O tako rekoč nenehno burnem, večinoma nasilnem geopolitičnem dogajanju na Bližnjem vzhodu se v mednarodni javnosti običajno razmišlja in razpravlja skozi prizmo narativov o starih geopolitičnih antagonizmih, nadalje o meddržavnih sporih, o nadzoru nad energetskimi viri in koridorji itn. Občutno manj pa je, še posebej med širšo javnostjo, prisotno zavedanje o vlogi treh velikih monoteističnih religij (judovstva, krščanstva in islama) pri nastanku in perpetuiranju teh stalnih, dokaj pogosto tudi eksplozivnih, geopolitičnih trenj.

To velja še posebej za dolgotrajni izraelsko-palestinski (judovsko-arabski) konflikt, katerega sestavni del je v znatni meri tudi sedanje ameriško-izraelsko vojaško posredovanje zoper Iran, ki je že od leta 1979 šiitska teokracija.

Naj bom bolj specifičen – v mislih imam predvsem ključno, središčno vlogo, ki jo imata t. i. sveta dežela (Izrael/Palestina, torej območje od obale Sredozemlja do reke Jordan) in v njenih mejah Jeruzalem/Al-Kuds v eshatološko-apokaliptičnih vizijah (mesijanskega) judovstva, krščanstva (predvsem evangelijsko-protestantskega) in (šiitskega) islama. Pri tem je treba imeti v mislih, da je za pravoverne Jude Jeruzalem »zgodovinska in večna prestolnica« Izraela, saj sta tam stala oba velika templja judovstva.

Profimedia

Prvega (Salomonovega) so v 6. stoletju pr. n. št. porušili Babilonci, drugi tempelj pa so leta 70 povsem razdejali Rimljani, da bi se maščevali Judom za veliki upor, ki je izbruhnil leta 66. Za ostanek drugega templja velja Zid objokovanja, kamor se zgrinjajo množice Judov z vsega sveta.

Tudi v krščanstvu, ki je izšlo iz judovstva, četudi se je potem od njega ostro ločilo, ima Jeruzalem središčno mesto, saj je bil tam, vsaj tako so trdili avtorji evangelijev t. i. Nove zaveze Biblije, križan, umrl in vstal od mrtvih Jezus Kristus, legendarni ustanovitelj krščanske vere in – kot so trdno prepričani pravoverni kristjani vseh cerkva in ločin – pravi bog in hkrati pravi človek ter odrešenik človeštva.

V starem delu mesta se tako nahaja Cerkev božjega groba, kjer naj bi bil Kristus po smrti na križu (začasno) pokopan. V tem mestu naj bi se zgodil tudi vnovični prihod Kristusa (parusia). Na splošno je v starem delu Jeruzalema veliko cerkva in drugih stavb, ki so v lasti raznih krščanskih veroizpovedi.

Da bi bil položaj do konca zapleten, je Jeruzalem (arabsko: Al-Kuds) sveto mesto tudi za 1,8 milijarde muslimanov, pravzaprav tretje najsvetejše mesto, takoj za Meko in Medino. Islamska teologija namreč uči, da se je iz Jeruzalema začetnik islama, prerok Mohamed, na krilatem konju ponoči dvignil v nebo, kjer se je pogovarjal z Alahom (božje ime v islamu) in drugimi preroki.

V nebo naj bi se bil povzpel natančno na Tempeljskem griču, kjer so Arabci po zavzetju Jeruzalema leta 637 postopoma zgradili mošejo Al-Akso in celoten stavbni kompleks Haram al-Šarif.

Ta, kot navajajo poznavalci, stoji točno na območju, kjer sta se pred davnimi časi razprostirala oba judovska templja. Haram al-Šarif je sicer pod upravo Jeruzalemskega verskega sklada (waqf), ki ga vodijo Jordanci, na območju kompleksa pa Judje ne smejo moliti in opravljati obredov, kar, razumljivo, jezi zlasti ultraortodoksne Jude.

