki v delu slovenske politike že od leta 1979, ko so tam na oblast prišli verski fanatiki, uživa privilegiran status, kar se prenaša tudi v diplomacijo.

Arabske države so glede Irana razumljivo precej bolj zadržane, Oman pa je s svojim švicarskim konceptom nevtralne države celo edini mirovni posrednik, ki ga spoštujejo tako v Teheranu kot v Washingtonu. Morda pa je skrivnost povsem enostavna, celo tako, da je v kabinetu Tanje Fajon niso znali razvozlati? Namreč to, da na Bližnjem vzhodu najbolj spoštujejo tistega, ki ni na nobeni strani.

Trumpova flotilja in invazija Čehov

Med našim potovanjem po Omanu (14.–26. februar) so se sicer pogajanja med ameriško in iransko delegacijo vsaj začasno prekinila in preselila v Ženevo, čeprav kakšnih konkretnih napovedi o »skorajšnjem napadu« na islamsko republiko ni bilo.

Ne glede na domnevno Trumpovo nejevoljo, ker se iranska stran ni omehčala zaradi nakopičenega vojaškega arzenala Združenih držav v neposredni bližini Irana, pa si je težko predstavljati, da bi ameriški predsednik ukazal napad na Teheran med muslimanskim svetim mesecem ramadan, ki se je letos začel 18. februarja in se bo končal v noči med 18. in 19. marcem.

Dejan Steinbuch

Bombardiranje Irana, ki bi se mu bržkone pridružil tudi Izrael, bi namreč sredi ramadana avtomatično sprožilo neodobravanje, jezo ali še kaj hujšega pri dveh milijardah muslimanov po svetu.

Iran resda ni med najbolj priljubljenimi državami v muslimanskem svetu, poleg tega Perzijci niso del arabskega sveta, arabske kulture, vendar so na koncu dneva še vseeno – muslimani. Zaradi tega se zdi zelo verjetno, da bo kakršenkoli vojaški obračun z ajatolo v Teheranu prišel na vrsto po koncu ramadana, ki ga pravi muslimani jemljejo zelo resno, saj se postijo praktično vsak dan, prvi obrok pa lahko zaužijejo šele po sončnem zahodu.

V Omanu, ki ne velja za arhetipsko muslimansko državo strogih zapovedi, kakršna je denimo Savdska Arabija, se morajo tujci oziroma nemuslimani med ramadanom vseeno držati nekaterih pravil in omejitev.

Dejan Steinbuch

Denimo izogibati se prehranjevanju na javnih mestih, glasnemu prepevanju ali poslušanju glasbe v javnosti v času med sončnim vzhodom in sončnim zahodom. Ko sonce zaide, omejitve odpadejo in zaradi ramadana so restavracije, lokali in trgovine odprti precej dlje kot običajno.

Verjetno ni odveč zapisati, da med ramadanom alkohola praktično ni mogoče kupiti – redke izjeme so nekateri hoteli ali resorti, pa še to zgolj nekaj ur v popoldanskem času. Za številne češke in poljske turiste v Salalahu na skrajnem jugu Omana je moralo biti pomanjkanje piva kar hud izziv.

Sploh zato, ker ramadan traja 30 dni. Mimogrede, nepričakovana množica češko in poljsko govorečih turistov v Salalahu, drugem največjem mestu v državi, niti ni takšno presenečenje, če vemo, da so iz Prage in Varšave v zimskem času redne letalske povezave z Omanom. Zdi se, da so Čehi v Salalahu prekosili celo Nemce.

Dejan Steinbuch

Strateška lega Omana

V Omanu pa po drugi strani še zdaleč ni toliko Rusov kot v Dubaju, Abu Dabiju, Phuketu in drugod v jugovzhodni Aziji. Kar nekaj Francozov in Italijanov je bilo slišati, pa seveda Američanov, ki v teh tednih tam morda niti niso kot turisti. Prisotnost ameriške vojske v sultanatu, ki zavzema večji del vzhodne, proti Arabskemu morju oziroma Indijskemu oceanu obrnjene obale Arabskega polotoka, ni presenetljivo, čeprav Združene države v Omanu nimajo (stalnih) vojaških baz ali oporišč.

