Politična kultura pri nas ni na najvišji možno ravni. Prej obratno. Je na zelo nizki. Zato ne čudi, da tudi splošna kultura v Sloveniji, kjer ravno te dni gostimo nordijsko svetovno prvenstvo, kje drugje kot v Planici, ni nič boljša. Povsod, na spletu, v mnogih družinah, kjer vladata alkoholna in nasilje, na tekmah, kar nam še najbolj nazorno prikažejo navijači na kakšnem nogometnem derbiju Maribora in Olimpije in žal tudi znotraj zidov verskih institucij in skupnosti.

Letošnje Prešernove nagrajence je z obiskom počastila »starleta« Tina Gaber, po novem uradna partnerica premierja Goloba. Tega sicer ni povedal, je pa pokazal. Radovedneži niso bili zadovoljeni, saj se je režiser televizijskega prenosa očitno dogovoril s protokolom in še kom, da se bo novemu uradnemu paru kamera čim bolj izogibala.

V zakulisju leve politične scene od dobljenih referendumov naprej proti vladi Roberta Goloba divja totalna vojna. Nezadovoljstvo nekaterih vplivnih politikov in interesnih skupin levo od sredine je že mesece pred tem brbotalo pod pokrovom, a so taktično počakali, da so šle vse volitve in referendumi mimo, nato pa z vso silovitostjo udarilo na plano.

Koraki komaj slišno režejo tišino. Mesto je še potopljeno v spanec. Eva ne spi. Ključi zarožljajo in odmev zvonko odzvanja po prepišni ljubljanski ulici. Smukne v sobico, ki je njen kozmos v malem. V malem zatočišču je spletišče njenega življenja in dela. Ko jeziki jutranjega svita šele oblizujejo ulične tlakovce, Eva pod snopom umetne svetlobe poganja kolesje starega šivalnega stroja. Lovi urice pred odprtjem umetniško-rokodelskega ateljeja, da se bo lahko v celoti posvetila strankam, kaj prodala.

Bolj absurdnih protestov v vsej svoji dolgi kilometrini še nisem doživela, kot so bili protesti pacientov! Če jih ne bi organizirali poklicni protestniki, bi še razumela … Če ne bi kup ljudi obupano iskal zdravnika, bi bilo vse skupaj še zabavno, tudi sicer je bila prava tragikomedija: ne protestiramo proti vladi, protestiramo za javno zdravstvo.

Trije častni streli za Janeza Zemljariča, nekdanjega šefa zločinske Udbe, so posmeh njenim žrtvam in sramota za slovensko vlado, ki jih je odobrila.

Vsakič, ko se zamenja oblast, se na Reporterjevi lestvici vplivnih Slovencev zamenja dobra tretjina imen, tokrat jih je kar 37. Kaj to v resnici pove? Da ima politika še vedno zelo zelo velik vpliv v družbi.

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je konec minulega leta obula velike čevlje. Malce jo je – ob vsej samozavesti – strah, zato je v njih bolj zadržana, malce se je že opekla – denimo pri koroških Slovencih.

Marsikomu, ki pride na oblast, se hitro zvrti. Robert Golob ni nobena izjema. V politiki sicer ni novinec, a mesto predsednika vlade je neprimerljivo z mestom državnega sekretarja. S funkcijo, ki jo je opravljal dobro leto pred več kot dvema desetletjema v vladi Janeza Drnovška. Tudi direktorski položaj v državnem gospodarstvu, na Genu-I, je nekaj povsem drugega od vodenja izvršilne veje oblasti.

Predsednik Borut Pahor je tik pred odhodom s svoje funkcije uresničil željo Janeza Janše, Igorja Bavčarja, Dimitrija Rupla, Lojzeta Peterleta, Jelka Kacina in Janeza Bučarja, sina pokojnega Franceta Bučarja, da jim vrne odlikovanja zlati častni znak svobode, ki so ga leta 1993 protestno vrnili takratnemu predsedniku Milanu Kučanu v znameniti vrečki Bate.

»Odprte so vse opcije. Odločitev, za katero pot se bom odločil, pa bo odvisna tudi od politične dinamike,« je izjavil Anže Logar v intervjuju za portal N1. Minilo je več kot mesec od drugega kroga predsedniških volitev, na katerih je dobil več kot 46 odstotkov glasov oziroma dobrih 414 tisoč.

Supervolilno leto gre h koncu, za nami so že vse volitve, država pa je še naprej na najvišjih političnih obratih. Po treh dobljenih referendumih je silovito počilo v vladi, ogenj med premierjem Robertom Golobom in notranjo ministrico Tatjano Bobnar pa je tlel že dlje časa. Tako glasnemu obračunavanju med vladajočimi na odprti politični sceni že dolgo nismo bili priča. V javnem spopadu je na koncu pričakovano kratko potegnila ministrica, ki je izgubila zaupanje predsednika vlade, a tudi ta iz konflikta gotovo ne bo odšel nepoškodovan.

Največje presenečenje lokalnih volitev se je seveda zgodilo v knežjem mestu, kjer je 33-letni arhitekt Matija Kovač v drugem krogu prepričljivo premagal »večnega župana« Bojana Šrota, ki je Celju vladal vse od leta 1998.

Ko sem bila na predstavitvi knjige Zvezdane Mlakar in Roka Smoleja Pogovori, ki so mi spremenili življenje, sem morala znova veliko razmišljati o nacionalni televiziji. Zanimivo, da so se domala vsakokratni novi TV-oblastniki vselej najprej lotili razmeroma uspešnih programov in oddaj.

Po mnenju opazovalcev Sveta Evrope, ki so spremljali potek lokalnih volitev pri nas, bi morali v Sloveniji začeti razpravo o trajanju županskih mandatov, tako da bi se ti omejili na največ dva zaporedna mandata.

Če ne bi bilo Janše, bi si ga morali na levici izmisliti. Prav on je tisti, ki najbolj mobilizira volilno telo levo od sredine. Dokler bo Janša, bo zmagovala levica in bila po novih obrazih na oblasti.

Anže Logar je v predsedniški kampanji izjavil, da je nekaka dvoživka – kandidat in poslanec. Obvestil je vodjo poslanske skupine, da kot kandidat ne bo sodeloval pri vsakodnevni politiki poslanske skupine in da torej ne bo dajal podpisov pod zakonodajne iniciative, glasoval bo po lastnem prepričanju, ne tako, kot se je dogovorili s poslanci v stranki. Volitve so minile, ni več dvoživka, vendar ni, denimo, pridal svojega podpisa za izvedbo posvetovalnega referenduma o spremembah zakona o dohodnini.

Da bo soočenje pred referendumom o zakonu o vladi polomija ali cirkus, še verjetneje pa kar oboje, je nakazal že seznam nastopajočih.

Na trojnem referendumu so volivci prvaku SDS Janezu Janši prisolili trikratno klofuto, saj je vse po vrsti izgubil, dva celo z več kot 60-odstotno potrditvijo zakonov, na nobenega ni uspel pripeljati niti petine volilnih upravičencev, ki so potrebni za kvorum. Potem ko nam je povzročil okoli 4,8 milijona evrov stroškov, pa jo je še pred razglasitvijo rezultatov ocvrl v tujino, najverjetneje spet na počitnice.

Skoraj na koncu supervolilnega leta smo. Referendumi so prišli na vrsto na koncu, ko se je – tako je bilo videti glede na lokalne volitve – krivulja volilne udeležbe začela spuščati. Janez Janša kot prvi pobudnik referendumov je računal na višji mobilizacijski potencial volivcev stranke SDS, ki bi prišel do izraza ob nižji udeležbi. Kar se ni uresničilo.