Sedanji Jeruzalem ima okoli 970 tisoč stalnih prebivalcev: od tega je 60 odstotkov Judov (ti so naseljeni zlasti v zahodnem delu, v zadnjih treh desetletjih pa – bolj ali manj nasilno, običajno s pomočjo organov izraelske države – prodirajo tudi v vzhodni Jeruzalem), nadalje nekaj manj kot 38 odstotkov Arabcev (strnjeno naseljeni v vzhodnem delu mesta) in približno 1,7 odstotka kristjanov.

Profimedia

V tem kontekstu naj še pojasnim, da je po mednarodnem pravu (v prvi vrsti po določilih številnih resolucij generalne skupščine in varnostnega sveta OZN) le zahodni del mesta pod izraelsko suverenostjo, medtem ko je vzhodni Jeruzalem, ki so ga Izraelci skupaj s preostalim Zahodnim bregom zasedli v šestdnevni vojni leta 1967, de iure okupirano ozemlje.

Palestinci čvrsto vztrajajo pri stališču, da je vzhodni Jeruzalem prestolnica neodvisne palestinske države, a ta, kot dobro vemo, obstaja v veliki meri samo na papirju.

Globalno gledano lahko te pojave umestimo in pojasnimo z dejstvom, da se je že sredi 70. let 20. stoletja začel proces desekularizacije svetovne politike, kar je bil prelom s sekularizacijskimi procesi, ki so zlasti v zahodnem svetu potekali skoraj dve stoletji.

Desekularizacija sveta poteka vzporedno s hitrim socioekonomskim razvojem številnih držav v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki in z upočasnjevanjem gospodarske rasti v državah razvitega sveta.

Gospodarska rast v državah v razvoju je povzročila – in še vedno povzroča – množične in nenadzorovane selitve ruralnega prebivalstva v mesta, kjer več kot tri milijarde teh ljudi večinoma živijo v silni revščini.

Znani italijanski sociolog religije Manlio Graziano poudarja: »Splošno pravilo je naslednje: čim težja je integracija v urbano okolico, tem bolj zavzeto se ljudje oklepajo tradicije in ruralne morale in tem večja postaja vloga duhovščine (katere koli religije).«

Po njegovih ugotovitvah sta bila prelomna dogodka, ki sta jasno pokazala na globalni trend resakralizacije političnega življenja, izvolitev t. i. vnovič rojenega kristjana (born again Christian) Jimmyja Carterja za predsednika ZDA leta 1976 ter islamska revolucija v večinsko šiitskem Iranu tri leta pozneje.

Po ugotovitvah drugih preučevalcev svetovnih religij pa je t. i. resakralizacija družb po svetu (še posebej politične sfere) predvsem posledica razočaranja večine globalnega prebivalstva nad velikimi sekularnimi ideologijami (v prvi vrsti nad liberalizmom in socializmom ter njunimi derivati, v manjši meri pa tudi nad nacionalizmom).

Te sekularne ideologije, ki so tako usodno zaznamovale 19. in 20. stoletje, so se po njihovem prepričanju pač izkazale za nesposobne dati celovite in zadovoljive odgovore na ključna eksistenčna vprašanja sodobnega človeka, med katerimi je na prvem mestu čedalje bolj očitna ekološka kriza. Vse večje in čedalje bolj pereče vprašanje pa je tudi človekovo (ne)obvladovanje hitro se razvijajoče umetne inteligence.

Apokaliptični načrti judovskih skrajnežev

Če se najprej posvetimo eshatološkim narativom in načrtom ultraortodoksnega judovstva, ki željno pričakuje prihod mesije, torej odrešenika judovstva in vzpostavitelja (duhovne) supremacije Judov nad celim svetom, je treba predvsem povedati, da t. i. religiozni sionisti v skladu z globalnim desekularizacijskim trendom že nekaj časa prevzemajo vodilno vlogo tudi v notranji politiki Izraela.

V trenutni vladajoči koaliciji premierja Benjamina Netanjahuja, voditelja sekularne desnosredinske stranke Likud, je pet strank, od katerih so tri povsem ali pretežno religiozno-sionistične (Šas, Judovska moč in Religiozno sionistična stranka), ki imajo skupaj 24 od 120 poslancev v izraelskem parlamentu (kneset).