Že od začetka 70. let prejšnjega stoletja, ko je krono v Omanu prevzel sultan Kabus bin Said Al Said – vladal je kar 50 let, od leta 1970 do 2020, ko ga je, ker sam ni imel potomcev, nasledil nečak Haitam bin Tarik Al Said (medklic: na prevzem so ga pripravljali več let, nazadnje je opravljal funkcijo ministra za kulturo, kar je še en pomenljiv podatek, ki veliko pove o omanski družbi in miselnosti) –, imajo Američani v sultanatu pravico do uporabe logističnih storitev, zlasti pristanišč in letališč.

Reporter

Ne le Duqm, ampak tudi Salalah na jugu, skoraj že ob meji z Jemnom, in Maskat so najpogostejše destinacije obiska ameriške pomorske flote. Gorivo v Omanu je na splošno zelo poceni (liter bencina stane pol evra), infrastruktura vse boljša, zato so Američani začeli izkoriščati prednosti te države.

Salalah je poleg tega tudi pristanišče s strateško lego, saj je odskočna deska za pomorske poti iz Azije proti obema Amerikama (okoli Afrike) bodisi proti Evropi (čez Rdeče morje in skozi Sueški prekop v Sredozemlje).

Toda ta pot je zadnja leta še bolj tvegana, kajti poleg somalskih piratov so zaradi izraelsko-palestinskega konflikta zdaj problem še jemenski Hutiji, ki napadajo določene trgovske ladje na poti proti severu.

Dejan Steinbuch

Z juga Omana, ki je oaza spokoja in miru, zaradi tropskega podnebja in ostrega kontrasta s preostalo prevladujočo puščavsko-gorsko pokrajino pa deluje kot drug svet, se zdi neverjetno, da je v sosednjem Jemnu že več kot 20 let državljanska vojna, v kateri se spopadajo različne plemenske frakcije in islamisti, za katerimi stoji Iran, saj s tem kvari načrte Savdski Arabiji in Združenim arabskim emiratom, ki imata v Jemnu drugačne interese.

Tujcem se sicer odsvetuje gibanje v obmejnem pasu z Jemnom, vstop pa jim tako ali tako ni dovoljen. Zadnje čase se kar nekaj Evropejcev navdušuje nad izjemnim jemenskim otokom Sokotra, ki je resda okoli 300 kilometrov oddaljen od celine, vendar je zaradi konfliktov in državljanske voljne v Jemnu še vedno preveč tvegano območje za turistične avanture. Evropske vlade odsvetujejo Sokotro.

Oman si deli kopensko mejo z nemirnim Jemnom in Savdsko Arabijo, na severu tudi z Združenimi arabskimi emirati. Hormuška ožina, katere južna obala pripada Omanu, je tako ali tako ena strateško najbolj nevralgičnih točk na tem planetu, saj gre tu skozi približno petina svetovne trgovine z nafto po pomorski poti (s tankerji) iz Perzijskega zaliva.

Dejan Steinbuch

V Omanu, kjer se ob lepem vremenu z gorate obale polotoka Musandam vidijo obrisi Irana, v najožjem delu Hormuške ožine oddaljenega manj kot 40 kilometrov, si že skoraj pol stoletja prizadevajo z vlogo mediatorja med sprtimi državami v regiji, zlasti in še posebej med Iranom in Združenimi državami.

Arabski dragulj

Oman nekateri brez pretiravanja imenujejo tudi »dragulj Arabskega polotoka«, s čimer poudarjajo njegove izjemne naravne lepote, obenem pa tudi značajske lastnosti ljudstva, ki tam živi že več tisočletij in je v srednjem veku prevzelo islam.

