Glavnima favoritoma na predsedniških volitvah, odvetnici bogate elite Nataši Pirc Musar in »neodvisnemu« kandidatu SDS Anžetu Logarju se je tik pred uradnim pričetkom volilne kampanje pridružil še evropski poslanec s podporo Gibanja Svoboda in SD Milan Brglez.

Geopolitika, hibridna vojna, klasična vojna, jedrska vojna ... Še kaj? Ruski predsednik Vladimir Putin pravi, da nič ni močnejšega od volje na območjih, ki jih je seveda pred tem zasedel z močjo vojske. Uveljavlja voljo do moči, razglaša džihad proti Zahodu. Le moči jedrskega orožja včeraj ob podpisu dokumentov o »anschlussu« štirih ukrajinskih regij k Rusiji ni še enkrat omenil.

Levica ima gotovo notranje probleme; vajeni so opozicijske drže, ki jo večina članstva in poslancev še vedno ohranja in jim je pisana na kožo; tisti, ki so v vladi, so v bistvu v težkem položaju. So zdaj nekako sklenili kompromis? Je to korak za dviganje priljubljenosti? Ali pa bodo predsedniške volitve merjenje moči znotraj Levice? Bo to spopad med Mescem in Kordišem?

Pred tednom dni smo spodbudno zapisali, da je Janezu Janši oziroma SDS vsaj delno uspelo z nasprotovanjem zakonu o vladi, s katerim bi nova koalicija ustanovila tri nova ministrstva in reoorganizira resorje. Koordinator Levice Luka Mesec se je po stotih dneh vlade premislil in v pogovoru za STA ugotovil, da bi kar on v rokah držal celotni resor ministrstva za delo. Ni več ministrstva za solidarno družbo. Odločil se je sam, je še dodal. Hudo smo se zmotili, ko smo sklepali, da potemtakem nikogar ni nič vprašal v Levici. Vprašati bi moral svojega šefa – Roberta Goloba.

Zasledila sem, da je bil minister za zdravje B. Loredan na digitalnem izobraževanju na Finskem in v Estoniji, da bi njihovo prakso prenesel v Slovenijo. Morda bi bilo dobro, če bi šel še na Štukljevo cesto v Ljubljani, kjer ima sedež podjetje Better, ki bo s svojo digitalno platformo poskrbelo, da bo angleški zdravstveni sistem »obvladal« deset milijonov Angležev in preprečil podvajanja in podobne zadeve, ki so se pri naših dveh milijonih Slovencev nakopičile in dodatno podaljšale čakalne vrste. Z informacijskim sistemom v zdravstvu smo kakšnih deset let zadaj …

Ne morem vam povedati, kako zelo me utrujajo pogovori, ko mi kdo pripoveduje, kako je naokoli prinesel državo. In to meni, ki vedno državi poravnam vse tisto, kar ji po ne vem kakšnih zakonih pripada, in ki vzame le tisto, kar sam zasluži oziroma mu bog ve zakaj da država.

Je mogoče, da gre v zadevi kandidatka Gibanja Svoboda za dobro premišljeno igro šefov koalicije? Njen končni izid je bila zamenjava Marte Kos z Milanom Brglezom.

Smo že na sredini sicer še neformalne predvolilne kampanje za predsedniške volitve. I. Vajgl npr. nima programa, prepričan je, da ga predsednik države ne potrebuje. Ima pa držo. Aktualnega predsednika B. Pahorja je sicer treba spoštovati, pravi, a bo on povsem drugačen predsednik. Bil je diplomat, hodil je na proteste in ima očitno program »proti« (Pahorju). Glede na to, da ga podpira S. Hribar, bi lahko »natolcevali«, da tudi ni čisto brez podpore M. Kučana, ki pa se je javno že opredelil za N. Pirc Musar. Možnosti? Pustimo se presenetiti, kar bi sicer lahko rekli za domala večino kandidatov.

Pri aferi Dušan Smodej, na katerega se je na družbenih omrežjih vsul plaz obtožb o posilstvih in spolnem nasilju, ne gre zgolj za Smodeja. Skoraj nemogoče se zdi, da na podlagi vseh očitkov ne bi pristal v kazenskem postopku (če se le bo kakšno dekle opogumilo in ga osebno prijavilo na policijo), vendar tudi če pride do sojenja in obsodbe na visoko zaporno kazen, problem še zdaleč ne bo odpravljen. Kot niti v Cerkvi ni odpravljen problem pedofilije, če obsodijo posameznega duhovnika.

Vest o smrti Iva Hvalice me je presenetila, že lani mi je sicer povedal, da je bil v bolnišnici, vendar konec junija, ko sem ga prosil za politični komentar, je bil povsem v stari formi. Tako se je slišalo, napravila sva živahen kratek pogovor. Takorekoč do zadnjega diha je ostala parlamentarec – retorik torej.

Predsednik vlade Robert Golob je prejšnji teden podprl vnovično kandidaturo Zorana Jankovića za ljubljanskega župana. Formalno mora tak sklep sprejeti svet Gibanja Svoboda, a težko je verjeti, da bi bila lahko njihova odločitev drugačna.

Slovenija je postala ena sama kolona! Avtomobili se valijo po naših cestah, napajajo hrvaške in na srečo tudi slovenske turistične zmogljivosti. Za turizem dobrodošlo, za promet pa očitno še dolgo ne bo rešitve.

Čaka nas burna politična jesen volitev in referendumov, politika bo še naprej na visokih obratih. Novi premier Robert Golob se še utrjuje na oblasti, na drugi strani se novi/stari lider opozicije Janez Janša še vedno ni sprijaznil s porazom na aprilskih volitvah.

Imamo krizno vlado, volivci so bili očitno jasnovidni, ko so volili R. Goloba, energetskega strokovnjaka; tudi Golob je bil jasnoviden, ko je na čelo obrambe in zaščite postavil gasilca M. Šarca, zdaj sicer tudi obrambnega ministra. Kot naročeni so mu prišli požari, da je lahko bil v ospredju, bi lahko rekli nesramno. Zdaj bodo oklepniki v drugem planu … Potrebujemo še strokovnjake za poplave, zmrzali in za vse mogoče, za zdravstvo ga morda imamo, potrebujemo pa predvsem strokovnjake za vladanje!

Pravijo, da se psi pogosto ujemajo z osebnostjo svojih lastnikov. Psihološke študije so pokazale, da imajo ljudje, ki so bolj neprijetne narave, v lasti bolj agresivne pasme psov. Čivava, denimo, ima samosvoj karakter, opisujejo jo kot zelo predrzno, pogumno, domišljavo, ponosno žival, ki zna biti tudi ljubosumna, nezaupljiva in samosvoja. Je hišni pes, na pogled droben in krhek, a pogumen in temperamenten, ne boji se drugih psov. Velja za inteligentnega, se hitro uči in se zelo naveže na lastnika, do tujcev pa je zadržan in rad zarenči. Čivave nadvse rade precej glasno tudi lajajo.

Privrženci ukrajinskega odpora bi bili lahko veseli, ker je na svoje tretje potovanje v tujini zunanja ministrica Tanja Fajon odletela v Kijev. S tem je pregnala še zadnje dvome v svojo »proruskost«. A jim to ne gre v račun. Podobni so tistim, ki se jezijo, ker je denimo Janez Janša, nekoč privrženec ultrakomunističnega levičarstva, postal demokrat.

Ne vem, kaj težje sprejemamo: da Tadej Pogačar izgublja proti Jonasu Vingegaardu ali da mora Primož Roglič zapustiti dirko? Gotovo ni malo žensk, ki šport spremljamo morda bolj kot moški, razlika je verjetno pri izbiri športov; nad nogometom je najbrž navdušenih mnogo manj žensk kot moških. Tekanje po igrišču je zanimivo samo takrat, ko kakšen brhki mladenič zabije gol. To pa je praviloma zelo redko.

Za Borutom Pahorjem se nam bo še kolcalo. Zadnjih deset let je Slovenija imela predsednika republike, ki si je resnično prizadeval biti predsednik vseh Slovencev, tako levih kot desnih. Ker ni hotel biti moralna avtoriteta in se je bolj ali manj spretno izogibal opredeljevanju pri najbolj vročih ideoloških temah, je bil pogosto tarča bolj z leve kot desne.

Po dokaj glasnih očitkih opozicije, da vlada ne sprejema pravih, dovolj učinkovitih ukrepov za zajezitev inflacije in da se ne zaveda razsežnosti krize, ki nam grozi, se v zadnjih dneh le premika. Sicer je takšna drža opozicije logična oz. pričakovana in od opozicije (vsakokratne) tudi ni kaj drugega pričakovati. Edini problem bi bil, če bi imela prav. A R. Golob zatrjuje, da je optimist, da so na oblasti le nekaj tednov, a vseeno skrbijo za državljane – in k podpori ukrepov poziva tudi J. Janšo in M. Tonina.

Čakamo (le še) na odločitev Ljudmile Novak. Tako je videti. In predsedniški ples med politiko in ljudstvom se lahko začne. Dame še vedno volijo.