Profimedia

Najbolj razvpita med njimi je nedvomno stranka Judovska moč, ki jo avtoritarno vodi minister za nacionalno varnost Itamar Ben-Gvir. Ta ne skriva, da je občudovalec in idejni naslednik leta 1990 umorjenega ekstremističnega ameriško-izraelskega rabina in politika Meirja Kahaneja, ki se je v skladu s svojo rasistično-supremacistično ideologijo zavzemal za nasilen izgon/pomor vseh Arabcev na zasedenih ozemljih in za vzpostavitev judovske teokracije v Izraelu.

Tudi Ben-Gvir in njegovi privrženci odkrito razglašajo, da hočejo aneksijo »celotne Judeje in Samarije« (Zahodnega brega), Gaze in juga Libanona (do reke Litani), izgon vseh ali vsaj velike večine Arabcev ter gradnjo tretjega templja na Tempeljskem griču v vzhodnem Jeruzalemu, kar pa kajpada ne bo mogoče brez uničenja muslimanskega svetišča Haram al-Šarif.

Zakaj je postavitev tretjega templja tako zelo pomembna za religiozne sioniste in nasploh za ultraortodoksne Jude? Zato, ker med rabini in drugimi verskimi učenjaki iz vrst ultraortodoksnih Judov že dolgo časa obstaja soglasje, da je to nujni pogoj za prihod mesije.

Na tem mestu naj omenim eshatološke vizije množičnega in mednarodno vplivnega hasidskega gibanja Chabad, ki ga je konec 18. stoletja v današnji Belorusiji ustanovil rabin Šneur Zalman Liadi, v prejšnjem stoletju pa ga je v pravo versko, gospodarsko in politično velesilo globalnega kalibra preoblikoval karizmatični rabin Menahem Mendel Schneerson, ki je sicer stoloval v newyorškem Brooklynu.

Kot mi je pred časom povedal neki slovenski poznavalec Chabada (želi ostati neimenovan), so (bili) rabin Schneerson in njegovi učenci prepričani, da se bo mesija pojavil šele, ko se bo velika večina Judov ponovno vrnila v deželo svojih prednikov (Izrael), nadalje, ko bo ozemeljsko-politično vzpostavljena t. i. celotna dežela Izrael (eretz Jisrael hašlema) in ko bo na Tempeljskem griču zgrajen tretji tempelj.

Naj na tem mestu dodam, da v Jeruzalemu že vrsto let deluje Tempeljski inštitut (Machon Hamikdaš), katerega strokovnjaki pripravljajo vse potrebne elemente za gradnjo in posvetitev tretjega templja (izobraževanje bodočih svečenikov iz Levijevega rodu, izdelovanje sakralnih oblačil, posodja in okrasja, izobraževanje javnosti …).

V tem kontekstu je zlasti pomembno vzgajanje rdečih telic (te morajo biti brez ene same rjave ali črne dlake), katerih pepel je nujno potreben za obred očiščenja templja. Jeseni 2022 je navedeni inštitut iz Teksasa uvozil pet rdečih telic in rabini, ki so jih natančno pregledali, so soglašali, da izpolnjujejo stroge kriterije.

Profimedia

Nekateri opazovalci tudi na osnovi teh dejstev špekulirajo, da bi že v prihodnjih petih letih lahko prišlo do (poskusa) rušenja Haram al-Šarifa in gradnje tretjega templja (če bo seveda sedanja vladna koalicija po jesenskih parlamentarnih volitvah še naprej vodila Izrael), kar bi glede na globoko čustveno navezanost muslimanov na tretje najsvetejše mesto njihove vere brez dvoma destabiliziralo globalno religiozno in siceršnjo geopolitiko.

Katere so meje t. i. celotne dežele Izrael? Po prepričanju religioznih sionistov so te precej natančno opredeljene v prvi, drugi in peti Mojzesovi knjigi Biblije – gre za celotno območje med rekama Nil na zahodu in reko Evfrat na vzhodu.

