Zdelo se je, da je naravni položaj te stranke v opoziciji, toda Robert Golob jo je spomladi 2022 povabil v vlado in Luka Mesec je prvič v svoji politični karieri okusil prednosti in skušnjave oblasti.

Danes priznava, da izkušnja ni bila lahka in da je biti opozicijski politik nekaj povsem drugega kot vladni. Nekateri v stranki tega niso zdržali, zato so odšli.

Luka Mesec je umirjen sogovornik, ki ga, vsaj tako se zdi, nič ne more spraviti iz tira, niti Blaž Brodnjak ne. Pogovarjala sva se tudi o razmerah v svetu, negotovem položaju Evrope in tveganjih, ki jih prinašajo skrajno desne stranke.

Če bo Levica na volitvah uspešna in bo ponovno vladna stranka, bi Mesec najraje nadaljeval v svojem resorju, kjer ga čaka, kot pravi, še precej novih izzivov.

Gospod minister, bi lahko rekli, da so se po pretresih razmere v Levici zdaj stabilizirale, ste pripravljeni na predvolilno kampanjo?

Da, Levica je navznotraj trdna, pred volitvami se povezuje z Vesno, da ustvarimo levo-zeleni blok.
O pretresih ne bi izgubljal besed, lahko pa kar direktno spregovoriva o obeh akterjih. Poslanec Miha Kordiš je odšel, ker ni zdržal svoje nove vloge koalicijskega poslanca, Matej Tašner Vatovec pa je odšel na točki, ko je stranki v anketah kazalo slabo.

Primož Lavre

Ampak kot rečeno, kljub temu je Levica trdna, povezuje se z Vesno in tudi javnomnenjsko podporo smo že pred začetkom kampanje okrepili.

To je res. Glede na ankete se je Levici podpora po odhodu poslanca Tašnerja Vatovca zvišala. Ali to pomeni, da vas je javnost prepoznala kot žrtev političnega pragmatizma?

Leva javnost je zelo stroga, in če česa ne opravičuje, so to poteze, v katerih je zaznati politični oportunizem. Mi smo se vedno predstavljali kot načelna in pragmatična stranka. Kot stranka, ki zna dobro balansirati med načeli in pragmatizmom, ki ve, kaj hoče, vendar je sposobna poslušati, se dogovarjati in iskati kompromis, konsenz.

Nikoli pa nismo z glavo skozi zid vztrajali na načelih, še manj pa smo pripravljeni načela prodati za politični dobiček. In tukaj vidim, da je javnost s tem prestopom sama pri sebi znova potrdila, zakaj je vredno Levico imeti v parlamentu in v vladi. Ker smo načelna in pragmatična stranka. In to je redkost.

Levica je že več kot desetletje parlamentarna stranka, toda izkušnja z vlado, torej biti vladna stranka, je relativno nova. Predpostavljam, da za takšno stranko ni enostavno biti vladna stranka. Da je v bistvu precej lažje, ugodnejše na neki način in lagodnejše biti v opoziciji?

Drži, to lahko povem iz osebne izkušnje. Biti opozicijski politik je ena stvar, biti vladni politik pa nekaj povsem drugega. Na neki način, ko preideš kot politik iz opozicije v vlado, če želiš biti v vladi uspešen, se moraš politike v marsikateri točki od začetka, znova naučiti.

Ker če opozicija vztraja na svojih načelih in kritizira, če išče luknje v oblasti, moraš na drugi strani kot vladni politik znati poslušati in iskati kompromise, moraš znati voditi dialog. S tem, da ves čas veš, kaj bi rad dosegel, ampak hkrati upoštevaš pričakovanja in interese drugih.

Katera izkušnja je bila najpomembnejša za vas kot vladnega politika, ministra?

Pokojninska reforma, kjer smo na začetku začrtali, kam želimo priti, potem pa smo se skozi pogajanja znašli v vlogi, ko veš, da karkoli boš izrekel, to ne bo samo tvoja izjava, ampak bo pozicija.

In to pozicijo bodo različni interesi v družbi zelo različno razumeli. Tako da je treba, kot bi rekel neki bivši kitajski politik, znati priti čez reko tako, da sproti tipaš, kje je kamen, na katerega lahko stopiš.

Bi po treh letih in pol rekli, da je bistveno zahtevnejše biti vladni politik, del koalicije, kot pa se vam je morda zdelo na začetku? Kajti do leta 2022 niste imeli tovrstnih izkušenj, saj nikoli niste bili vladna stranka, čeprav ste imeli nekoč s premierjem Šarcem dogovor o sodelovanju.

Da, biti vladni politik, predvsem tisti, ki uresniči svoje obljube, je najtežja izkušnja od vseh v politiki. Tukaj seveda obstajajo razlike, odvisno od človeka in od tega, kakšne cilje si zadaš.

Lahko si samo poslanec in slediš nekemu toku, lahko si minister brez kakršnegakoli ambicioznega načrta in rešuješ dnevne stvari, ampak mi smo si zadali najtežje možne naloge v naših resorjih: ministrstvo za delo je izvedlo pokojninsko reformo, ministrstvo za solidarno prihodnost dolgotrajno oskrbo, stanovanjsko politiko in začrtalo smer ekonomske demokracije, na ministrstvu za kulturo je Asta Vrečko izvedla medijsko reformo.

To, da smo vse te reforme uspešno pripeljali do konca, so bile tako za stranko kot za ekipe na vseh treh ministrstvih izjemno zahtevne naloge. Še toliko bolj zato, ker pred tem nihče izmed nas ni imel vladnih izkušenj.

Če bi sodelovali tudi v naslednji vladi, kar je seveda možno, me zanima, ali bi nadaljevali delo na svojem sedanjem ministrstvu ali pa bi bili pripravljeni prevzeti kakšen drug resor?

Moja preferenca je nadaljevati delo tu, ker smo veliko stvari že uredili, nekatere pa ostajajo še nerešene. Ena od njih je zakon o osebni asistenci, ki ga zdajle skušamo spraviti na vlado.

Druga stvar je nov plačni model, o katerem smo se začeli pogovarjati s socialnimi partnerji, tretja točka, ki je zelo pomembna za naslednji mandat, je prevetritev socialne politike in davčne zakonodaje, četrta pa brezplačni vrtec, ki je tudi povezan z ministrstvom za delo in je tudi eden od naših temeljnih ciljev v tej kampanji.

Menda Levica določenih resorjev ne bi želela prevzeti, ker do njih ne goji posebne afinitete, denimo notranjih zadev, obrambe, zunanjih zadev. Je vtis pravilen?

Ne, ni pravilen. Kar se tiče recimo zunanjih zadev, nas predvsem zaradi situacije v svetu ta resor zelo zanima. Skrbi me, da če zmaga desnica, bomo v Sloveniji dobili oblast, ki bo podložna Trumpovi politiki, ki v svetu ustvarja kaos, Evropsko unijo pa potiska v propad.

Ameriška politika ta hip je protievropska. Na drugi strani si v Levici želimo Slovenijo, ki samozavestno nastopa v svetu, želimo si Evrope, ki samozavestno nastopa v svetu in ne misli životariti v senci Amerike. Tako da nas zunanja politika zelo zanima.

Levica nikoli ni nasprotovala članstvu v EU, bila pa je tradicionalno zelo skeptična do Nata, lani ste celo predlagali referendum, ko je šlo za dvig obrambnih izdatkov. Občutek je, da ste tradicionalno kritiko Nata nekoliko umaknili iz ospredja, da je Levica, ker je pač vladna stranka, sprejela članstvo v tej organizaciji kot dejstvo.

Primož Lavre

Ker se zaradi ameriške politike ponovno odpira ta dilema, me zanima, kaj pričakujete, da bi se lahko zgodilo v naslednjem mandatu, če zmaga desnica, in kaj, če sedanja koalicija v takšni ali drugačni obliki nadaljuje mandat.

Mislim, da sta kritika Nata in zahteva, da Evropa izstopi iz njega ter zgradi svojo lastno obrambno politiko, danes bolj relevantni kot kadarkoli prej! S Trumpom smo dobili predsednika najmočnejše zaveznice v Natu, ki svojo politično in vojaško moč poskuša unovčevati tako, da bi si prisvojil ozemlje druge članice tega zavezništva.

Če se to zgodi, je zavezništvo mrtvo. In če si Trump lahko vzame Grenlandijo, zakaj si ne bi katera od nam sosednjih držav vzela kosa Slovenije? V preteklosti so to že naredili.

Verjamem, da so politična in vojaška zavezništva zato, da se med sabo ne napadamo. Danes se soočamo s kršitvijo temeljnega postulata tega zavezništva. Ko smo imeli poleti razpravo o izdatkih za Nato, ki smo jo sprožili v Levici, je ta rezultirala tudi v vprašanju, ki ga je predsednik vlade položil na mizo: ali bomo potem še člani zavezništva?

Kaj mislite?

To vprašanje se je pojavilo zaradi srečanja vodij evropskih držav s Trumpom v Haagu, kjer jih je prisilil, da podprejo dvig obrambnih izdatkov na pet odstotkov BDP. Včeraj sem poslušal Gavina Newsoma, guvernerja Kalifornije, ki je v Davosu pravilno povezal dogodek v Haagu, kjer je Trump spravil evropske politike v kot s tem, da si zdaj namerava vzeti kos Grenlandije.

S tem je ameriški predsednik pokazal in sam sebe prepričal, da je evropska politika brezzoba, nemočna, razdeljena in da proti njegovi samovolji ne bodo naredili nič. Mislim, da je skrajni čas, da se tukaj Evropa postavi zase.

Na vladi ste se odločili, da Slovenija pošlje dva častnika na Grenlandijo. Domnevam, glede na kontekst celotne zgodbe, da Levica ni imela nobenih zadržkov?

Ne, tokrat Levica ni imela nobenih zadržkov, ker je tokrat, še enkrat poudarjam, treba braniti evropsko in s tem tudi slovensko suverenost.

Mislite, da bo zaradi aktualnih in zelo turbulentnih mednarodnih razmer letos zunanja politika bolj prisotna v predvolilni kampanji?

Mora biti, ker je to, kar se nam zdaj dogaja, rušenje svetovnega reda, ki je bil ustvarjen po letu 1945 in namenjen temu, da se preprečijo nove svetovne vojne. To je za Slovenijo življenjskega pomena. Če bomo dopustili, da začne razpadati Evropska unija, bomo s tem ogrozili tudi slovensko državnost.

V Evropi smo imeli zelo žalostna tri desetletja med letom 1914, ko je razpadla aliansa, ki je ohranjala mir skozi 19. stoletje, in letom 1945, preden je nastala predhodnica Evropske unije.

V tem času smo videli, kaj se je dogajalo in kaj je to pomenilo za slovensko državnost. Mislim, da je prioriteta številka ena za nas, da naredimo vse, da take razmere v Evropi in svetu preprečimo.

Nekateri avtorji svarijo, da se v Evropi ponavlja prva polovica 20. stoletja, da se vrača nasilništvo, ki ga primerjajo z vzponom fašizma oziroma nacizma in se je začelo ponovno krepiti s Putinovim osvajanjem Ukrajine, sedaj pa še Trump sledi tej politiki. Smo spet tam, kjer velike ribe žrejo manjše? Kam po vašem mnenju to pelje? Ker recimo v Rusiji po demokratični poti ne moremo pričakovati sprememb, po drugi strani pa je Amerika vseeno (še) demokratična država in ohranja upanje, da se Trumpovo lomastenje ustavi po njihovih vmesnih volitvah v kongres.

Z vašimi opažanji se popolnoma strinjam. Prihajamo v svet, ko očitno postaja dovoljeno, da velike ribe žrejo male ribe. In zato je za nas – še enkrat poudarjam – res v osrednjem interesu, da znotraj Evrope in po svetu stojimo samozavestni in suvereni. Kar se Amerike tiče, jim močno želim, da demokrati na vmesnih volitvah zmagajo, zato da lahko vsaj poskušajo omejevati Trumpovo samovoljo.

Način, s katerim trenutno vlada, mimo institucij, kot suveren vladar, nekateri ameriški komentatorji opisujejo kot bolj kraljevski kot predsedniški. Zato nimam veliko upanja, da se bodo razmere v ZDA v kratkem roku drastično spremenile.

Mora pa se spremeniti Evropa, na to pa lahko vplivamo, mora se trdno in suvereno postaviti. Kajti naša šibka točka je, da je Evropa neenotna in neodločna. Evropo je treba v takem svetu, kot ga imamo, postaviti na skupni imenovalec glede zunanje politike. Moramo stati kot enota.

Verjetno bi bil prvi korak že to, da se v Sloveniji izpostavijo kriteriji razlikovanja. Imamo politično stranko, ki sledi logiki Trumpa. Potem imamo stranko, ki ji ankete napovedujejo vstop v parlament, pri čemer je iz diplomatskih krogov prišla informacija, da je njen predsednik do nedavnega redno sestankoval z ruskim veleposlanikom v Ljubljani, čeprav to zanika. Skratka, gre za določene tuje vplive, ki niso ravno pozitivni. Kako bi lahko to vplivalo na predvolilno kampanjo v Sloveniji?

Mene predvsem skrbi, kako bo to vplivalo na stanje Slovenije po volitvah. Ker s tema dvema strankama, ki ste ju omenili, lahko ju tudi poimenujemo, Slovenska demokratska stranka (SDS) in Resnica, bomo dobili Slovenijo, podrejeno tujim vplivom in velikim silam, ki si samovoljno jemljejo kose drugih držav.

Tem silam je v interesu zmanjševati moč Evropske unije, to pa delajo na način, da razbijajo evropsko enotnost. Poskušajo vplivati preko svojih prijateljskih strank, da se ustvarja kaos v Evropi. Ni skrivnost, da je celotna evropska skrajna desnica, od Marine Le Pen v Franciji do Alternative za Nemčijo in podobnih, povezana ravno s temi silnicami, ki jih zdajle opisujeva, in da vplivajo destabilizacijsko na Evropo.

Za nas je državotvornega pomena, da se stranke, ki nismo podrejene tujim vplivom in ki stojimo za tem, da je treba imeti močno in samozavestno Slovenijo ter enako močno in samozavestno Evropo, povežemo in znamo sodelovati.

Zanimiv fenomen se pojavlja: desnica, sploh SDS, je bila še pred desetletjem proevropska, Janša pa proevropski politik, medtem ko je bila levica bolj kritična do Evrope. Zdaj pa je prišlo do zasuka: v stranki Levica ste proevropski, medtem ko je Janša morda tudi zaradi dobrega odnosa z Orbanom postal evroskeptik, približal se je celo radikalno desnim, suverenističnim strankam, bolj kot Evropski ljudski stranki, katere članica je SDS formalno. Zakaj se je to zgodilo?

V Levici nismo bili nikoli protievropski, bili pa smo močno kritični do ekonomske politike Evropske unije, ki je celoten evropski jug, vključno s Slovenijo, po finančni krizi silila v varčevalne ukrepe, privatizacije in tako naprej. Mene še zdaj boli tisti sklep, ki so ga leta 2014 podpisali v Bruslju, da se proda 14 slovenskih državnih podjetij, na čelu z Mercatorjem.

Zaradi tega danes nimamo trgovske police za slovenske kmetijske izdelke v Sloveniji. Zato smo bili kritični do Evrope. Če zdaj prevrtiva čas za 15 let naprej, se je ekonomska politika Evrope v pomembnih delih spremenila. S posledicami kovidne krize se je EU soočila povsem drugače kot s finančno krizo. Imeli smo sklade za okrevanje in odpornost, iz katerega Slovenija še zdaj črpa milijarde evrov. To je bil tudi pravilen odziv.

Primož Lavre

Na drugi strani pa vidimo razrast skrajne desnice, povezane s silnicami v Rusiji in v ZDA, ki pa v Evropi trenutno delujejo v smer, da se ustvarja kaos. In iz tega kaosa pričakujem, da se bodo krepile nacionalne, torej nacionalistične politike, ki so protievropske.

Še enkrat poudarjam, ki so za male države, kot je Slovenija, izjemno nevarne. Vidimo, da prihajamo v svet, kjer postaja skoraj legitimno, da velike ribe žrejo male ribe. Kot mi je zadnjič nekdo rekel: v Evropi obstajata dve vrsti držav, male države in male države, ki še ne vedo, da so male.

To, da Levica svari pred zmago desnice pred volitvami, je razumljivo. Je tudi mobilizacijski moment za vaše volivce, tudi tiste, ki so razočarani nad trenutno vlado, kajti leta 2022 je Svoboda dosegla izjemen rezultat in del volivcev danes ne ve, koga bi volil. Če pa pogledava na drugo stran, ni tako samoumevno, da bi 22. marca zmagala desnica, kajti Janez Janša še nikoli ni sestavil vlade brez sodelovanja vsaj ene leve, levosredinske stranke. Zakaj naj bi bilo letos drugače?

Kristalne krogle sicer nimam, vidim pa ankete, ki že nekaj časa kažejo, da ne levi ne desni krog nimata večine za sestavo nove vlade, jeziček na tehtnici je prej omenjena Resnica. Mislim, da je to zelo nevarna situacija za Slovenijo.

Tako da pozivam vse, da gredo na volitve in izberejo levo sredino, saj bo v Sloveniji edino levosredinski blok zagotovil stabilnost in v tem negotovem svetu politiko vodil v smer, kjer Slovenija in Evropa ohranjata svojo suverenost.

Glede na to, da je zelo možno, da pride do pat položaja, da ne ena ne druga stran ne bi dobila 46 mandatov, predpostavljava, da bi bila stranka Resnica nekje vmes. Kaj bi storila Levica v tem primeru, če bi bila sestava vlade odvisna od sodelovanja z Resnico? To bi bila seveda v prvi vrsti odločitev mandatarja, ki bi moral upoštevati tudi mnenje koalicijskih partnerjev. Kakšna dilema bi bila to za vas?

Če povem odkrito, veliko kompatibilnosti med nami in Resnico ne vidim.

Kaj bi to pomenilo? Manjšinsko vlado, nove predčasne volitve?

Saj pravim, situacija, ki jo zdaj nakazujejo ankete, je zelo slaba za Slovenijo. Zato dva meseca pred volitvami, ko se to še da preprečiti, pozivam vse, da gredo na volitve in nas podprejo, tako Levico kot levosredinski blok, da dobimo mandat za ponovno sestavo vlade.

Po aktualnih anketah obstanek Levice v državnem zboru ni več pod vprašajem, tudi podpora stranki SD je stabilna. Koliko si dejansko konkurirate med sabo? Levica in SD v pretežni meri nagovarjate podobne volivce, pa vendar boste neke razlike v predvolilni kampanji skušali poudariti?

Da, mislim, da govorimo o dveh zelo različnih strankah. Prvo, ko vstopamo v vlado, se Levica zavzame za resorje, ki imajo povezavo z delom, SD pa zavzame resorje, ki imajo povezavo z gospodarstvom. V Levici smo šli v vlado zato, da začrtamo in izpeljemo največje reforme.

Primož Lavre

Čeprav smo bili najmanjša stranka, smo vzeli nase pokojninsko reformo, dolgotrajno oskrbo, stanovanjsko in ekonomsko demokracijo, medijsko reformo in tako dalje. In v Levici smo ves čas delovali na način, da zelo jasno povemo, kaj so naša načela, in potem znotraj tega iščemo pragmatizem.

Se pravi, SD je, kar se tega tiče, potem bolj pragmatična stranka?

Mi smo pragmatična stranka strogo v povezavi z načelno politiko, SD naj pa sam odgovarja zase.

Pred kratkim se je sprožila zanimiva polemika, ki jo je sprožil predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak. Kako ste, glede na to, da je država še vedno solastnica te banke, razumeli njegove očitke? Saj so leteli tudi na vas.

Bili so uperjeni vame, saj me je v svojem govoru tudi dvakrat ali trikrat imenoval. Kar se tiče minimalne plače, vztrajam na številki 1000 evrov. Prvič zato, ker trdno verjamem, da mora biti minimalna plača nad pragom tveganja revščine, ki je letos 981 evrov.

Drugič pa zato, ker menim, da mora biti vsak, ki dela, dostojno plačan. Kar se tiče gospoda Brodnjaka, ko govori o državnih podporah in podobno, pa mislim, da bi se moral sam spomniti, koliko državnih podpor je banka prejela, preden je nastopil mandat.

Mislim, da lahko malo grdo rečem, če govorim o tej banki – da je Blaž Brodnjak največji prejemnik državne pomoči v tej državi.

NLB ima očitno problem z lastnikom. Običajno je, da imajo člani uprave v svojih pogodbah zelo natančno določeno, kaj lahko in česa ne smejo početi pri svojem javnem delovanju. Imate občutek, da so Brodnjakovi komentarji in izjave šli čez rob, da je presegel svoje področje delovanja?

Da. Vsakič, ko slišim gospoda Brodnjaka, se vprašam, kje se skriva njegova politična stranka.

Ko ste javno napovedali dvig minimalne plače, se je zdelo, da se o tem niste posvetovali s predsednikom vlade, saj je bil videti nekoliko presenečen. Je to pravilen vtis?

S predsednikom vlade sva govorila, ni pa se strinjal s tem dvigom, to je res. Ampak kot sem napovedal, ko sem javnosti predstavil svoj predlog – ta predlog smo predstavili socialnim partnerjem, se z njimi pogovorili, sindikati se strinjajo, gospodarske zbornice se ne.

Predlog smo predstavili tudi v koaliciji, ki predlog podpira. Pri nadaljnjem prepričevanju koalicijskih partnerjev sem bil uspešen.

Gospodarstvo, sploh zasebni sektor, klišejsko očita Levici kot tudi vam osebno, da nimate posluha zanje, da ste a priori na strani delavcev. Zdi se logično, da ste na strani delavcev, ampak kot minister in predstavnik države naj bi iskali neko ravnotežje. Kakšne so dejansko razprave in polemike s predstavniki gospodarstva za zaprtimi vrati? Ker si predstavljam, da je eno tisto, kar je rečeno pred javnostjo, drugo pa je tisto, kar se govori za zaprtimi vrati.

Še enkrat bi poudaril načela in pragmatizem. Načelno smo v Levici seveda na strani delavcev. Jaz kot politik dialoga, ki zna poslušati, kot politik, ki poišče konsenz. Ko se pogovarjamo o konkretnih politikah in delovanju, pa kot minister, ki skrbi za socialni dialog, ne morem mimo dejstva, da smo ta socialni dialog ne glede na vse izzive, ki smo jih imeli, pripeljali do konca.

Primož Lavre

Ekonomsko-socialni svet deluje in ni razpadel. To pomeni, da sem kot minister deloval v smer načelno začrtane politike. V vseh pomembnejših točkah smo to soglasje socialnih partnerjev tudi pridobili. Lani smo glede pokojninske reforme, reforme trga dela in krizne sheme za pomoč podjetjem v krizi.

Ko ste predlagali minimalno plačo 1000 evrov, predpostavljam, da ste se posvetovali glede posledic te dodatne finančne obremenitve za državo oziroma gospodarstvo. Ste naredili predhodno analizo?

Da, to analizo smo delali celo jesen in nikakor nismo zlahka sprejeli te odločitve. Naš cilj je bil spraviti minimalno plačo nad prag tveganja revščine in hkrati ne povzročiti zaradi tega večje brezposelnosti. Zelo sem ponosen na to, da smo ves mandat odpeljali z najnižjo brezposelnostjo v zgodovini Slovenije.

Smo ves čas tam nekje pri 4 do 4,5 odstotka, kar je tudi tretja najnižja brezposelnost v celotni EU. V zadnjem času s pospešenim tempom zmanjšujemo število dolgotrajno brezposelnih. To sta za nas enakovredna cilja: visoke plače in nizka brezposelnost. To dvoje na enakopraven način sledimo.

Pa posledice dviga minimalne plače?

Bistvena posledica dviga minimalne plače bo, da nihče, ki dela, ne bo zaslužil manj kot 1000 evrov neto mesečno. To je naša namera in glavni cilj. Enakovreden cilj pa je seveda ohranjanje zaposlenosti. Naša trdna ocena je, da se zaradi dviga minimalne plače brezposelnost ne bo povečala.

Tudi na strani gospodarstva ni bilo rečeno, da bi se zaradi tega pojavila odpuščanja, opozarjali so pred drugimi vidiki, predvsem da se z višanjem minimalne plače – ki je, kot so sami rekli, mati vseh plač – ustvarja pritisk na rast ostalih plač. Ampak tudi to je pozitivno.

Po letu 2018, ko smo s Šarčevo vlado oblikovali nov zakon o minimalni plači, vidimo, da so od takrat tako minimalna kot druge plače končno začele rasti hitreje kot inflacija. V teh šestih letih so plače v povprečju realno zrasle za 15 odstotkov. Verjamem, da gospodarstvu višanje plač predstavlja napor, ampak če se mu odrečemo, se vsi skupaj odločimo za stagnacijo.

Božičnica, na drugi strani, pa ni bila vaša ideja, če sem prav razumel, ampak premierjeva? Njemu so očitali, da je niso predhodno dovolj skrbno preučili in da so finančne posledice kar konkretne, okoli 650 milijonov evrov.

Božičnico smo že poskušali pred dvema letoma vključiti v zakon o pravicah iz dela in takrat so gospodarske zbornice že v osnovi to idejo zavrnile. Mislim, da je to zamujena priložnost. Če bi šli po tej poti, bi prišli do božičnice skozi socialni dialog in tam bi se morda izluščila še kakšna boljša možnost.

Tako pa je predsednik vlade predlagal svoje, mi smo ponovno predlagali pogajanja o socialnem dialogu, vendar so gospodarske zbornice to možnost zavrnile in je predlog ostal takšen, kot je bil v osnovi predlagan.

Ostaja še udeležba delavcev pri dobičku, ki, zanimivo, ni sprožila posebnega revolta med delodajalci in lastniki kapitala, če se tako izrazim.

Primož Lavre

Razumljivo. Delitev dobička je pomemben instrument motiviranja in nagrajevanja zaposlenih. Motivacija zaposlenih je ključna za izboljševanje produktivnosti. Potrebujemo zaposlene, ki za svoje delo prejmejo tudi temu ustrezno plačilo oziroma nagrado.

Omenil bom še zakon o lastniški zadrugi delavcev, s katerim smo preko predloga Levice v Slovenijo pripeljali ameriški model možnosti, da se zaposleni vključujejo v lastništvo, da se s participacijo zaposlenih na sadovih dela gradi njihova pripadnost podjetju, motivacija za delo in da s tem konec koncev tudi podjetja dobijo odgovorne lastnike. Komu, če ne zaposlenim, pa je v interesu dolgoročen in dober razvoj podjetja?

Levica je med strankami, ki propagirajo višje državne izdatke za socialne transferje, zdravstvo in tako dalje. Posledično državljani pričakujemo, da bodo ti sistemi kot javni servisi ustrezno delovali. Eden ključnih problemov je javno zdravstvo. Recimo stavka zdravnikov traja že dve leti, pa se to nikomur ne zdi problematično, še najmanj zdravnikom. Ta stavka je postala samoumevna, zdravstvena reforma pa kljub začetnemu nasprotovanju ni odprla novih dilem. Kaj to pomeni?

Mislim, da je ločitev javnega in zasebnega, ki je ključen del vladne reforme, bistvena. Nekateri zdravniki so sedeli na dveh stolih. Vsako podjetje ima vsaj z vodilnimi zaposlenimi sklenjene konkurenčne klavzule, kar pomeni, da ne moreš delati dopoldan za nas, popoldan pa za našega konkurenta.

Tukaj vmes je higienska ločnica, je pa dejstvo, da smo trenutno v kalibraciji sistema: zdravniki zdaj prehajajo iz enega sektorja v drugega, tukaj bo treba nekaj mesecev zdržati, da se bodo rezultati poznali.

Od tam naprej pa obstaja še precej manevrskega prostora v zdravstvu, jaz ga vidim predvsem v boljši organizaciji, prevetritvi normativov in v informatizaciji zdravstva. Še vedno ima UKC Ljubljana 18 informacijskih sistemov. To so stvari, ki se jih je treba lotiti urgentno, na začetku naslednjega mandata.

Prav zaradi takšne neurejenosti so v preteklosti dobavitelji v zdravstvu mastno služili in sistemska korupcija, o kateri govorimo, je nastala tudi zaradi tega, ker so bili razpisi zanje prirejeni, zaradi česar zelo dobro živi kar nekaj ljudi.

Mislim, da imamo pri nabavah v zdravstvu problem s preplačili, najverjetneje kje tudi z dogovorjenimi preplačili, kar je korupcija. Nasploh mislim, da bo treba preveriti predvsem te velike sisteme, ki so nekoliko odmaknjeni od oči javnosti – in tveganja tam so precej večja kot v vladnih vrstah, kjer smo ves čas na očeh javnosti.

To ne pomeni, da ne more priti do ekscesov, kakršna je bila recimo Litijska. A v našem mandatu je bilo to ustrezno sankcionirano. Je pa res, da tega ni mogoče reči za vse predhodne vlade, zlasti za zadnji mandat vlade Janeza Janše.

V zvezi s korupcijo se je v zapletenem in neprijetnem položaju znašel tudi premier, ravno pred začetkom velikega finala predvolilne kampanje. KPK je ugotovila, da je kršil integriteto, karkoli to že pomeni. Kar nekaj politikov, strank je zelo kritičnih do KPK kot institucije. Kako pa vi gledate na to komisijo?

Nisem v poziciji, da bi komentiral konkreten primer, ker ta še ni zaključen. A ob vseh težavah, ki jih imamo s korupcijo, bi rad videl, da bi se KPK ukvarjala s tem, o čemer sva prejle govorila, denimo s preplačili v zdravstvu in tako naprej.

Na žalost se mi prevečkrat zdi, da komisija čudno postavlja prioritete. Recimo, jaz sem bil na KPK obravnavan zato, ker je bil Milan Brglez moj mentor pri magistrski nalogi.

Očitek, ki leti na premierja, se v bistvu dotika temeljnega načina delovanja vlade in to je po svoje presenetljivo. Kakšna komunikacija med premierjem in ministri ter med ministri je za KPK nesporna: kaj so priporočila, navodila, izvrševanje vladnih sklepov, kaj je pa tisto, kar naj bi kršilo integriteto? Tukaj pravzaprav nismo dobili nobenih odgovorov, vsaj za zdaj ne.

Se strinjam, tudi jaz še čakam na nadaljnja pojasnila, kako sploh v takih primerih postopati, kajti če primer pogledava zdravorazumsko, se mi sploh ne zdi sporno, da predsednik vlade ministrom daje navodila. Saj ministri potem ta navodila upoštevamo ali pa ne.

Ampak predsednik vlade je po svoji funkciji odgovoren – ali pa vsaj soodgovoren – za delovanje resorjev, ki so v vladi, tako da ne vidim problema, če da ministru pobudo ali navodilo, kaj se mu zdi smiselno narediti.

Potem sta pa še dve potencialni kazenski zadevi, ena bi utegnila spraviti v težave premierja, gre za morebitno uvedbo sodne preiskave v zadevi Bobnar, kar je nadgradnja tega, kar obravnava KPK, drugo je pa afera FotoPub, kamor so vas skušali vplesti politični nasprotniki. Zadeva je sedaj v fazi, ko sodišče obdolžencu poskuša vročiti obtožnico. Ali lahko kaj poveste o tem?

Lahko povem, da dam roko v ogenj, da nobeden od funkcionarjev naše stranke s tem nima nič.

Kakšen vpliv pa bi lahko imela na predvolilno kampanjo in položaj premierja uvedba sodne preiskave v zadevi Bobnar?

Tukaj je premier na potezi, da pojasni.

O vas kot politiku vemo malo. Menda izhajate iz katoliške družine?

Izhajam iz kmečko-delavske družine. Prvih sedem let sem preživel na kmetiji, kjer nas je bilo pod isto streho 16, stara starša, pet otrok, trije od tega poročeni, vsak je imel tri otroke.

Pri mojih sedmih letih smo se odselili in potem živeli v enodružinski hiši. Imam mlajšega brata in sestro. Od 19. leta naprej živim v Ljubljani, na neki način sem pri svojih 38 letih napol iz Železnikov, napol iz Ljubljane. Katoliška naša družina ni bila, imam pa vse zakramente, do birme.

S čim ste se ukvarjali pred politično kariero?

Številne stvari, bom šel od začetka: najprej sem bil predsednik Študentskega kluba v Železnikih, kjer smo organizirali koncerte, družabno življenje v kraju in tako dalje. Po tem sem bil v študentskem društvu Polituss, kjer smo organizirali razne bralne krožke na FDV-ju.

Primož Lavre

Delal sem zelo različne stvari, najprej med srednjo šolo v industriji, v Domelu v Železnikih, kar nekaj časa, med počitnicami in prvo leto po srednji šoli.

Potem sem v študentskih letih delal v podjetju sorodnika, ki ga je takrat postavljal, kot del start-upa, s tega vidika sem na fakulteti pridobil tudi nekaj podjetniških izkušenj.

Nazadnje, preden sem postal politik, sem se preživljal deloma kot direktor Inštituta za delavske študije, ki smo ga ustanovili, deloma pa sem pomagal preko enega podjetja raznim organizacijam, občinam, podjetjem pri prijavljanju na evropske razpise.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.