Omanska veja islama ni po naključju nekoliko drugačna od prevladujočih sunitske in šiitske; predvsem je čutiti večjo ponotranjenost vere, kar se kaže v večji umirjenosti ibadizma, kot imenujemo omansko vejo islama, ki je sicer bližja sunitom kot šiitom.

Tradicionalno moško oblačilo (dišdaša) je zelo podobno tistemu, ki ga nosijo v drugih zalivskih državah, razlika je le v pokrivalu. V Omanu je to musar (na poseben način zavezana ruta na glavi), ali pa okrašena čepica, imenovana kumah.

Dejan Steinbuch

Ker gre za deželo dišav in v krščanski Evropi zelo pomembnega kadila (bosvelija), je povsem normalno, da prebivalci Omana lepo dišijo, in to ne le ženske, ampak tudi moški.

V zgodovini Omana je bilo kadilo (bosvelija) dolga stoletja poleg rib eden glavnih trgovskih adutov dežele, ki je samostojna že od sredine 18. stoletja, ko so na oblast prišli bin Saidi.

Najbolj znan Said v zadnjem stoletju je gotovo pokojni sultan Kabus, ki je bil na oblasti kar 50 let in je najbolj zaslužen za razvoj Omana na vseh področjih. V Omanu je danes napol ikona, njegove slike, risbe in portreti so skoraj povsod.

Vseeno pa je Oman danes še vedno absolutna monarhija, v kateri sultan odloča o vsem. Ker je bil že Kabus relativno odprt za civilizacijske dosežke, so ženske volilno pravico dobile leta 1997, nastal je tudi posvetovalni svet, nekakšen parlament, ki ga vladar sicer ni dolžan poslušati, vendar ga v praksi nikoli ne ignorira.

Danes ima v Omanu volilno pravico vsak državljan, starejši od 21 let, socialne razmere pa so boljše kot v večini arabskih držav. Kabusov nečak, ki je oblast prevzel po stričevi smrti leta 2020, je »liberalno politiko« nadaljeval.

Očitno deluje, saj leta 2011, ko so Bližnji vzhod pretresale arabske pomladi, v Omanu posebnih nemirov ni bilo, sultan pa je vseeno obljubil nova delovna mesta in boljši standard. Lanski BDP Omana per capita je znašal okoli 21 tisoč dolarjev, kar je nekaj manj kot leta 2022, ko je presegel 23 tisoč dolarjev. Razlog za takšna nihanja so nižje cene nafte na svetovnem trgu.

Če ni nafte, so pa datlji

Oman je po površini precej večji od svoje realne ekonomske moči, saj ga omejuje majhna populacija, ki z vsemi tujimi delavci – prevladujejo Indijci in Pakistanci, nekaj je tudi Afričanov, zadnja leta pa so priljubljeni Filipinci – komaj presega 5 milijonov.

Tuji delavci, ki v državi praviloma lahko ostanejo le nekaj let in nimajo pravice do združitve z družino, so slabše plačani od domačinov, pri katerih bi lahko našli nekaj podobnosti z mentaliteto, ki Slovencem ni tuja.

X

Ne mislim le norme, ki je zapisana v omanski ustavi, da »nacionalno gospodarstvo temelji na pravičnosti in načelih svobodnega gospodarstva«. Mislim zlasti na rentniško državo blaginje, kajti v Omanu je tretjina zaposlenih v zasebnem, preostanek pa v javnem sektorju.

Brez izvoza nafte takšna formula zagotovo ne bi bila možna. A pri nafti je nujen klicaj: Oman z njo ni prav bogato založen, pravzaprav velja za z nafto najrevnejšo zalivsko državo, čeprav naj bi novo odkrita nahajališča nafte in zemeljskega plina prinesla nekaj olajšanja, da razmere vseeno niso tako pesimistične in da zaloge so.

Če se že z izvozom nafte ne more ravno hvaliti, pa je Oman zagotovo rekorder v pridelavi datljev, ki predstavljajo štiri petine vse pridelave sadja, zaradi česar je Oman deveti največji pridelovalec datljev na svetu. Zaradi izjemno suhega podnebja je pridelava sadja poseben izziv, kar pomeni, da je kmetijstvo na splošno zelo omejeno in odvisno od strateških virov, ki v tem primeru ni nafta, temveč voda.

Oman ima kronične težave s preskrbo z vodo in zdi se, da mu niti Golobovo satelitsko iskanje podzemnih vodnih zalog, o katerem je pred leti govoril v Združenih narodih, ne more pomagati.

Dejan Steinbuch

Vseeno pa so taisti Združeni narodi ugotovili, da je Oman gospodarsko razvita država in da sodi med najmirnejše države na svetu. To pa je nekaj, o čemer se lahko prepriča vsak, ki ga obišče. Že dolgo se nisem v kakšni državi počutil tako varno.

Raj za geologe

Če Oman ocenjujemo v geografskem smislu, potem imamo pred seboj deželo ekstremov. Narava je kruta in neprizanesljiva, ko gre za padavine, in velika večina Omana je bodisi puščavskega bodisi goratega, pri čemer gre za tako divjo, neobljudeno gorsko pokrajino, prepredeno s kanjoni, rečnimi dolinami (vadiji) in udori, da bolj kot na naš spominja na kak drug planet.

Meni se je zdela asociacija z Marsom še najprimernejša. Vožnja skozi odročne, neposeljene predele Omana je vsekakor posebno doživetje tudi zaradi zelo modernega cestnega omrežja.

Dejan Steinbuch

Če je cesta asfaltirana, potem boste na njej težko našli luknjo. Del avtocest je ponoči celo osvetljen, kar zelo olajša vožnjo. Na teh avtocestah so radarji dobesedno vsake tri kilometre in vas silijo k spoštovanju hitrostnih omejitev (120 km/h).

Ostale ceste, mnoge med njimi bi imele pri nas status hitrih cest, radarjev nimajo, omejitve pa so enake kot na avtocestah. Prometa tam res ni veliko, razdalje so precejšnje in ob kvalitetnih cestah, ki so dobro označene in vzbujajo občutek varne vožnje, se lahko peljete tudi precej hitreje.

Prvi vtis, ki ga Evropejec dobi ob prihodu v Oman – recimo na letališču v Maskatu –, je zaradi odišavljenih prostorov resnično poseben in morda celo malo eksotičen.

V primerjavi z Dubajem, Doho, Bahrajnom ali Abu Dabijem, kjer je pretiravanje na vseh področjih pri marsikom sprožilo odpor, se Oman že na prvi pogled zdi precej drugačna zgodba.

V nadaljevanju potovanja se izkaže, da občutek resnično ne vara; Oman se sicer zaradi nafte in turizma uspešno razvija, vendar ne tako hitro, stihijsko in centralizirano kot druge zalivske države.

Dejan Steinbuch

Novi sultan nadaljuje politiko svojega predhodnika, ki je veliko investiral v šolski sistem, prometno in energetsko infrastrukturo ter celo v nogometne stadione. Ne vem, ali je še kje na svetu toliko vasi in manjših krajev, ki se lahko pohvalijo z novim stadionom.

Ko gre za turizem, je trend gradnje novih in novih hotelov resda neizogiben – in temu se niti Oman ni izognil. A ker ima praktično neomejeno peščeno obalo – skupaj čez 3000 kilometrov –, ni strahu, da bi kmalu zmanjkalo prostora.

Nasploh je peščena obala, po kateri se je dovoljeno celo voziti, eden od zaščitnih znakov Omana. Če imate dovolj dobrega terenca s štirikolesnim pogonom – še vedno je najboljša Toyota Land Cruiser –, lahko zapeljete tudi med puščavske sipine. Vendar ne sami, ker ramadan za reševanje nasedlih avanturistov morda ni najboljši čas …

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter