Pred dobrimi 48 urami sem se v prestolnici Omana vkrcaval na letalo za Istanbul. To je bil čas, ko se je pogajalski proces med Američani in Iranci, v katerem je Oman igral ključno vlogo mirovnega posrednika, po krajšem zastoju ponovno premaknil.

Prvi koraki za neposredne pogovore med Združenimi državami in Islamsko republiko Iran so se začeli prav v Maskatu, omanski prestolnici, potem se se pogajanja preselila v Ženevo in občutki so bili zmerno optimistični, govorili so celo o napredku.

Temu je sledila nova ohladitev, potem pa so se v neposrednih pogovorih delegacije vendarle strinjale, da se dialog nadaljuje na Dunaju, kjer je, kakšno naključje, tudi sedež Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA). 

Še v četrtek je kazalo, da se ne glede na dvoumne izjave ameriškega predsednika Trumpa pogajalski proces nadaljuje in da je napredek v kompleksnem odnosu med ZDA in režimom v Teheranu možen.

Toda v petek se je zgodilo nekaj pomenljivega: Badr Albusaidi, zunanji minister Omana, je le par ur pred izraelsko-ameriškim napadom na Iran v intervjuju za televizijo CBS razkril, da so v pogajalskem procesu prišli že tako daleč, da se je Iran pripravljen odpovedati atomski bombi, če bi to pomenilo postopno normalizacijo odnosov z ZDA (in Zahodom). Albusaidi je povedal, da bi se Teheran odpovedal bogatenju urana, brez katerega ni mogoče izdelati atomske bombe.

Gre za tako pomembno novico, da jo je omanski zunanji minister kar dvakrat ponovil: sporazum med Washingtonom in Teheranom je na dosegu roke, Iranci so pripravljeni na kompromis, zraven je tudi IAEA Mednarodna atomska agencija. Potrebujejo edinole še nekaj časa. 

Vse skupaj je bila predstava za javnost, ki jo je režiser v Beli hiši potreboval za preusmeritev pozornosti od svojih lastnih, notranjepolitičnih problemov – in ti niso nedolžni (carine, ICE, Minnesota ipd.).

V trenutku, ko je ključni posrednik, brez katerega se Američani in Iranci nikoli ne bi pogajali o miroljubni rešitvi spora, ki se dejansko vleče že od leta 1979, ko so oblast v Teheranu prevzeli Homeini in njegovi verski fanatiki, javno oznanil, da se sporazum skriva za ovinkom in da potrebujejo le še malce dodatnega časa, morda nekaj dni, je v Washingtonu kocka padla.

Trumpova petkova izjava, češ da »ni navdušen« nad Iranom, namreč v prevodu pomeni, da mu je vseeno za pogajanja, ker se je tako ali tako že odločil. V resnici se nikoli ni želel pogajati, ker v tem trenutku mir ni v interesu ne ZDA ne Izraela. Mir bi namreč v njihovih očeh pomenil nadaljevanje statusa quo, torej ohranitve iranskega teokratskega režima, kar pa že nekaj časa ni več v nacionalnem interesu Združenih držav.

Težko si predstavljam, kako naplahtane so se morali počutiti tisti, ki so v dobri veri sodelovali v večtedenskih pogajanjih med Združenimi državami in Iranom. Posebej Oman, brez katerega diplomatskih stikov ali celo pogovorov med Washingtonom in Teheranom verjetno ne bi bilo.

Vse skupaj je bila predstava za javnost, ki jo je režiser v Beli hiši potreboval za preusmeritev pozornosti od svojih lastnih, notranjepolitičnih problemov – in ti niso nedolžni (carine, ICE, Minnesota ipd.). Ampak saj to, da ameriški predsedniki bombardirajo dežele tretjega sveta, da bi za nekaj časa zamotili domačo javnost, ni nič novega.

Morda smo pri Trumpu zaradi poudarjanja ameriških interesov (Najprej Amerika – America First) to spregledali, ali pa – kar je še huje – napačno razumeli dejanski pomeni te besedne zveze.

Od zgodnjega jutra izraelsko-ameriški vojaški stroj bombardira Iran, ki je že sprožil povračilne ukrepe. V nekaj urah so v vojno vpletene skorajda vse zalivske države, kjer so prisotni ameriški vojaki ali pa jih režim v Teheranu že dolgo časa ne prebavlja zaradi preveč prozahodne politike.

Ne le Izrael, ampak Združeni arabski emirati, torej tudi Dubaj in Abu Dhabi, pa tudi Bahrajn, Katar, Kuvajt, Jordanija in še kdo so zdaj tarče Teherana. Koliko raket v svojem ogromnem arzenalu imajo Iranci takšnih, ki lahko letijo več tisoč kilometrov, v resnici ne ve nihče.

Niti Mosad. Prav ta je bil med ključnimi pripravljalci današnje operacije, ki vključuje tudi likvidacije vseh pomembnejših iranskih vojaških, obveščevalskih in političnih odločevalcev. Tudi tistih nosilcev iranskega jedrskega programa, ki so preživeli lanskoletno junijsko 12-dnevno vojno.

Občutek, da smo ves čas opazovali Potemkinovo vas Donalda Trumpa in Benjamina Netanjahuja, diplomatsko kuliso, za katero so Američani in Izraelci že več mesecev natančno pripravljali scenarij vojne proti Iranu, je še posebej grenak, ker so operacije začeli sredi ramadana, za muslimane svetega meseca, ko se postijo od sončnega vzhoda do sončnega zahoda.

Občutek, da smo ves čas opazovali Potemkinovo vas Donalda Trumpa in Benjamina Netanjahuja, diplomatsko kuliso, za katero so Američani in Izraelci že več mesecev natančno pripravljali scenarij vojne proti Iranu, je še posebej grenak.

Dve milijardi muslimanov ne more biti navdušenih nad vojno proti teokraciji v Iranu, ki je vse prej kot nedolžna, vendar je konec koncev del muslimanskega sveta. Kaj vse lahko to potegne za seboj v tistih muslimanskih državah, kjer posvetne oblasti že danes komaj kontrolirajo verske skrajneže?

O geostrateških dimenzijah napada na državo, ki ima de facto sklenjene vojaško-tehnične sporazume z Rusijo in Kitajsko, bomo lahko razmišljali v prihodnjih dneh. Vsekakor bo nova vojna, ki jo je Trump začel zadnjega dne februarja, še en laboratorij za preizkušanje orožja. Ukrajina očitno ne zadostuje.

Za Evropejce, ki nas je zgodovina v zgolj štirih letih – od Putinove invazije na Ukrajino februarja 2022 – potisnila na obrobje, od koder se že vidi tisto zloglasno smetišče, prihajajo prelomni časi. Samoumevna podpora Trumpovi vojni je vprašljiva in za mnoge evropske politike pred volitvami tudi tvegana.

Kdo v Evropski uniji se bo prvi distanciral od Združenih držav? Kateri premier ali predsednik bo prvi na glas povedal, kar misli ljudstvo – namreč da sta Putin in Trump podobna zlikovca, ameriški napad na Iran pa seveda nima nič večje legitimnosti od iranskega krvavega zatiranja študentskih protestov.

Če pristanemo, da se klin s klinom zbija, smo se v trenutku odrekli mednarodnemu pravu, Združenim narodom in vsemu, v kar smo verjeli, da obstaja in celo velja. Poudarek je na pretekliku – smo verjeli. Danes žal ne več. Prebudili smo se v še eno nočno moro.