To pomeni, da po mnenju znatnega dela religioznih sionistov, ki se redno sklicujejo na biblijske navedbe, Izraelu pripada levji delež Bližnjega vzhoda oziroma poleg ozemlja današnjega Izraela in palestinskih ozemelj še Libanon, Sirija, Jordanija in obsežni predeli Egipta, Saudove Arabije, Turčije in Iraka.

Globalno razvpita voditeljica religioznih sionistov Daniella Weiss, ki slovi kot »matriarhinja« judovskih naseljencev, ki si v večini primerov nasilno prisvajajo arabsko zemljo na Zahodnem bregu, je tako pred dvema letoma izjavila, da sta »reki Evfrat in Nil edini pravi meji Velikega Izraela, kot je definiran v Bibliji«.

Njene besede imajo izjemno politično težo, kajti več kot 750 tisoč judovskih kolonistov na Zahodnem bregu (vključno s tistimi, ki živijo v vzhodnem Jeruzalemu) tvori glavno volilno bazo prej navedenih strank religioznih sionistov, v manjši meri pa tudi desnosredinskega Likuda.

Zelo vplivni krščanski sionisti

Takšni ekspanzionistični in judovsko supremacistični koncepti in načrti religioznih sionistov pa bi bili zelo težko uresničljivi oziroma bi morda ostali povsem hipotetični, če ne bi že desetletja uživali trdne politične in finančne podpore t. i. krščanskih sionistov, ki živijo zlasti v ZDA, nekateri pa tudi v drugih zahodnih državah.

Po podatkih javnomnenjske agencije Pew Research kar 80 odstotkov fundamentalističnih protestantov v ZDA (okoli 65 milijonov ljudi), ki so najzvestejši volivci Republikanske stranke, verjame, da je bila ustanovitev Izraela kot judovske države leta 1948 ključni mejnik v biblijski eshatologiji, ki naj bi dosegla vrhunec z drugim prihodom Jezusa Kristusa na svet, vzpostavitvijo tisočletnega božjega kraljestva in poslednjo sodbo vseh živih in mrtvih.

Brezpogojna podpora Izraelu za njih ni samo politična, temveč v prvi vrsti verska in moralna dolžnost, katere morebitno neizpolnjevanje bi bilo smrtni greh.

Ko sem preučeval strokovne vire za pripravo tega članka, sem vedno znova srečeval ime britanskega pastorja in preučevalca Biblije Johna N. Darbyja. Ta je sredi 19. stoletja na podlagi preučevanja Biblije, zlasti t. i. skrivnega razodetja apostola Janeza (zadnji del Nove zaveze), razvil eshatološko teorijo, po kateri je bila ustanovitev Izraela po drugi svetovni vojni začetek konca sveta, ki naj bi kulminiral z drugim prihodom Jezusa »v slavi«.

Profimedia

V vmesnem obdobju naj bi Izrael, kjer naj bi na jeruzalemskem Tempeljskem griču zrasel nov tempelj, napadla satanska koalicija »severnih držav«, ki naj bi jo vodil »Gog iz dežele Magog«; ta naj bi bil v bistvu Satanov sin Antikrist.

Končni obračun med »božjimi silami« in »Antikristovo vojsko« naj bi se po Darbyjevih dognanjih zgodil v kraju Megido (Armagedon) v današnjem severnem Izraelu; po zaslugi nadnaravnega posredovanja bodo »božje sile« zmagovite in sledila naj bi ustanovitev »tisočletnega kraljestva nad celo Zemljo« pod vodstvom »Kristusa in svetnikov«.

Nekateri ameriški in drugi teologi, ki so blizu protestantskim fundamentalistom, že dlje časa ugotavljajo, da je verjetno ali vsaj mogoče, da je prav os Iran-Rusija-Kitajska v Bibliji navedena koalicija »severnih držav«, ki naj bi ogrožala Ameriko in še posebej Izrael. Rusija je sicer zaradi svoje dolge in krvave tradicije antisemitizma med (ortodoksnimi) Judi še posebej osovražena.

Glavna organizacija ameriških krščanskih sionistov je Kristjani združeni za Izrael (CUFI), ki je bila ustanovljena leta 2006, ima pa več kot deset milijonov članov. Vodi jo teksaški pastor in televizijski evangelist John Hagee, ki se rad pohvali, da lahko kadarkoli pokliče najvišje republikanske in celo nekatere demokratske politike v državi.

Poleg CUFI sta zelo vplivni organizaciji krščanskih sionistov v ZDA še Krščanski prijatelji Izraela (CFI) in Mostovi za mir. Jasno je, da vse navedene organizacije tesno sodelujejo in se usklajujejo s tako rekoč vseprisotnim judovskim lobijem v Ameriki.

Navzlic temu pa naj dodam, da, naj se tako izrazim, ljubezen krščanskih sionistov do Izraela in judovskega ljudstva ni brezpogojna: verjamejo namreč in (občasno) tudi glasno poudarjajo, da bodo »ob koncu časov« tudi Judje morali sprejeti in priznati Jezusa kot svojega odrešenika, sicer jih bo ta – skupaj z vsemi drugimi neverniki in okorelimi grešniki – vrgel v »večni ogenj pekla« …

Šiiti željno pričakujejo Mahdija

Šiitska eshatologija, v katero po trditvah poznavalcev trdno veruje večina vladajočih iranskih klerikov v Teheranu in svetem mestu Qomu, je osredotočena na osebo 12. imama Mohameda ibn al-Hasana al-Askarija.

Ta je bil rojen leta 886 n. št., bil je izjemno učen in bogaboječ klerik in kmalu naj bi ga bil bog za krajši čas skril pred svetom (t. i. mala okultacija), za tem se je vnovič pojavil, potem pa je vstopil v t. i. veliko okultacijo. Verni šiiti verjamejo, da ga bo Alah poslal na svet tik pred njegovim koncem, da bi kot Mahdi (od boga vodeni) obračunal s tistimi, ki širijo nepravičnost in zatiranje, ter vzpostavil vladavino pravice, pobožnosti in miru.

Voditelj islamske revolucije v Iranu, veliki ajatola Homeini, je kmalu po revoluciji leta 1979 razglasil, da »bodo že naši otroci in vnuki priče težko pričakovani vrnitvi Mahdija«.

Pri iskanju in pregledovanju virov o vizijah šiitov o koncu sveta sem naletel na zapis v knjigi z naslovom Al-Fitan (Preizkušnje), ki jo je napisal islamski učenjak Naim ibn Hammad v 9. stoletju. Omenjeni zapis se glasi: »Črni prapori se bodo dvignili v Korasanu in nič jih ne bo ustavilo. Ustavili se bodo šele, ko bodo osvojili Jeruzalem.«

Korasan je sicer zgodovinsko območje, ki obsega današnji vzhodni Iran, večji del Centralne Azije, Afganistan in del Pakistana in predstavlja večji del stare perzijske kulturno-politične sfere, torej predelov, kjer so že pred pojavom islama prevladovali perzijski jezik, običaji in zoroastrizem.

Poznavalci se strinjajo, da so Ibn Hammad in drugi učenjaki napovedovali, da bo »Mahdijeva vojska« v Jeruzalemu obračunala s »pokvarjenimi in arogantnimi Judi«, ki »so prevzeli nadzor nad mošejo Al-Aksa« in tako po njihovem mnenju neizmerno ponižali muslimane.

Ob tem pa je po moji oceni indikativno, da je navedeni eshatološki diskurz zelo razširjen in prominenten med šiiti (pogosto se nanj sklicujejo tudi ideologi libanonskega Hezbolaha in jemenskih Hutijev), bistveno manj pa je prisoten in pomemben za sunite, ki pa vendarle predstavljajo skoraj 85 odstotkov vseh muslimanov na svetu.

Kaj reči o eshatoloških vizijah religioznega sionizma, protestantskega evangeličanstva in šiitskega islama? Ni treba biti veliki strokovnjak za zgodovino teh verstev, da precej kmalu spoznaš, da so bila tovrstna besedila napisana kot odziv njihovih avtorjev na realna, običajno travmatična, dogajanja v času njihovega nastanka (na primer: skrivno razodetje apostola Janeza na vse hujše preganjanje kristjanov konec 1. stoletja s strani rimske države in pripadnikov poganskih verstev).

Torej jim ni mogoče priznati univerzalne relevantnosti. Dejstvo je, da tudi v današnjem času, tako kot skozi vso zgodovino, nosilci politične in gospodarske moči izkoriščajo in prikrajajo, torej v bistvu zlorabljajo, eshatološka besedila raznih religij za opravičevanje doseganja svojih bolj ali manj legitimnih ciljev, z bolj ali manj legalnimi in etičnimi sredstvi.

Predsednik izraelske vlade Benjamin Netanjahu je 3. marca letos med obiskom naselja v osrednjem Izraelu, ki so ga razdejale iranske rakete, med drugim dejal: »V Bibliji piše: Pomnite, kaj vam je storil Amalek! P

omnimo in v skladu se tem bomo ravnali.« Netanjahu je s tem Iran, natančneje šiitski režim v tej državi, poistovetil z Amalekiti, starodavnim ljudstvom, ki je izviralo iz puščave Negev in je bilo znano po zagrizenem sovraštvu do (starih) Judov. Samuelova knjiga Biblije posledično poziva Jude, naj pobijejo vse Amalekite, vključno z ženskami in otroki, in celo izbrišejo spomin nanje.

Rabini in sekularni preučevalci Biblije, ki so ideološko blizu religioznim sionistom, običajno definirajo judovsko-arabski antagonizem kot pradaven in neizogiben, saj naj bi izviral iz sovraštva med Abrahamovima sinovoma Išmaelom (prednik Arabcev, v islamu ima status preroka) in Izakom (prednik Judov).

Ob tem radi poudarjajo, da naj bi bila Išmaelova mama egiptovska sužnja Hagar, Izaka pa naj bi bila po božji volji rodila 90-letna Abrahamova žena Sara, ki naj bi bila dotlej veljala za jalovo. Nedvomno hočejo s tem poudariti domnevno izvorno superiornost Judov nad Arabci.

Skrajni naseljenci na Zahodnem bregu Arabce še dandanašnji imenujejo »Išmaeliti«, seveda s skrajno slabšalnim prizvokom. Bolj objektivni izvedenci za arabsko-judovske odnose pa menijo, da je to zgolj verska alegorija za pradavno rivalstvo med že od nekdaj sedentarnimi Judi ter pretežno nomadskimi semitskimi skupinami (Edomiti, Amalekiti, Nabatejci …), iz katerih so se v stoletja trajajočem procesu etnogeneze razvili Arabci.

Arabske medijske platforme (na primer: Middle East Eye) že več mesecev poročajo, da namerava izraelska vlada – z vedenjem in v sodelovanju s Trumpovo administracijo, v okviru katere naj bi se s to problematiko ukvarjal Trumpov zet Jared Kushner, član bogate judovske dinastije iz New Yorka – kmalu in tako rekoč čez noč skrbništvo nad kompleksom Haram al-Šarif odvzeti islamskemu verskemu skladu (waqf), ki ga, kot rečeno, vodi Jordanija, namesto njega pa naj bi to funkcijo prevzelo upravno telo, ki bo pod popolnim nadzorom izraelskih oblasti.

Potem naj bi območje kompleksa razglasili za »večversko središče«, kamor bi imeli svoboden dostop pripadniki vseh abrahamskih ver, ki bi tam smeli opravljati tudi verske obrede, kar bi bilo v ostrem nasprotju s sedanjo dolgotrajno prakso tako rekoč ekskluzivne muslimanske ritualne uporabe.

Takšen status Haram al-Šarifa bi bil v skladu z zahtevami religioznih sionistov, seveda pa je to za njih le prvi korak k popolnemu demoliranju celotnega islamskega svetišča, na mestu katerega, kot so trdno prepričani, mora zrasti tretji veliki tempelj judovstva.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter